02. avgust 2017

Slaboten prvi udarec

Številke kažejo, da v Sloveniji nismo vzpostavili sistema liberalne demokracije, to je državne ureditve, kjer se veje oblasti med seboj nadzorujejo, politične stranke pa tekmujejo za oblast in se na njej izmenjujejo. V četrt stoletja še nismo imeli predsednika republike, ki ne bi bil dedič prejšnjega sistema. Stranke kontinuitete so vodile slovenske vlade vsaj tri četrtine časa.


Minigolf

Če dopustujete na Hrvaškem, je iz časov izgradnje socialističnega turističnega gospodarstva v bližnjem borovem gozdičku gotovo ostal kak minigolf – pač delavska, ljudska verzija kapitalističnega pravega golfa. Minigolf in betonske mize na namizni tenis so omogočile, da je hotel lahko odkljukal športno ponudbo in se uvrstil v kategorijo B.

Med najtežjimi udarci na minigolfih je tisti, kjer je luknja na vrhu betonske izbokline. No, in to bo zdaj prispodoba za našo tranzicijo. Žogico je treba spraviti na vrh vzpetine, sredi katere je manjša globel, ki bo žogico ujela, da bo nihala med levim in desnim bregom te globeli. Igralec je pred težko nalogo. Žogico mora udariti ravno prav. Če bo udaril premalo, ne bo dosegla vrha vzpetine in se bo sama od sebe skotalila nazaj, od koder je prišla. Če bo udaril preveč, bo šla do vrha in še čez, in se ustavila šele na desnem bregu. Samo ravno prav močan udarec jo bo spravil do občutljivega ravnotežja na vrhu. Kjer je pri minigolfu tudi luknja, kjer naj bi žogica končala.



Žogica torej najde tri mesta, kjer je stabilna. Na levi, na desni in na vrhu. Stabilnost na levi ali na desni pomeni, da je sistem urejen tako, da drugi strani preprečuje, da bi prišla na oblast. Da je oblast ugrabljena in da vlada režim.

Ugrabitev oblasti

Ugrabitev oblasti ni nemogoča niti v demokracijah. Tu formalna tekma teče za dve veji oblasti – izvršno in zakonodajno. V Evropskih političnih sistemih sta praviloma zlizani. Izvršna oblast – vlada – ima večino v parlamentu in ta bolj manj izglasuje, kar si vlada želi oz. si izbere tako vlado, da ji bo pogodu. V ZDA je drugače, predstavniški dom in senat sta ali pa nista na isti strani kot predsednik.

In potem sta tu še tretja in četrta veja (sodstvo, mediji), ki sta lahko pomembna zaveznika prvi in drugi veji. Ne slučajno, zato boj za liberalno demokracijo pomeni boj za neodvisnost oz. nepristranskost tretje in četrte veje. In vsi, ki si želijo oblast konsolidirati in iz liberalne demokracije narediti režim, si želijo ti dve veji oblasti podrediti oz. ustvariti enotnost oblasti. Celoten taki sistem, rečemo mu lahko režim, namenja vse svoje vire temu, da bi samega sebe vzdrževal na oblasti. Da bi volitve spremenile čim manj in da bi na volitvah čim težje prišlo do »napačne« izbire.

Na vrhu vzpetine sistem najde stabilnost v nestabilnosti. Žogica se ne ustavi, ampak niha med levim in desnim bregom globeli. Niha okrog sredine. Ravnotežje je občutljivo, ker ni treba dosti, da žogica pobegne po levem ali desnem bregu po hribu navzdol. Iz liberalne demokracije v režim.

Zgodovinske partije minigolfa

Do sprememb sistemov prihaja redko in v posebnih okoliščinah. Države, ki so se okoli leta 1989 osvobodile komunizma, so dobile možnost en udarec tiste žogice minigolfa. Za Češko, Poljsko in Slovaško lahko rečemo, da so merile dobro. Tam se na oblasti menjajo leve in desne stranke, pri čemer tudi za mnoge leve ni mogoče trditi, da so dedinje prejšnjega režima.

Madžarska je po letih slabih vlad kontinuitete leta 2010 dobila še eno priložnost in takrat žogico udarila precej močno v desno in kaže, da je zdrsnila čez vzpetino v območje, kjer si bo desnica lahko zagotavljala permanentno vzdrževanje oblasti. Nekaj podobnega se dandanes dogaja na Poljskem.

Desnemu bralstvu je to morda všeč. Ampak če v neki državi opozicija ne predstavlja realne grožnje, da bo naslednjič prevzela oblast, potem ne moremo govoriti o demokraciji, pa če inštitucije na papirju izgledajo še tako »pravilno« in če je oblast še tako naša.

Kdo bo rekel, kaj pa Nemčija, tam se Merklovi nasmiha že četrti mandat. Kar je res, ampak grožnja opozicije je realna in s strategijo asimetrične demobilizacije, ki jo prakticirajo krščanski demokrati, desnica levici prevzema ključne socialne teme in pasivizira volivce, ki bi glasovali za levico. Pri nas teče uspešna asimetrična mobilizacija levih volivcev.

Slovenija na minigolfu

Zgodovina revolucij 20. stoletja nas uči, da se po mirni in postopni poti ne da iz kapitalizma v socializem. Razen z eno ali dvema izjemama, ki potrjujeta pravilo, so bili prevrati hitri, odločni, krvavi in opravljeni v zavetrju neke vojne – prve svetovne v primeru Rusije, druge svetovne v primeru številnih vzhodno evropskih držav, tudi Jugoslavije, ali antikolonjalnih vojn v primeru socializmov v tretjem svetu.

Zgodovina kontrarevolucij pred četrt stoletja nas uči, da iz socializma v kapitalizem ni mogoče postopno in demokratično. Poljska, Češka, Slovaška, Litva, Latvija, Estonija so to naredile hitro in je uspelo. Slovenija bi to delala postopno in ne gre. Ker tistim, ki imajo v nekem sistemu formalno ali neformalno moč, ni do tega, da bi se ta sistem spremenil tako, da bi bila njihova moč in oblast negotova.

Slovenci smo žogico v 1990ih udarili precej boječe. Nekaj časa se je še kotalila prti vrhu, potem se je ustavila. Zdaj se kotali po klancu nazaj v levo. Nad denacionalizacijo se zgražamo, privatizacijo zaviramo, zdravstvo rekomuniziramo, v zunanji politiki bi se vrnili v Jugoslavijo in med neuvrščene, če bi to še obstajalo. Na oblasti se menjava leva in še bolj leva opcija. Opozicija ne predstavlja realne grožnje oblasti in obnašanje oblasti ter njena kakovost je temu primerna.

To je dobro za tiste, ki so na oblasti ali lahko delajo posle v njeni bližini, pa slabo za vse ostale. Ne glede na to, ali volijo levo ali desno.