torek, 11. september 2012

Draga 2012

V štirih letih, od poletja 2008 do poletja 2012, je Slovenija padla od države, ki jo je Evropa po uspešnem predsedovanju Evropski uniji trepljala kot svojo najuspešnejšo novo članico, do države, katere ugled je tako omajan, da ji nihče več noče, po normalnih cenah, posojati denarja. Od najuspešnejše nekdanje socialistične države smo v dvajsetih letih postali edina, ki jo primerjajo z evrskimi sredozemskimi bolnicami, kot so Grčija, Italija, Španija in Portugalska.

Časi so taki, da kličejo po predlogih, kako iz te godlje. Idej in nasvetov ne manjka: vzpostaviti pravno državo in tržno gospodarstvo, preprečiti tajkunsko in vzpostaviti pošteno podjetništvo, pospešiti delo pravosodnega sistema, reformirati trg dela, prilagoditi upokojitveno starost podaljšanju življenja, postati prijaznejši do investicij, posebej tujih, internacionalizirati gospodarstvo, prodati nepotrebno državno premoženje, sanirati banke in jih narediti za gospodarsko in ne politično orodje, nadaljevati vlaganja v prometno infrastrukturo, oblikovati industrijsko politiko, v javnem sektorju samoupravljanje povprečnih zamenjati z avtonomijo najboljših, več vlagati (in razdeljevati denarja) za raziskave in razvoj, poskrbeti, da se bo v gospodarstvu znanje splačalo, in povezati znanost in gospodarstvo, z naslonitvijo na znanost preiti v družbo znanja, z naslonitvijo še na kulturo preiti v družbo ustvarjalnosti, postati sproščena Slovenija, postati drzna Slovenija …

Že, že, ampak zakaj?

Vse te ideje niso nove. Že dolgo jih poznamo, pa se vseeno nič ne zgodi. Tule bom pisal, zakaj se nič ne zgodi in kaj bi se moralo zgoditi, da bi se stvari začele premikati. O stanju v državi in o tem, kako iz njega, sem bolj poglobljeno pisal trikrat.

V Viziji 20+20 smo zapisali, da nismo vzpostavili socialno-tržnega gospodarstva in pravne države in da bo to mogoče šele, ko bo Slovenija končala zgodovino. Izognili pa smo se vprašanju, kaj to pravzaprav pomeni. Resetatorji smo leto pozneje napisali, da je treba Slovenijo resetirati. Nismo pa pokazali, kje je ta gumb, ki ga je za reset treba pritisniti. Lani na Otočcu je besedo resetiranje zamenjala beseda prebuditev. Citiram: »Prebuditev pomeni jasnost pogleda na probleme, pomeni izostritev duha in oblikovanje idej, ki bodo Slovenijo popeljale naprej.«

Ko na vse to gledam nazaj, se še vedno strinjam z oceno stanja. Tudi vzroki – neizpeljana tranzicija kot glavni – še vedno stojijo. Ostaja pa vprašanje, zakaj? Zakaj nismo izpeljali tranzicije? Zakaj ne zmoremo energije za odločnejše korake v prihodnost? Zakaj ni ne reform, ne resetiranja, ne prebuditve? Zakaj nam skoraj nič ne gre od rok, če že kaj, pa z veliko muko in silno počasi? Zakaj imam večkrat občutek, da v tej državi komaj, komaj shajamo skupaj? Če sploh.

V vseh razmišljanjih, levih in desnih, o stanju v državi in krizi na svetu se prej ali slej pojavijo vrednote. In potem pridemo do naših in vaših vrednot, do tega, ali nam je vrednote dal Bog ali Darwin ali vzgojiteljica v vrtcu; katere vrednote so boljše in katere so slabše. V skoraj vseh razmišljanjih o Sloveniji se kot problem postavi tudi razcepljenost, sprtost, za katero tudi sumimo, da ima izvor v vrednotah.

Opomba pod črto: ko bom govoril o levem in desnem, progresivnem in konservativnem, bom te besede uporabljal v njihovem klasičnem, zahodnoevropskem pomenu. Pri nas tistih, ki bi se zavzemali za ohranitev stvari, takih, kot so, ne imenujemo konservativce in ni desnica tista, ki predstavlja bogastvo in kapital.

Teza – izginjanje moralnega kapitala

Da družba za razvoj potrebuje finančni kapital, je jasno, danes morda še bolj kot prej. Da potrebuje socialni kapital: izobražene, delovne ljudi, tudi slišimo. Moja osnovna teza je, da je temeljni vzrok naših težav v izginjanju moralnega kapitala slovenske družbe.

