torek, 28. junij 2016

Diferenciacija v Agrostroju

Pred 25 leti smo – velikanska večina Slovencev – komaj čakali na osamosvojitveno slovesnost. Na Trg republike smo hodili gledati celo generalke. S hupami smo poskušali preglasiti bombnike Jugoslovanske ljudske armade, ki so nekajkrat nizko preletela Ljubljano. In po slovesnosti je bila Stara Ljubljana polna veselih, optimističnih, razposajenih ljudi. Kot je bil rekel predsednik Kučan, bile so dovoljene sanje. Naslednje jutro je bil nov dan. In novih dni se je nabralo za 25 let. Sanj je bilo čedalje manj. Zadnja leta smo veseli, če ni preveč morasto.

V moro se spreminjajo tudi državni prazniki. Državna proslava za nekatere ni dovolj državotvorna in organizirajo svojo. Letos ni bilo prvič. Zakaj pa ne? Saj smo, vsaj na papirju, svobodna družba. Moti edino to, da nekateri zagovorniki posebne proslave na ljudi pritiskajo, naj se državne ne udeležijo in jim s tem omejujejo svobodo izbire. In drugi podobno v zvezi s posebno proslavo. Naj cveti tisoč cvetov, bi rekel Deng Xioping.

Agrostroj

Novost letos je bila ta, da se delitve niso nehale na ločnici levo-desno ali pomlad-zima, ampak je do diferenciacije prišlo znotraj tako imenovanega pomladnega tabora. Z diferenciacijo imamo »na teh prostorih« kar nekaj izkušenj. Naslednji odstavek si izposojam iz glasila občine Šiška Tribuna iz leta 1983:

V delovni organizaciji Agrostroj v zadnjem času teče intenzivna politična aktivnost, katere cilj je diferenciacija komunistov znotraj osnovnih organizacij Zveze komunistov. (…) Diferenciacija znotraj osnovnih organizacij ZK temelji na konkretnih postopkih in ravnanjih posameznikov, njen cilj pa je ugotavljanje krivcev za sedanje politične razmere, pa tudi za napake iz preteklosti. Osnovne organizacije ZK so ob intenzivni pomoči članov predsedstva že ugotovile nekatere nosilce konkretne odgovornosti v posameznih okoljih. V veliki meri je onemogočen oportunizem znotraj osnovne organizacije ZK, pomanjkanje kritike in samokritike, iskanje krivcev izven TOZD in delovne organizacije.

Danes seveda nimamo ne Agrostroja in ne Zveze komunistov, imamo pa »krivce za sedanje politične razmere, pa tudi za napake iz preteklosti«. Tudi nosilce »konkretnih odgovornosti« znotraj nekdanjega Demosa so že ugotovili. »Oportunizem je v veliki meri onemogočen«, saj so ljudje kar naprej podvrženi izbiranju med zvestobo in lastno pametjo. Z edino koristijo, da se vrste očistijo omahljivcev.

Diferenciacija je uspela do te mere, da so udeležbo na alternativni proslavi odpovedali nadškof Zore, član takratnega predsedstva Oman in predsednik Demosove vlade Peterle. Ne vem, kako naj bo neka opcija privlačna za povprečnega volivca, če je skregana med seboj? Hodite z veseljem na obiske v družine, kjer se mož in žena kar naprej prepirata, otroci pa vreščijo? Za prepir sta potrebna dva in oba sta mi 25. letnico osamosvojitve precej pokvarila.

Osamosvojitelji

Pučnik, Bavčar, Bučar, Janša, nadškof Šuštar, Oman, Peterle, Rupel in drugi so bili pred 25 leti naši heroji. Nekaj časa je bil naš tudi Kučan. Bili so skoraj kot mitični grški junaki pred Trojo, naši vitezi okrogle mize, sile dobrega, ki so se borile proti silam zla. Zdaj naj bi verjeli, da sta »naša« samo še dva, z nekaj dobre volje trije.

Predstavljal sem si, da Trg republike nekoč niti simbolno ne bo več trg revolucije, kar po spomenikih tam naokoli še vedno je. Eden od teh spomenikov je spomenik Edvardu Kardelju. Učitelj samoupravnega socializma in, kot pričajo viri, naročnik revolucionarnega nasilja v letih 1941-42, je tam prvi med enakimi – v družbi svojih samoupravljavcev.

Prav podoben in prav tam bi bil lahko spomenik osamosvojiteljem. Boljše lokacije od tistega trga ni. Pučnik bi stal malo bolj spredaj, Kučan malo bolj pri strani, ampak vsi, z Drnovškom vred, bi bili skupaj. Lepo bi bilo, če bi bili. Državotvorno. Primerno za legendo, tudi če ni v vseh podrobnostih resnična. Legende nikoli niso. Ampak glede na to, kako so se uspeli do danes skregati, bi bilo na ploščadi med skupščino in Ljubljansko banko komaj dovolj prostora za vse, z dovolj razmaka med njimi. Vsakih 5 metrov eden. Kot skladatelji na Vegovi, ki pa niso bili del istega podviga. Vsi veliki, vsi samostojni, vsak sam.

Ali pa se bo v naslednjih 25 letih le kaj spremenilo na boljše.

Najprej objavljeno v Časniku 28.6.2016.

Preberite še