03. december 2016

Konec identitetnega liberalizma?

Tudi v Sloveniji so z različnih strani precej hvalili članek Marka Lille o koncu identitetnega liberalizma, ki je bil kar pogumen glede na progresivno linijo, ki v New Yourk Timesu prevladuje. Poraz Clintonove pripisuje dejstvu, da so se demokrati preveč zanašali na glasove manjšin oz. skupin kot so črnci, latinoameričani, ženske, geji ipd. in katerih identiteto so razpihovali ter se predstavljali kot njihovi zaščitniki.

Bistvo pove tale odstavek:
[The liberals] obsession with diversity has encouraged white, rural, religious Americans to think of themselves as a disadvantaged group whose identity is being threatened or ignored. Such people are not actually reacting against the reality of our diverse America (they tend, after all, to live in homogeneous areas of the country). But they are reacting against the omnipresent rhetoric of identity, which is what they mean by “political correctness."
S prvim stavkom se strinjam, ostanek pa je, se bojim, pobožna želja progresivca, ki si zatiska oči pred človeško naravo. Trumpovi volivci se niso uprli politiki identitete, torej delanju politike iz tega, kaj kdo je. Nagovarjanje identitet podskupin je zbudilo skupno oz. prevladujočo identiteto Amerike, ki je severnoevropska, bela in krščanska. Niso reagirali proti retoriki identitete - tako napredni na podeželju Pensilvanije še niso - ampak so se z eno identiteto postavili proti drugi.

Če komu ni všeč, da ljudje taki so, nikomur ne naredi nobene usluge, če se pretvarja, da niso. Problem identitete izgine samo tako, da politika z veliko mero tankočutnosti do sosedov goji najširšo, skupno identiteto države oz. naroda. Ta povezuje, druge delijo.

Jedro kasnejše kolumne na Časniku.