ponedeljek, 08. februar 2016

Ločitev kulture od države

Kultura je vgrajena v temelje slovenske državnosti. To je hkrati blagoslov in prekletstvo. Za kulturo in za državo. Škoda, da v zadnjih 25 letih nismo uspeli kulture razbremeniti njene družbeno-politične vloge in ji omogočiti, da bi bila samo kultura – v najbolj žlahtnem pomenu te besede.

Nekaj takega sem povedal, ko so te dni zbirali mnenja bivših ministrov za kulturo o kulturi v zadnjih petindvajsetih letih. Modrejši od mene so se odgovoru izognili, kot tviteraš pa si domišljam, da se vendarle kaj bistvenega da povedati tudi na kratko. In se zavedam, da je tvite treba včasih pojasniti.

Temelj države

Da sta slovenski narod in slovenska država utemeljena na kulturi, je stavek, ki ga slišimo vsakič, ko beseda nanese na državo in kulturo. Še posebej pogosto jo slišimo okrog kulturnega praznika in pa takrat, ko je govora o proračunskih sredstvih za kulturo. Če ne bi bilo slovenske kulture, da ne bi bilo Slovenske države. Reči karkoli drugega je bogokletno. In je tudi zmotno, a zmotno je zato, ker je samoumevno. Ne vem, ali kje obstaja kakšna država, ki bi zase trdila, da nima svoje kulture. Ozemlje je hardver, kultura je softver države. Brez hardvera in softvera ni države.

Zanimivo vprašanje zato je, zakaj se tej samoumevnosti kar naprej zaklinjamo. Stalno poudarjanje te samoumevnosti je za nekaj dobro, za nekaj pa slabo, če uporabim blažje besede. Za državo in za kulturo.

Za državo se seveda lepo sliši, če je vzpostavljena na kulturi, ne pa npr. na truplih staroselcev, krvavih vojnah in krutih vladarjih. In za državo je slabo, če nima razen pesnikov in pisateljev pokazati ničesar drugega. Ni res, da Slovenci ne moremo pokazati svojega plemstva, vojskovodij, ki so Turke pometali v Kolpo, podjetnikov, ki so razvili kraje ob železnici Dunaj-Trst, znanstvenikov ipd.

Da vse te spuščamo in omenjamo samo kulturnike (mislimo pa umetnike), je morda zato, ker so bili pesniki in pisatelji še najmanj politično sporni za prejšnji režim. Kako naj bo Slovenija utemeljena na plemstvu, meščanstvu, trdnih kmetih in sposobnih podjetnikih, če pa so razredni sovražnik? V zadnjih petindvajsetih letih smo naredili premalo, da bi temelje države razširili še na kaj drugega in pustili kulturi nekaj svobodneje dihati, po tem, ko je dolgo igrala vlogo nadomestka državnosti.

Sled svetosti sveta

Da je nekaj tako tankočutnega in občutljivega, kot je umetnost, temelj države, mora biti naporno. Aleksander Zorn je nekje napisal, da sta filozofija in umetnost v laični družbi »sled izgubljene svetosti sveta«. Torej tistega sveta, ki se izogiba razumu, ki ga dojemamo na ravni občutkov, čustev in vrednost. Koliko to sled svetosti zapaca dejstvo, da se nanjo naslanja cela država s politiko vred?

Gradbeniki imamo do temeljev kar nekaj strahospoštovanja – to je tisto kar cela teža stavbe prenaša na zemljo. In če država celo svojo težo preko kulture prenaša na zemljo, to tudi za kulturo ne morebiti samo dobro.

No, včasih seveda je dobro. Ko je treba, kot sem rekel, zagovarjati več proračunskih sredstev za kulturo. Tudi gradbeniki se bodo strinjali, da je treba najbolje skrbeti za temelje. Če so temelji šibki, lepa fasada nič ne pomaga. In seveda temelji potrebujejo svoje ministrstvo, svoje uradništvo, svoje proračunske postavke, svoje nagrade, svoje zaslužne pokojnine, svoje državne štipendije ipd.

