nedelja, 16. december 2012

Plus ena za zvezo sedem

Oni dan si nisem mogel kaj, da nisem izvlekel plačilne kartice in odštel 250€ za Google Nexus 7. Nekaj za v žep zna priti prav in Android se mi je po kratkem igranju z nekim telefonom zdel vreden zanimanja.

Vir: Google.
Od prvega trenutka naprej je občutek ta, da so vse naredili prav, kar Apple dela narobe. Inicializacija steče iz škatle, nobenih iTunes, nobenega vnašanja kreditnih kartic, nobenih komplikacij z odločanjem med ameriško in slovensko trgovino z aplikacijami. Vneseš gmail ime in geslo in vse bistveno dela: pošta, kontakti, koledar ... Po WiFiju se je zadeva nadgradila na Android 4.2.1. Ne vem, katera sladica je to in me tudi ne zanima.

V petnajstih minutah sem imel gor celoten ekosistem, ki sem ga navajen na mobilnih napravah (in ki je vse bolj podoben namiznemu):
  1. Gmail. Kovačeva kobila je sicer bosa, nekaj slabši je kot na iOS. Je pa zelo uporaben pripadajoči widget.
  2. Koledar. Odličen, tudi z widgetom.
  3. Chrome, takoj na razpolago z vsemi gesli in zaznamki kot povsod drugje.
  4. Kontakti. Tudi. Kasneje sem ugotovil, da zna vsakega poklicati skozi moj najljubši app. za IP telefonijo.
  5. Epistle. Nadomestek za PlainText ali WriteUP. Kompromis, ki omogoča, da na iOS kaj napišem in se mi to brez doktorata sinhronizira na vse telefone in računalnike. Recimo zapiske kakega sestanka, seznam stvari, ki jih moram urediti, osnutek kakšnega besedila, ki nastaja malo na telefonu, malo na tablici, malo na PCju ... Kompromis je v tem, da znajo ti programi delati samo z ASCII besedili. In markdownom.
  6. Dropbox. Check. Še iščem verzijo, ki bi mi na Nexusa sinhronizirala celoten dropbox. 32GB ne rabim za filme.
  7. Office, KingsoftOffice. Zastonj in na prvi pogled boljše od česarkoli za iOS. Vis-a-vis Dropboxa se obaša kot Epistle & co. Bravo!
  8. Flipboard. Odkljukano. Obnaša se telefonsko, ne tablično.
  9. Twitter. Žal Tweetbot ne obstaja. Kolobarim med Plume, Tweetcaster in uradnim Twitter klientom. Plume ima vodotesen client-side block. Menda prvi kleint, ki to zna. Obstaja iOS verzija?
  10. Kindle. Zinio, Instagram, Skype, Google+ ... Odkljukano.
Ampak zadeva se mi je usedla v srce zaradi par zadev, ki na iOS niso, pa niso delale, kot bi morale:
  1. Android ima za vse appse odprt datotečni sistem. Na iOS dva appsa ne moreta delati z isto datoteko, ampak vsak s svojo kopijo. Tako, da na koncu nihče ne ve, katera je zadnja. Tako, kot na namiznem računalniku, se da isto datoteko napadati z več programi. To pomeni, da se na Androidu da delati. Da ni bralnik. Da lahko nek file potegnem iz Dropboxa, ga popravim, in bo šel avtomatsko nazaj v Dropbox.
  2. Za Android obstaja TotalCommander. To pomeni, da imam nadzor nad vsebino naprave. Datoteka je na napravi, lahko jo odprem s čemer hočem, pa bo še vedno samo ena. Na iOSu ima vsak malo bolj zahteven app svoj način, kako dela red med večjim številom dokumentov.
  3. Ko Nexus z USB kablom priklopim na računalnik, ga vidi kot disk. Če bi rad dal kar gor ali vzel dol, se obnaša kot USB ključek. Nobenih moroničnih interakcij z iTunes ali kakšnim drugim programom. Seveda gre za običajen USB kabel iz Hoferja.
Minus ena glede na iOS
  • Ni tako lepo narisan. Solidno, ne pa vrhunsko.
  • Skrolanje ni tako mehko kot na iPadu, tudi patentiranega odboja na koncu ni.
  • Hardware je soliden, ampak tak primerek industrijskega oblikovanja kot iPad, pa pač ni. Ampak menda bolje prenese, če ga vržete na tla.
  • Gostota pixlov je manjša kot na iPadu z retina zaslonom, pa boljša kot na iPad miniju (1024x768 proti 1280x800). Je pa to dovolj, da se da gledati normalne desktop spletne strani. In 30% pixlov več, kot na iPad miniju, je 30% več informacij.
vir: techreport.com
Plus ena za odprtost
  • Operacijski sistem je v osnovi boljši. Bistveno boljši. Android je sistem za laptop, ki so ga prilagodili manjši napravi. Ni sistem za MP3 player, ki ga krpajo v nekaj več.
  • Widgeti na domačih zaslonih pridejo zelo, zelo prav. Tako imam na naslovni strani seznam pošte iz priority inboxa ter naslednjih 5-7 dogodkov iz koledarja ter 7 appsov za delo.
  • Narejen za znalce: je računalnik ne aparat. Ima kup funkcij, ki so v iOS skrite, da stvar ne bi bila preveč komplicirana. Recimo, za kaj je porabil energijo, kaj požira pomnilnik in cel kup drugih tehnikalij, v katerih bi se blondinka zaplezala, nam, ki znamo zamenjati tesnilo na vodovodni pipi, je pa všeč, da imamo stvar pod kontrolo.
  • Prost je Applovih idiotizmov. Recimo, knjigo za Kindle lahko kupim direktno iz Kindle appa. Open source programi tipa VLC so portirani. Ipd.
  • Baterija. V prvem ciklu intenzivnega igranja, testiranja, inštaliranja ... je bil zaslon prižgan 7 ur in dve minuti. Spodobno.
Plus ena za ceno

Najcenejši s 16GB v ZDA stane $199, 32GB v Evropi stane cca. 250EUR, to je skoraj pol manj od iPad minija. Še en dober primer demokratizacije tehnologije in prispevek k zmanjševanju socialnih razlik, ki je za računalništvo značilno od prvih hišnih računalnikov (ja, vem, nenavadne besede za nekoga, ki se ga predalčka kot desničarja).
Plus ena za format

Pri celi stvari je to morda najboljše. Skoraj povsod gre lahko zraven, omogoča pa dosti več kot 3 ali 4 palčni zaslonček od telefona. Gre v žep od plašča, bunde, suknjiča, spomladanskega površnika, tudi v zadnji žep normalnih kaubojk. iPad (mini ali maxi) je treba nositi v torbici, kar ženski še nekako pritiče, moški pa imamo zgodovinsko roke radi proste za gorjačo ali sulico. Če pa že nosim aktovko, pa ne vem, zakaj ne bi imel v njej notesnika.

Skratka, kulturni boj se lahko začne. Android je soliden tekmec.

Preberite še