04. april 2017

Čedalje več fašizma?

V nekih lepših, srečnejših časih, ko se levičarji v svoji dominantnosti še niso počutili tako ogrožene, je bila diskreditacija za vse priložnosti beseda neoliberalec. To je bila sodobna žaljivka za 21. stoletje, za čas interneta, pametnih telefonov in družbenih omrežij. Presegala je spore in delitve iz mračnega 20. stoletja.

V Slovenijo se je beseda fašist vrnila lani ob diskusijah o družinskem zakonikom in migranti. V svetu so se besede spet spomnili po udarcih, ki jih je v zadnjem letu prejela levica. Njeni miselni monopoli razpadajo v medijih, saj so razkrinkali oblike novinarstva, ki imajo zdaj ime post truth (po-resničnost) in fake news (potvorjene novice). V kulturi je bolj ali manj diskreditiran koncept multikulturnosti – na ulicah in trgih, posebej v zavetju noči ali vsaj motornega vozila – se kažejo težave sobivanja različnih kultur na istem prostoru. V politiki so nepričakovan uspeh dosegli populisti – na volitvah v ZDA, na referendum v Veliki Britaniji, tudi na nedavnih volitvah na Nizozemskem.

Živčnost in jeza zaradi neuspeha se kaže v poseganju po težjem in v vojni preizkušenem orožju. Stekla levica zdaj svoje nasprotnike obklada s fašisti, klerofašisti, neofašisti, evrofašisti ipd. Sebe pa deklarira za antifašiste, kratko antifo. Svojo regresivnost demonstrira s tem, da je za svoj boj izbrala taktiko, ki jo je v preteklosti uveljavil Josip Stalin. Tule bomo utemeljili, da če kdo govori o fašistih, potem je še največ, kar se iz tega lahko naučimo, da je dotični – žal – stalinist.

Če je druga svetovna vojna za Sovjetsko zvezo še minila kot domovinska vojna, pa je komunistični propagandni stroj kmalu po njej obnovil narativ, da je šlo za boj s fašisti. Obnovil, zato, ker je bil bolj med komunisti in fašisti prevladujoč narativ Moskve med obema vojnama.

Fašizem ko odpove država

Zanimiva je ta vrnitev k fašizmu na dva načina. Prvič, ker je bil medvojni boj komunistov proti vsem ostalim (ki da so bili fašisti) popolnoma neuspešen. Eden redkih, ki je to opazil in se tudi ni strinjal z obmetavanjem s fašisti kar povprek, je bil Trotsky (vir). Trdil je, da je to gibanje, ki se pojavi, ko ogrožena družba razširi monopol nasilja z državnih organov na ulico, da bi stabilizirala stanje v družbi. Za Trotskega so bili fašisti nasilna ovira komunistom v njihovem tudi nasilnem boju za vpliv. Stalin je za fašiste imenoval vse nasprotnike levice, ne glede na politike in sredstva nasprotovanja. Njegovi sodobni učenci tudi. Drugi, ki je zavračal obkladanje s komunisti kar povprek, je bil George Orwell (vir). Trotskega je Stalin dal ubiti. Orwell je pet let kasneje bolje spoznal tudi komunizem in napisal roman 1984.

Drugič je povojna vrnitev k fašistom zanimiva, ker so sile fašistične Italije so na vzhodni fronti igrale povsem obrobno vlogo, če sploh. Sovjetska zveza se je na življenje in smrt spopadla z nacizmom. Zakaj je torej sovjetski propagandni aparat za nasprotnika obdržal fašizem? In – tisti ki ste mojih let se boste spominjali – tudi indoktrinacija v slovenskem šolstvu je kot nasprotnika partizanov postavljala fašiste, ne nacistov, pa čeprav je bila nacistična Nemčija večji in težavnejši nasprotnik.

Fašisti so vsi tekmeci levice

Odgovor je, da pač zato, ker je fašizem za propagandne namene postal še udobnejši nasprotnik kot pred vojno. Režim fašistične Italije je bil avtoritaren, grob, nedemokratičen, ni pa poznal uničevalnih taborišč, Jude so v Italiji začeli prav preganjati šele po padcu Mussolinijevega režima. Italijanska okupacija je bila huda, a lažja od nemške. Mussolini je bil pač socialist, ki se je na pohodu na oblast spretno poslužil populističnih metod, na oblasti pa, za razliko od socialistov, ni uničil gospodarstva, ampak si ga je podredil.