Bolj kot je kultura temelj države, bolje je to za materialno preživetje kulturnikov. Samozaposleni v kulturi imajo zato zagotovljen nekakšen univerzalni temeljni dohodek, ne pa tudi npr. samozaposleni znanstveniki, inovatorji, humanitarci ipd.

Ampak po drugi strani – ali si je res za želeti to odvisnost države od kulture in kulture od države. Kup posameznikov in dejavnosti je, ki bi si želeli biti čim dlje stran od države in politike, biti čim bolj odrasli, svobodni in neodvisni. Mar ni svobode za ustvarjanje več, če ni ministra, ki ima 24 ur časa na dan, da se vtika v kulturo, kulturne ustanove in kulturnike. Mar ne pomeni to večje neodvisnosti od politike?

Na nek način me zato čudi (na drug pa ne), da niso ustvarjalci takrat pozdravili, da (samostojnega) ministrstva za kulturo ni. Da so nekaj bolj svobodni in neodvisni od politike. Zakaj ta želja biti tam zaradi države, katere temelj menda si? Zakaj ne biti tam zaradi umetnosti, ustvarjanja, premišljevanja? Zakaj namesto stika z državo ne iskati stika s svetim?

Prekletstvo

Duša je stik mesa in krvi s svetim. Nekaj faustovskega je v tem našem paktu kulture in države. Kultura je prodala nekaj svoje duše za to, da je lahko državo-tvorna. Smola, da se država zdaj, kot je duša prodana, izogiba izstavljenim računom.

Zato je ta vloga, ki smo jo kulturi namenili dati v Sloveniji, tudi breme. Zakaj ne bi kultura mogla biti samo kultura, čisto nagovarjanje plemenitih občutkov v ljudeh. Zakaj bi morala še kar naprej podpirati zgradbo, ki ji pravimo država. Mar ne bi bila osvobojena tega svobodnejša, ustvarjalnejša in žlahtnejša?

Kaj pa če bi kulturi namesto simboličnih, državnih in poceni nagrad namenili več sredstev? Mar ne bi bila bogatejša, če bi davčno spodbudili, da bi več sredstev za kulturo prišlo od zasebnih donacij, manj pa bi jih razdelili uradniki skozi proračun. Mar ni to, da enkrat letno kulturo odkljukamo s simboličnimi priznanji ob prisotnosti državnega vrha in dela prostim dnevom odpustek, da je ne cenimo – simbolno in evrsko – vse leto?

Mar nam ne bi bila, če kultura ne bi bila tako državotvorna, prihranjena politizacija kulture. Morda bi bil kak Janez Janša manj, kakšna Prešernova nagrada niti podeljena niti vrnjena, kakšna umetniška inštalacija zgolj huliganstvo … če bi bila kultura »samo« kultura. Mar ni, če je kultura »samo« kultura, le ta bolj kulturna, kot če drži štango politiki oz., kot se temu lepše reče, je v temelju slovenske države. Če bi bila kultura samo kultura, bi bilo imenovanje knjižnice po Francetu Balantiču tak problem kot je, ko se nekateri bojijo, da nam bo to spridilo temelje slovenske države?

Kulturni boj

Ker je kultura v temeljih slovenske države, je kulturni boj boj za temelje slovenske države. In za temelje se velja boriti, zato je ta boj tako neizprosen. Če bi država imela še kak drug temelj, recimo, če bi bila utemeljena na svobodi in razumu, bi bil boj morda celo nepotreben.

Če je umetnost sled izgubljene svetosti sveta, potem ima kultura nekaj skupnega s Cerkvijo. Ta je ločena od države in za vero je to samo dobro. Kultura malček razbremenjena svoje državotvorne vloge je lahko bolj kulturna in njena umetnost bolj žlahtna.

PS. Odlična ilustracija te faustovske poroke med kulturo in državo, ter med politiko in umetnostjo v glavah umetnikov samih, je izjava avtorja Prešernove nagrade, ki smo jo gledali po koncu letošnje proslave.

Preberite še