torek, 26. julij 2016

Svoboda – enakost – bratstvo ali smrt

Nica – Istanbul – Ansbach in smrt

Ko je v Nici islamist s tovornjakom zapeljal v množico in ubil 84 ljudi, 303 pa ranil, se ni sprožil običajni refren, češ, gre za »napad na naš način življenja«, na kofetkanje, ples in bikini kopalke. »Naš« način življenja namreč ni Angleška promenada v Nici, kjer so med drugim restavracije z dvema Mihelinovima zvezdicama, hoteli s petimi, ter kavarne in bari, kjer pivo težko dobite za manj kot 7€. Naš način življenja je Portorož, z kebabđinico in štanti cenene kitajske plastike na najbolj elitni lokaciji.

Napad se je zgodil na francoski državni praznik – dan Bastilje, ki ga praznujejo v spomin na francosko revolucijo. Nica v očeh mnenjskih vodnikov zato ni bila napad na »naš način življenja«, ampak napad na svobodo, enakost in bratstvo, ki danes velja za geslo tiste revolucije. To lahko pozdravimo kot določen napredek, saj narativ islamskega terorizma približa trku civilizacij oz. konfliktu med dvema versko-etičnima sistemoma. Sreča v nesreči je, da je geslo o svobodi, enakosti in bratstvu pri napredni inteligenci priljubljeno.

Konzervativna inteligenca s tem v zvezi rada citira pogovor med Richardom Nixonom in Zhou Enlaijem, ko naj bi slednji na vprašanje o tem, ali je bila francoska revolucija pozitivna ali ne, odgovoril, da je za oceno še prezgodaj. Nekateri zdaj trdijo, da to ni bil odraz kitajskega dolgoročnega razmišljanja, ampak napaka v prevodu. Kakorkoli, svoboda, enakost in bratstvo ostaja primerno geslo za zlorabljanje v dnevnopolitične namene in interpretacije, ki so daleč od tistih iz leta 1789.

Smrt …

Takrat je bilo geslo samo eno od mnogih. Alternativa je bila smrt. Smrti je bilo v tistih letih v Franciji veliko. Geslo ni prepričalo z močjo argumenta, ampak z dolgo senco giljotine na francoskih trgih. Postalo je »uradno« šele sto let pozneje, v tretji francoski republiki. Takrat brez smrti.

Glede na to, da se o vseh vprašanjih znamo razdeliti na leve in desne, se lahko tudi v primeru napada na svobodo, enakost in bratstvo v Nici. Levi bodo trdili, da islamisti napadajo, ker je svobode, enakosti in bratstva premalo. Ker neoliberalizem natika ljudem verige kapitala in potrošništva. Ker ljudje iz Bližnjega in Srednjega Vzhoda ter Afrike nimajo svobode, da bi se preselili v Evropo. Ker jih nimamo za enake. Ker jih bratsko ne sprejemamo v svoja mesta in vasi.

Desni bodo trdili, da so svoboda, enakost in bratstvo so in so samoumevni. Če se komu zdi, da je tega premalo, pač ne ve, če parafraziramo od Edmuda Burkea, kje mu je mesto. Da pač ne more imeti vsega in zdaj. Če parafraziramo Freddyja Mercuryja.

Ali svoboda, enakost in bratstvo

Svoboda naj bi originalu pomenila, da je svoboda človeka omejena samo s svobodo drugih ljudi. S tem imamo konzervativci sicer manjšo težavo, ki jo najlažje pojasnim okolju prijazno – tako omejena svoboda vključuje uničevanje narave, če le to ni na škodo ljudi. Konzervativci si svobodo omejujemo s principi, katerih merilo ni samo drug človek, ampak tudi narava, tradicija, večnost, če hočete Bog. Pravzaprav ne samo konzervativci, tudi drugi, le da se tega manj zavedajo.

Enakost danes zlorabljajo z razumevanjem, da gre za ekonomsko enakost, enakost v blagostanju, enakost pri dostopu do interneta in zdrave čiste pitne vode. V času francoske revolucije je pomenila enakost pred zakonom ter pri dostopu do služb v državni upravi in vojski. O tej slednji enakosti med demokrati vseh barv ni nobenih razlik.