Fašističen režim je bil avtoritaren, zatiral je narodne manjšine, ampak vse to ni bilo zelo različno od kakšnih drugih režimov iz časov med obema vojnama. Tudi v Sloveniji se je fašistični okupator izkazal za bistveno blažjega od nacističnega. V od Italijanov zasedeno Ljubljansko pokrajino so lahko pribežali domoljubi iz vse Slovenije, ves čas je delovala Ljubljanska univerza. Celo Raba in Gonarsa ter požiganje celih dolin na Dolenjskem in Notranjskem partizansko gibanje ni ocenilo kot dovolj hud zločin, da fašističnih generalov leta 1943 ne bi prijazno pospremilo do meje, ne da bi se komu skrivil kak las.

Skratka prevladala je Stalinska definicija fašizma po kateri je nekaj znakov avtoritarnosti, grobosti in populizma dovolj za to oznako. Nacist oz. nacionalsocialist mora imeti uničevalna taborišča s krematoriji, imeti se mora za nadčloveka in začenjati velike, brutalne, agresivne vojaške operacije. Za fašista je dovolj, da si prizadeva za korporativno ureditev gospodarstva, kjer država vzpostavi sodelovanje med kapitalom in delavstvom in kjer ima totalitarne namene pri kontroli družbe v šolstvu, kulturi, umetnosti in ločitvi cerkve od države. Ali pa, da nekoga sovraži, da postavlja njih proti nam. Kar se v politiki pogosto dogaja. Ker pa se natanko ve, da je Stalin z besedo fašist označeval tudi naciste, je njena konotacija enako in izjemno slaba. Po drugi svetovni vojni je postala še veliko slabša.

Fašisti kot antidemokrati

Stalinovo definicijo fašizma – to so vsi, ki so moji nasprotniki in jim lahko pripišem kaj slabega – so prevzeli tudi desničarji in v nekem trenutku začeli vračati udarec. Jonah Goldberg – njegove knjige bi v Sloveniji morali zaradi vznemirjanja javnosti prepovedati – je napisal knjigo z naslovom liberalni fašizem (vir). V njej je opisal »fašistične« prijeme tistih, ki se imajo za napredno krilo ameriške politike. In se mu ni bilo posebej truditi, da bi na kopito ohlapne definicije napel veliko vsega, kar se dogaja pri ameriških demokratih.

Ljudem včasih uide in ekologe zmerjajo z eko-fašisti. Ker bi pač interes skupnosti ali planeta postavili pred pravico posameznika, da svinja; in vzpostavili totalitarno državno represijo, da bi ljudje okolje obremenjevali manj. Kar bo za koga lepa ilustracija, da ni vsak fašizem slab, za druge pa napaka v definiciji – ni vsaka ideologija, ki interese skupnosti postavi pred pravice posameznika fašizem.

Ko je ulica leta 2012 kazala ambicije, da anulira rezultate demokratičnih volitev, jih je Janez Janša označil za leve fašiste. Kar niti ni iz trte izvito, če se spomnimo, da so fašisti prvo odmevno akcijo izvedli v Bologni in nasilno preprečili, da bi demokratično izvoljeni župan prevzel oblast (vir). V Mariboru jo je demokratično izvoljeni župan izgubil.

Nadaljevanje politike z nedemokratičnimi sredstvi je ključna lastnost fašizma v njeni trockistični definiciji. Ki pa se je komaj kdo drži, ker je manj priročna od Stalinove.

Fašist kot prazna diskreditacija

Zato je ometavanje ljudi, ki so bili izvoljeni na poštenih in demokratičnih volitvah s fašisti, klerofašisti, evrofašisti, ekofašisti in podobnem žalitev in ne dosti več kot to. Kot je žalitev tudi vračanje s Churchillovim pregovorom, češ, fašisti prihodnosti se bodo imenovali antifašisti. Treba mu bo dati prav samo v primeru, ko »antifašisti« na demokratične rezultate odgovorijo z nasiljem.

Pri cepetanju, da je ta ali oni fašist, gre za poskus izobčenja osebe ali politike iz demokratičnega procesa. O obtožencu ne pove nič, o obtoževalcu pa, da je miselno ostal dedič prvega antifašista, Josipa Stalina. Kar pa ne pomeni, da lahko diskreditacije vzamemo zlahka. Obtožbe, da naj bi bil predvojni jugoslovanski režim klerofašističen, so še vedno izgovor za krvavo revolucijo.