Kaj je moralni kapital družbe? Moralni kapital posameznika je vsota zaupanja, spoštovanja, strinjanja, ki mu ga priznava okolje. Moralni kapital neke družbe so tisti viri, ki omogočajo, da ostaja družba moralna. Moralo je Durkheim definiral kot »vse, kar je vir solidarnosti, vse, kar človeka sili, da se obnaša drugače, kot ga sili njegov lastni egoizem«. Moralni kapital družbe so torej navade, vrednote, inštitucije, pravila ipd., ki regulirajo sebičnost in omogočajo sodelovanje v družbi; ki v družbi utrjujejo zavedanje o tem, kaj je prav in kaj narobe.

Moralni kapital uničujejo veliki prelomi v družbi, ki diskvalificirajo, onemogočijo ali fizično eliminirajo nosilce moralnega kapitala in odnose med njimi – torej tudi ljudi, pravila in inštitucije. Taki dogodki so npr. podjarmljenje (kot se je zgodilo Primorcem po 1. svetovni vojni), vojne, revolucije, politične čistke … Slovenski moralni kapital kopni od začetka druge svetovne vojne, trenda pa po letu 1991 nismo ustavili.

Osnova za to, da družba ustvarja moralni kapital, so moralni temelji, na katerih gradi. Osnova je tudi to, da v tej družbi svet okrog sebe približno podobno vidimo in podobno vrednotimo. Če pa že ni te podobnosti, se moramo vsaj zavedati, kako in zakaj naši sodržavljani stvari vidijo in ocenjujejo drugače, ne nujno narobe in ne nujno slabše, skratka, da drug drugega najprej razumemo, potem spoštujemo in si drug drugemu priznamo dober namen.

Moje podteze so:
  1. do so pri nas razlike v razumevanju sedanjosti bolj različne kot v drugih družbah,
  2. da naša družba, spet v nasprotju z drugimi, ne daje vsem moralnim temeljem enake veljave in
  3. da nimamo resnih izkušenj, ko bi levi in desni sodelovali in s tem zgradili osnovno, dolgoročno medsebojno zaupanje.
Razmišljanje je nastalo pod vplivom del, ki študirajo, kako ljudje razmišljajo, kako se vrednostno opredeljujejo, kako je človeštvo in človeka oblikovala biološka in socialna evolucija; ki se sprašujejo, zakaj »dobre ljudi z leve in desne deli politika«, »zakaj volivci izbirajo slabe politike«, zakaj se ljudje naslanjajo na magično namesto na racionalno razmišljanje, zakaj verjamejo v scenarije in teorije zarote. Prispevek dolguje vsaj Jonathanu Haidtu, Matthewu Hustonu, Michaelu Schermerju in Tonyju Judtu.

Resničnost je uporaben konstrukt

Pravijo, da je treba govoriti o prihodnosti. Ampak kaj zanesljivega lahko rečemo samo o preteklosti. Različno dojemanje preteklosti vpliva na to, kako vidimo sedanjost in prihodnost. Če želimo složno delati skupaj za isto prihodnost, potem je to zelo težko, če imamo več različnih sedanjosti, ki so posledica različnih preteklosti. Slovenci živimo v več različnih resničnostih.

http://nolimitsever.blogspot.com
Kaj pa sploh je resničnost? Psihologi in nevrologi so dokazali, da velika večina miselnih procesov teče podzavestno, da veliko večino odločitev sprejmemo predracionalno. Nekateri govorijo o levi, racionalni polovici možganov in desni, intuitivni. Haidt naš um primerja s slonom in jezdecem na njem. Slon ponazarja intuitivno. Jezdec ponazarja racionalni del. Strinja se s Humom in to podkrepi tudi z nevrofiziološkimi poskusi, da se odloča slon, jezdec pa samo pojasnjuje, zakaj se je slon tako odločil.

Da bi razumeli, zakaj je preteklost tako vplivna, ko gre za sedanjost in prihodnost, moramo pojasniti, kako ljudje sploh dojemamo svet in resničnost. Kako jo dojema intuicija in kako jo razume racionalni razum. Kako jo dojema slon, kako jezdec, kako leva, kako desna polovica možganov.