Bratstvo obe individualistični gesli uravnoteži s kolektivistično bratsko povezanostjo med ljudmi. Ne med vsemi ljudmi, ampak med Francozi, celo več, v originalnih pojavnih oblikah (bratstvo ali smrt) celo zgolj znotraj ene klike. Spomnimo, bratovščina je lahko tudi islamska.

V svojem bistvu so gesla sekularna. Dva od treh bi po Haidtu nedvomno postavili na levo stran moralnih temeljev. Bratstvo v benignem pomenu pa govori o družbeni kohezivnosti, ki je sicer domena desnih temeljev. Geslo je zato med Evropejci široko sprejeto. Z dovolj ozko originalno interpretacijo iz časov meščanske revolucije v Franciji, se brez težav strinjajo tudi konservativci.

Obrat na Bosporju

Veliko vprašanje pa je, ali lahko to temeljno geslo Zahoda vsaj do enake mere kot zahodni konzervativci sprejemajo tudi prišleki iz islamskih azijskih in afriških držav. Velikanski indikator da ne, je dober dan po terorističnem napadu v Nici prišel iz Turčije. Nekaj drobnejših pa v dnevih, ki so sledili, iz Nemčije.

Turčija je dolgo veljala za državo, ki je dajala upanje, da je muslimanska družba lahko sekularna in demokratična hkrati. V tem delu sveta – od Pakistana do Egipta – smo namreč poznali sekularne diktature pod komando generalov in polkovnikov, ali pa teokratske režime, nekatere celo z volitvami in parlamentom. Po ustavi moderne Turčije, ki jo je pisal še ustanovitelj Mustafa Kemal Paša Ataturk, je imela vojska nalogo, da Turčijo drži v polju sekularnega. Po potrebi so vsake toliko izvedli državni udar in popravili smer. Prejšnji petek so spet poskusili. Popolnoma neuspešno.

Ker je v zadevi resnično zanimivo, je, kako malo podpore so imeli med ljudmi. Kako majhen, preplašen in nemočen je sloj moderno, sekularno, evropsko razmišljujočih ljudi v Turčiji. Prav nihče se ni zganil in protestiral v podporo pučistom. Nasprotno, ulice je zasedlo ljudstvo, ki je z vsemi štirimi na »desnih« torej verskih in identitetnih moralnih temeljih. Ki slišijo gesla o veri, naciji in pripadnosti. Mitingi resnice in vseturške ljudske vstaje še kar trajajo. Politični islam je zmagal.

Geostrateška posledica uresničuje možnosti, ki jo je napovedal že Huntington. Turčija ne kot »nova članica Evropske Unije« (kot zaničevalno imenujejo nas), ampak kot vodilna v bloku islamskih držav. A to je druga tema.

Obrat doma

Luči razsvetljenega racionalizma ne ugašajo samo v Turčiji. Tamkajšnje moderne elite bodo Erdoganovi, ki se naslanjajo na »avtentične ljudi«, pozaprli. Referendum o Brexit je pokazal, da jih v Veliki Britaniji na temo domovine sliši 52%, »odtujene pro-evropske elite« pa je 48%. V ZDA prve nagovarja Donald Trump, elite pa Hillary Clinton. V Sloveniji še čakamo, da se pojavi nekdo, ki bi Slovenijo naredil spet veliko in resnično samostojno. Bojim se sicer, da zna imeti več uspeha tisti, ki bi hotel, da mu to deželo naredijo spet socialistično. In jo očistijo elit.

Svet počasi, dan za dnem drsi v nasilje. Populizmi tekmujejo za pozornost starih, globokih, prirojenih človeških občutkov. Ki so ljudem dostopni brez truda. Vsem populizmom – islamskemu, nacionalnemu in socialnemu – je skupno to, da eno vrednoto napihne čez vse ostale in prek meja, ki jih postavlja premislek. Ne samo svoboda, enakost in bratstvo, tudi smrt postaja del vsakdana. Del normalnosti. Ki redefinira normalnost v nekaj, kar nekoč ni bilo normalno.

Kadar sem pesimist, se mi zdi, da je treba populizmu nasproti postaviti drug populizem, dati glavo med ramena, in upati, da gre vihar s čim manj škode mimo. Kadar sem optimist, napišem kakšno kolumno. Za elito, ki bere in razmišlja. Ki strah, sovraštvo in predsodke drži na vajetih z razmislekom.

Preberite še