"Based on a survey of European universities, this policy brief states that despite the good performance of some countries, Europe as a whole trails the US by a wide margin. The reason is two-fold. First, Europe invests to little in higher education. Second, European universities suffer from poor governance, insufficient autonomy and often perverse incentives. "
Študija sicer resno jemlje šanghajsko lestvico in ugotavlja, da so uspešne tiste univerze, ki so bolje financirane, ki so privatne, ki imajo avtonomijo pri plačni politiki in pri proračunu. Zadnje dve zadevi sta proračunsko nevtralni, politično neobčutljivi in zato primerna bombončka za kak nov poskus Zakona o visokem šolstvu in raziskovalni dejavnosti.
2 x komentirano:
Vsekakor ima dodatno izpovednost podatek iz študije:
»In terms of expenditure per student, the contrast is starker still, with an annual spend of €8,700 in EU25 versus €36,500 in the US...«
Dodatno konfliktno razliko obeh primerjanih ekonomij prinaša ugotovitev, da:
»…the European Union (EU) spends less than two percent of its GDP on research and development (R&D), compared to more than 2.5 percent in the United States (US)…«, pri čemer je še slabše v visokem izobraževanju: »…spending on higher education in EU25 accounted for barely 1.3 percent of GDP, against 3.3 percent in the US….«, kar dopušča seveda tudi ugibanje, da univerze, ki skušajo ohraniti akademsko kvaliteto »pretakajo« sredstva iz raziskovalne v akademsko porabo, to pa lahko gre na račun razlikovalne odličnosti univerzitetnih sodelavcev.
In potem še naslednje opozorilo za nas, ko skuša študija pojasniti izrazito slab rezultat Nemčije in Francije, da namreč: »… the Shanghai ranking tends to undervalue countries where a great deal of academic scientific research takes place outside universities (the Max Planck Institutes in Germany) or in centres whose researchers are affiliated with several universities (the CNRS laboratories in France). This partly explains the poor performance of France and Germany…« , saj je organiziranost raziskovalnega dela pri nas primerljiva omenjenima državama, če ni razkorak še izrazitejši.
Zanimiv dejavnik z veliko variabilnostjo je mobilnost fakultetnih sodelavcev, ki jo študija opredeljuje s pojmom endogamije, ki pomeni navado, ko se kader rekrutira iz lastnih diplomantov. Pri tem je mogoče trendu večje mobilnost pripisati nekaj večji pozitiven vpliv na odličnost šol.
V povzetku je mogoče ugotoviti, da je odličnost univerze pozitivno povezana z velikostjo univerze, njeno starostjo, višino vložka v študenta, avtonomijo v proračunu in interakcijo med zagotovljenimi sredstvi in avtonomijo.
Študija res zelo dobro razlaga tudi naše zadrege, ali če hočemo videti drugače: študija nam ponuja vzvode za rešitve težav, ki seveda niso samo zadeva zakonodaje, ampak odnos države (javna sredstva, avtonomija) do tako pomembnega družbenega početja kot je visokošolsko izobraževanje.
popravek:
...na račun raziskovalne odličnosti univerzitetnih sodelavcev...
Objavite komentar