Razmišljanje o značaju resničnosti ali pa o našem dojemanju te resničnosti je eden najbolj zagonetnih filozofskih problemov. Ali svet, ki ga slišimo, vidimo, tipamo, sploh obstaja ali pa smo vsi skupaj v nečem, kar bi mlajša generacija primerjala z matrico iz istoimenskega filma. Edini dokaz je tisto, kar nam naše misli sporočajo, da čutijo naša čutila.

Je pa praktično verjeti, da neka miza, stena, tla obstajajo. Kdor misli, da zid ne obstaja, se bo vanj zaletel in rezultat bo buška. Verjeti v resničnost tega, kar nam sporočajo čutila, je uporabno. Omogoča nam, da preživimo. Tukaj smo tisti homo sapiensi, ki smo preživeli, ki smo svet dojemali uporabno. Včasih smo zato v kaki zviti veji videli kačo, šumenje vetra smo razumeli kot približevanje medveda in v potresu smo videli božjo kazen. Naše dojemanje sveta ni optimizirano za to, da bi iskalo resnico, ampak je optimizirano za to, da nam svet predstavi v uporabni obliki. V obliki, ki omogoča preživetje, da naših prednikov ni pičila kača ali jih pojedel medved.

Spomini so uporaben konstrukt

Konstruiramo pa ne samo konceptov, za katerimi stojijo atomi in molekule, ampak tudi pojme iz odnosov v družbi. Tudi tukaj je cilj uporabnost in ne resničnost. Uporabno je na primer, če moški precenjuje interes, ki ga zanj kaže ženska. Če se moti, je kazen klofuta. Če ima prav, bo naslednji generaciji posredoval svoj genetski material. Tveganje je zelo nesimetrično. Uporabno je biti optimist.

Konstruiramo tudi spomine. Možgani niso kot filmski trak, na katerega bi zapisali neko zgodbo in si jo vsakič posebej predvajali, ko bi se česa spomnili. Dogodek, ki ste ga preživeli s partnerjem, se v spomin prikliče drugače, če ste se medtem s partnerjem morda sprli, spet drugače, če je medtem umrl. Tudi spomine konstruiramo; ne nujno tako, da bi bili resnični, ampak tako, da so uporabni. Ni posebej uporabno imeti lepih spominov na partnerja, ki vas je na primer zapustil. In ni uporabno imeti slabih spominov na osebo, ki je umrla. Preteklost vpliva na to, kako konstruiramo podobo sedanjosti in kako razmišljamo o prihodnosti.

Če si ubil Žida, je uporabno, da si ga v spomin prikličeš kot izkoriščevalca, pijavko, da zasmehuješ njegovo varčnost, delavnost, pripadnost njegovemu ljudstvu, podjetnost … Kolikor več si jih pomoril, toliko bolj uporabno je konstruiranje takšne resničnosti. Spomine je uporabno konstruirati na način, da ti je Žid bil naredil nekaj slabega, izdal državo v prvi svetovni vojni …

Če si razlastil kulake, jih poslal v gulage, je uporabno konstruirati spomine, da so izkoriščali soljudi, povzročali visoke cene hrane, množične lakote … Če so kulake pobili, je uporabno o njih misliti vse najslabše, pa ne samo o njih; vse, kar so tudi bili – verni, delovni, podjetni –, je uporabno dojemati kot slabo. Slabo je to tudi zdaj in ne v času stalinskih čistk.

Seveda pa taka konstrukcija resničnosti preneha biti uporabna takrat, ko bi želeli, da vrednote Židov in kulakov postanejo vrednote v današnji družbi; ko bi želeli, da družba kot celota postane varčna, delovna, podjetna, kot so bili oni. V tem primeru bi bilo uporabno priznati, da so bili to dobri ljudje in da je bilo torej zelo narobe, kar se jim je zgodilo. Šele po tem priznanju bomo o podjetnosti, varčnosti itd. lahko razmišljali neobremenjeno s preteklostjo. Preteklost ne bo popačila resničnosti, ki si jo bomo konstruirali. Tudi razlike v dojemanju sedanjosti med tistimi, ki so sodelovali pri pobijanju Židov, in tistimi, ki niso, bodo manjše.

Spominov ne konstruira racionalni um, ampak se to dogaja nezavedno, konstruira jih slon, ne jezdec. Jezdec lahko kvečjemu poskuša pojasniti, zakaj se je slon odločil, kot se je: zakaj imamo na nekaj grenak spomin. Jezdec je slonov predstavnik za odnose z javnostjo in ne njegov šef!

Teorija moralnih temeljev

Tudi resničnost družbenega okolja torej konstruiramo tako, da je uporabna; da smo si všeč, da smo videti dobri, uporabni, koristni člani družbe. Nekaj sto tisoč let razvoja človeške družbe namreč ni izbiralo samo genov najboljših posameznikov, ampak tudi gene skupine, ki so bile sposobne sodelovanja, ki so bile kot skupine, sposodimo si banalno definicijo, sposobne prehraniti čim več otrok. Preživele so družbe, ki so svet in odnose okrog sebe videle uporabno in vrednotile uporabno. Imele so uporabne moralne temelje, na katerih so gradile svoj moralni kapital.

»Teorijo moralnih temeljev« je postavil profesor moralne psihologije Jonathan Haidt z Univerze Virginia. Ta teorija moralnost postavi na šest temeljev:

1. Skrb: zdi se nam prav, da skrbimo za soljudi, in narobe, če vidimo trpljenje. Ta moralni temelj je posledica dolge evolucije sesalcev, kjer predvsem otroci in šibkejši potrebujejo skrb staršev ali skupine. Izraža se kot empatija, tudi kot socialni čut.

2. Poštenost: če pomagamo drugim, pričakujemo, da bodo tudi oni pomagali nam. Gre torej za recipročni altruizem, ki smo ga pridobili zato, ker so bile tudi tiste primitivne skupnosti, kjer so si ljudje pomagali, uspešnejše od tistih, ki si niso. In tiste skupine, kjer ni bilo izkoriščevalcev, ki bi sprejemali pomoč, dajali je pa ne bi, so bile uspešnejše od tistih, kjer ni bilo tako.

3. Svoboda: zdi se nam narobe, če nas terorizirajo in komandirajo. Evolucijsko je ta moralni temelj nastal, ker so bile uspešne tiste skupine, ki niso nekaj posameznikom dopustile, da bi jih ustrahovali ali izkoriščali.

4. Pripadnost oz. zvestoba: gre za tisti občutek, vsi za enega, eden za vse, ki je naše prednike sploh povezal v skupine, plemena in je znotraj teh plemen omogočil oblikovanje zavezništev.

5. Spoštovanje avtoritete: celo mnoge živalske vrste priznavajo nekaterim živalim, da vodijo, priznavanje tega vodstva (in ne stalno rivalstvo) naredi celo skupino za uspešnejšo. Ne gre samo za spoštovanje voditeljev, ampak tudi za spoštovanje tradicij, bogov ...

6. Svetost in čistost: so stvari, ki so nam svete, in so stvari, ki se nam upirajo. Čistost je v preteklosti preprečevala širjenje bolezni, genetskih okvar in podobnega. Sveto je postalo nekaj tako čistega, da je moralo zato izgubiti vsakršno materialnost.

Ti moralni temelji niso nekaj, kar bi se iz roda v rod prenašalo samo z vzgojo. Znanost se nagiba k prepričanju, da so naši občutki za prav in narobe v veliki meri prirojeni. Pridobljeni so skozi dolgo evolucijo človeka, deloma celo sesalcev. Izoblikovala jih je naravna selekcija posameznikov in skupin (družin, plemen), tako kot je naravna selekcija oblikovala biološke značilnosti človeka. Z vrednotami se rodimo, kot jabolko ne pademo daleč od drevesa. Seveda se lahko v času našega življenja spreminjajo, ampak ne rodimo se kot nepopisan list.

Temu pritrjuje analiza političnega prepričanja enojajčnih dvojčkov, ki so po posvojitvi živeli v različnih, progresivnih ali konservativnih okoljih. Niso si bili podobni samo navzven, imeli so tudi podobne vrednote.

Za posamezne božje zapovedi ali krščanske kreposti bi lahko hitro ugotovili, na kateri temelj se naslanjajo.

Na moralne temelje postavimo politično prepričanje

Raziskave, ki jih je po svetu delal Haidt, kažejo, da ljudje, ki se imajo bolj za levičarje, izraziteje čutijo temelje z začetka seznama – skrbnost, poštenost in svobodo. Bolj ko se pomikamo proti desni strani političnega spektra, na več temeljev se opre sodba. Poštenost levi in desni razumejo vsak po svoje. Levičarjem se zdi prav, da imajo vsi enako, konservativci, da imajo vsi proporcionalno glede na svoj prispevek.

Sprejemanje in zavračanje moralnih temeljev
vir: Haidt: The Righteous Mind

Vsi v družbi, levi in desni, poslušajo, kaj jim o problemu, vprašanju pravi njihova moralna zavest, nimajo pa vsi občutka za vse. To zapleta odnose v družbi. Moralni čut konservativca je prizadet, ko vidi nespoštovanje državnih simbolov, moralni čut levičarja je ob tem neprizadet. Ne razume, da konservativca to tako boli, kot bi njega bolelo trpljenje zaradi socialne krivice. Nerazumevanje med njimi še poglablja zmotno prepričanje levičarjev, da imajo samo oni občutek za skrb in poštenost, desničarji pa ne. Da imajo res tako prepričanje in da je zmotno, so pokazale raziskave na velikem vzorcu.

In vendar imajo levičarji in desničarji večinoma skupne vsaj prve tri moralne temelje. To je dobro. Radikalne ideologije v ospredje postavijo en sam temelj. Nacizem je gradil na pripadnosti (narodu). Komunizem je temeljil (vsaj deklarativno) na poštenosti v smislu enakosti. Radikalni individualizem, ki je blizu nekaterim libertarcem, postavlja svobodo posameznika za edini moralni temelj.

Zlato pravilo je rdečkasto

Moralni temelji so za moralni kapital nekaj podobnega, kot so temelji za stavbo. Več ko je temeljev, stabilnejša je stavba, stabilnejši je moralni kapital družbe. Dodatni temelji, na katere se naslanjajo konservativci, so za družbo dragoceni. Človeškim skupnostim so pomagali, da so preživele. Ne samo zaradi skrbnosti, poštenosti in svobode, ampak tudi zaradi pripadnosti skupnosti, spoštovanja avtoritet in čistosti v medsebojnih odnosih.

Pomembno je ravnotežje med njimi in zavedanje, racionalno zavedanje, da nimamo vsi enakih moralnih temeljev, da se intuitivno odzivamo drugače. Moralno se najprej, najhitreje odzove slon. Zadevo, o kateri je treba povedati mnenje, na hitro ocenimo intuitivno. Jezdec zna to intuitivno oceno le še dobro pojasniti. Slon se opre na temelje, ne na racionalen premislek.

Lahko pa jezdec tudi premisli, kaj o zadevi utegnejo misliti sodržavljani, in ustavi slona, ki divja v prepir. Ali pa, če je jezdec zloben in učen, zares stopi na žulj oz. na moralni temelj, ki ga ima njegov sogovornik, da bi ga užalil in prizadel. Pristop ni tuj nekaterim našim kolumnistom.

Nekateri dobronamerni ljudje pravijo, da bi se morala družba ravnati po zlatem pravilu: »Ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi.« Pravilo v celoti ignorira dejstvo, da imamo ljudje različne moralne temelje. Da pravilo ščiti samo tisto, kar se nanaša na tri moralne temelje, ki so skupni vsem – skrb, poštenost in svobodo –, v nemar pa pušča druge, ki so izražene predvsem pri konservativcih – pripadnost, spoštovanje avtoritete in svetost.

Levičarji s tem dobro shajajo, nič pa jih to pravilo ne ovira, da ne bi žalili vrednot, za katere sami nimajo pravega občutka, npr. pripadnosti domovini, spoštovanja vojske, čistosti telesnega.

Ljudje brez moralnega temelja, ki je povezan s svetostjo, vsaj intuitivno ne bodo razumeli, da so med njimi sodržavljani, ki jih v resnici prizadene, da skupina Pussy Riot išče popularnost tako, da nastopi v svetem kraju, kot je cerkev. Ker njih nikakor ne bi motilo, če bi nastopile v, recimo, šoli, ki se, pogojno, njim zdi nekaj posebnega.

Ni torej dovolj, da drugemu ne storiš, kar nočeš, da on stori tebi. Drugemu ne smeš storiti, kar on noče, da mu storiš.

Za to ga moraš ali intuitivno poznati ali z razumom razumeti. Slonu lahko odpustimo, če nas je intuitivno, nepremišljeno prizadel. Pač nima enakih moralnih temeljev, kot jih imamo mi. Jezdeci, torej razum, pa se lahko kontrolirajo. Slonu, ki nima občutka za sveto, ne moremo zameriti, da ne razume, zakaj nekoga žali pisanje o tem, kako se je Devica Marija z Jezusom v nahrbtniku prikazala na strehi RTV-stavbe. Jezdecu, ki je to napisal, pa lahko zamerimo.

Moralni temelji Slovencev

Če beremo slovenske literate, Trstenjaka, kakšno Toševo raziskavo, če se spomnimo, kako so Slovenci volili v Avstro-Ogrski in stari Jugoslaviji, potem bi verjetno zaključili, da je bilo pri Slovencih zgodovinsko izraženih vseh šest moralnih temeljev – da nas je po naravi veliko konservativnih. In, kot sem povedal, sistem vrednot se večinoma deduje. Kje je zdaj ta konservativnost? Kje so pripadnost, spoštovanje in svetost? Kaj na te temelje postavljamo?

Ti temelji so v ljudeh prisotni, ampak podpirajo nefunkcionalne dele stavbe naroda. Ne podpirajo strehe, ki bi koristila vsem. Namesto da bi nas povezovali kot narod, nas delijo. Oziroma nas deli tisto, kar je na te temelje postavljeno. To pojasni, da tudi tisti Slovenci, ki nikakor ne bi na majici nosili slovenskega nacionalnega grba, paradirajo z majico, na kateri je rdeča zvezda. Prezirajo grb, zastavo in himno, so cinični do osamosvojitve, na temelj pripadnosti pa postavijo politično stranko, športni klub ali rdečo zvezdo.

Različen odnos do problema izbrisanih bi pojasnili tako, da je pri levičarjih prišla do izraza skrb za tiste ljudi – moralni temelj skrbnosti. Pri konservativcih se je poleg skrbi oglasil tudi občutek za lojalnost – za ljudi bi poskrbeli, a individualno in tako, da ne bi prišlo do nagrajevanja pripadnosti kaki drugi državi.

Kampanja nasprotnikov družinskega zakonika je nagovarjala prirojen občutek za čistost, ki pa je res pri levičarjih bistveno manj izražen kot pri tistih, ki so na skrajnem koncu nasprotnega pola in kjer se je spet poleg skrbi in poštenosti (ki terja enakopravnost) oglasil intuitivni občutek za čistost.

Temelj za svetost in čistost ostaja tudi pri mnogih, ki se nimajo za desničarje. Nanj je postavljen vegetarijanski, veganski, frutarijanski ali pesketarjanski odnos do rastlin in živali. Na temelj čistosti je postavljeno prepričanje o ekologiji. Telo, ki ga svetost razume kot duhovni tempelj, v telovadnicah klešemo v telo kot tempelj za kosti in mišice. Na temelj svetosti se da postaviti tudi vraževerje, telepatijo, homeopatijo, telekinezo, vedeževanje, horoskop, vraževerje, jasnovidnost, karme in energije, Tolkienovo srednjo zemljo in Zvezdne steze.

Prešernova Zdravljica, tako kot vsako umetniško delo, ki naj bi se človeka dotaknilo, v različnih kiticah nagovarja različne moralne temelje. Sedma kitica:
Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat' dan,
da, koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
ko rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!
nagovarja bolj »leve« moralne temelje: skrb (»žive naj vsi narodi«), »poštenost« (prepir bo pregnan) in svobodo (»ko rojak prost bo vsak«).

Druga kitica:
Komú narpred veselo
zdravljico, bratje! čmò zapét'!
Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet,
brate vse, kar nas je
sinóv sloveče matere!
nagovarja tudi desne, konservativne temelje, govori o pripadnosti »naši deželi«, pripadni smo si kot bratje. Nagovarja spoštovanje »Bog živi nam deželo, Bog živi ves slovenski svet …« in svetost (že z omenjanjem Boga).

Malo za šalo, malo zares bi lahko špekulirali, da je velik del slovenskih levičarjev genetsko pravzaprav konservativcev. To bi pojasnilo složnost leve politične opcije in spoštovanje ene same avtoritete. Nekoč je bil to generalni sekretar partije. To je čisto drugače kot v ZDA, kjer so demokrati, z manj izraženim spoštovanjem avtoritete, tipično skregani med seboj, republikanci pa delujejo, z izjemami seveda, složno, saj so tam za spoštovanje že genetsko bolje naravnani.

V Sloveniji je veliko ljudi s konservativnim spektrom moralnih temeljev. So pa na te temelje postavili tudi stvari, ki narodu kot celoti ne koristijo. To pa je posledica vzgoje, okolja, medijev in tudi preteklosti.

Zakaj ne moremo gorečnosti do zvezde nadomestiti z gorečnostjo do nacionalne zastave ali grba? To bi bilo za moralni kapital naroda bolj uporabno. Zakaj spoštujemo avtoriteto enega ali drugega strankarskega voditelja, namesto da bi spoštovali avtoriteto državnih organov? Zakaj so nekateri bolj pripadni lokalni skupnosti ali nogometnemu klubu kot državi?

Ravnotežje med progresivnim in konservativnim je v Sloveniji popačeno zaradi dojemanja preteklosti. Slovenske manjšine to ilustrirajo. Pred drugo svetovno vojno so Slovenci, podobno kot Južni Tirolci, kot zatirana manjšina zelo močno prisluhnili tistemu moralnemu temelju, ki govori o pripadnosti, in na ta temelj postavili pripadnost narodu. Imeli so enotne organizacije ali stranke.

Po drugi svetovni vojni se je tako v Italiji kot v Avstriji vzpostavila praksa, da je pri levem delu manjšine »pripadnost narodu« popustila tistim temeljem, ki skrbijo za klasične ideološke delitve na levo in desno, in se priključila ideološko levim strankam matičnega naroda. »Desni« del manjšine, z močneje izraženim temeljem pripadnosti, ideološkemu uvrščanju ni popustil. Drugače od Južnih Tirolcev, ki so oblikovali eno samo politično silo, ki jo je združevala narodna pripadnost. Razlika je v tem, da smo v matici Sloveniji imeli komunistično revolucijo, v matici Avstriji pa ne.

Od revolucije naprej trije bolj konservativni moralni temelji niso predmet racionalne politične debate in nimajo domovinske pravice niti doma v Sloveniji.

Ideološki zaključek

V Sloveniji zdaj menda ne bi smeli načenjati ideoloških tem. Ampak, kot pravi Haidt, najbolj ideološko od vseh vprašanj je, ali smo za spremembo ali pa smo za to, da stvari ostanejo take, kot so. Teorija moralnih temeljev ponuja udoben izgovor za nenačenjanje prvorazrednih ideoloških tem; da stvari v temelju ostanejo take, kot so: precej skupni so nam prvi trije moralni temelji: skrb, poštenost in svoboda. Še naprej se pretvarjajmo, da so edini.

Taki nasveti so enostranski in napačni. Ti trije skupni temelji tvorijo celoten moralni lok levice. Med nami so ljudje, za katere to ni vse. Predstavljajmo si, da bi polovica ljudi v državi videla barve, druga polovica pa samo odtenke sive. In bi se kregali o zastavi. Naj bo sivo-črno-bela ali naj bo v barvah. Ja, saj sivine vidimo vsi, to je najmanjši skupni imenovalec, ampak polovica vidi tudi barve!

Moralni temelji so produkt socialne evolucije in uspešne družbe so bile tiste, ki so gradile svoje družbene sisteme na morali vseh šestih temeljev. Zato je pomembno, da levica razume, da so v državi ljudje, ki so občutljivi še nekaj bolj od njih. Nič boljši, nič slabši niso zato. Nič boljši, nič slabši niso zato oni. Vsi različni, vsi enakopravni.

O tem jih ne bomo prepričali tako, da se bodo še na proslavah jezdeci kregali med seboj. Odločajo sloni, jezdeci si samo izmišljajo pojasnila ali pa se bojevito postavijo neprijetnim idejam v bran. Temu potem rečemo kulturni boj.

Nagovoriti moramo slone. Če verjamemo v spoštovanje, bodimo spoštljivi do vsega, kar si vsaj približno zasluži spoštovanje. Če smo pripadni domovini, delajmo za to, da nam bo šlo v tej domovini bolje. Če poštenost razumemo tako, da se ne živi na tuj račun, dajmo tak zgled. Dejanja, ne besede, bodo prepričala slone.

Ampak to ne bo dovolj. Najpomembnejši razlog, zakaj so nekateri temelji zapostavljeni, da jih napadajo in se iz njih norčujejo, je v preteklosti. Spomnimo se: sveta ne dojemamo nujno takšnega, kot je v resnici, ampak takšnega, kot je uporaben. Preteklost vpliva na to, kako vidimo sedanjost. Sedanjost je včasih uporabno videti tako, da je preteklost videti lepša. Kar je uporabno za lepšanje preteklosti, pa ni nujno uporabno za lepšo prihodnost.

Nehati moramo retuširati sedanjost, da bi bila preteklost videti lepša. Da bi to lahko naredili, si moramo priznati, da preteklost ni bila vsa lepa.

Sedanjost (sic!) retuširamo zato, ker nismo sposobni razlikovati med častnim, pokončnim in vsega spoštovanja vrednim narodnoosvobodilnim bojem in revolucijo, ki je okupacijo in metež druge svetovne vojne izdajalsko izkoristila za spremembo družbenega reda in prevzem oblasti.

Nasprotniki revolucije so bili pripadni narodu, spoštovali so inštitucije države in kralja, mnogi so na temelj svetosti postavili Boga. Žrtve revolucije so bile podjetne, delovne, ustvarjalne, premožne. Imele so tisti proporcionalni občutek za poštenost, ki pravi, da je treba živeti na svoj in ne na tuj račun. Tisti občutek za svobodo, ki je imel odpor do vsakega zatiranja in tiranije. Da je revolucija manj slaba, danes in zdaj tem vrednotam popolnoma ne zaupamo. Za dnevnopolitično rabo slabi ljudje te vrednote in te temelje neutemeljeno diskvalificirajo kot fašistične. Izbrali smo stran: vrag je v himni dovoljen, Bog pa ne.

Lepo, če imamo pieteten odnos do vseh mrtvih. Ne čudi, da bomo o tem počasi le dosegli konsenz, ker nas k temu nagovarja moralni temelj, ki govori o skrbi in sočutju in je univerzalen. Ampak to ni dovolj. Kar resnično potrebujemo, zaradi prihodnosti, ne zaradi preteklosti, je jasna, nedvoumna, konsenzualna obsodba revolucije. Tako kot smo obsodili kolaboracijo.

Našim prednikom priznajmo, da so bili dobri ljudje. Da so imeli dober namen. Vsi, tudi veliko tistih, ki so se borili za lepši svet in ne samo za svobodo. Mi, z leve in desne, si priznajmo, da smo dobri ljudje, da imamo dober namen. Enim so pač bližje ene, drugim še druge vrednote, ampak celovit narod potrebuje vse. In potem bomo lažje delali skupaj. Prezirljivo ignorirajmo vse tiste, ki se po medijih trudijo, da bi z zavestnim zaničevanjem nekaterih moralnih temeljev in vrednot žalili sodržavljane in vnašali razdor. Odpovejmo se temu, da bi na bolj »desne« temelje – pripadnosti, spoštovanja in svetosti – postavljali reči, ki delijo. Dajmo na te temelje tisto, zaradi česar jih je socialna evolucija vgradila v gene – da družbo držijo skupaj, da omogočijo sodelovanje v družbi, da brzdajo egoizem.

V zahodni Evropi so po drugi svetovni vojni skoraj vse države šle skozi obdobje, ko so države vodile velike koalicije. Ljudje z različnimi moralnimi temelji so delali skupaj. V kriznih letih po drugi svetovni vojni so dokazali, da lahko delajo skupaj. Da lahko skupaj vsaj zdržijo. Da lahko drug z drugim shajajo. To je bila osnova za neko še trajajoče osnovno zaupanje med tamkajšnjimi strankami.

Slovenci te izkušnje nimamo. Imamo pa krizo. In ne shajamo drug z drugim.

Na začetku sem postavil tri teze, zakaj je tako: ker resničnost sveta vidimo različno, ker vsi moralni temelji nimajo enakega vrednotenja in ker nimamo resne izkušnje sodelovanja. Kot tehnik seveda priznavam, da o tezah lahko razpravljamo teoretično. Tule sem dolgo teoretično utemeljeval, da so te teze pravilne. Ampak res dokazati se jih da samo tako, da poskusimo:

  1. Jasno in glasno, brez olepševanja in izgovorov obsodimo revolucijo. Bilo je narobe in bilo je dvakrat narobe to delati med okupacijo.
  2. Da damo domovinsko pravico tudi moralnim temeljem pripadnosti, spoštovanja in svetosti in nanje postavimo stvari, ki družbo povezujejo ter brzdajo sektaštvo in egoizem.
  3. Da drug drugemu priznamo, da smo dobri ljudje, ki imajo sicer nekoliko različne vrednote, s katerimi se meri ta dobrota, a bi lahko delali skupaj.

To je osnova, na podlagi katere bi si lahko segli v roke, na kateri bi lahko gradili svojo čast – torej moralni kapital, ga dobili nazaj v last in ga vložili v oblast, tako kot je svetoval Prešeren v 4. kitici Zdravljice:
Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo;
otrók, kar ima Slava,
vsi naj si v róke sežejo,
de oblast
in z njo čast,
ko préd, spet naša boste last!

Predavanje na Študijskih dnevih Draga 2012 in prvič objavljeno v Delu 8.9.2012.

Preberite še