2. avgust 2013

Omejena odgovornost

Med tem, ko se slovenski šolar nauči vse o desnem samostalniškem prilastku in razmnoževanju paramecija ter ko ga še vedno futrajo z idejo, da če nekdo nekomu nekaj predrago proda ali je pripravljen prepoceni kupiti, da ga izkorišča (ampak ga ne, če je transakcija prostovoljna), celo diplomanti univerz ne poznajo najbolj osnovnih konceptov kapitalizma.

In potem, kot je sočno napisal Mitja Iršič, je "povprečen Slovenec ob manjku znanja o prostotržni ekonomiji zelo lahka tarča kvazi socialistov, ki mu buče prodajajo zavite v celofan njegovega neznanja."

In zdaj mu prodajajo buče, da naj bi lastniki zgubaških podjetij poplačali izgube in dolgove, ki so jih ta podjetja naredila. Ko se kriza poglablja, dnevi vroči, pivo pa čedalje dražje, se začenjajo pozivi k linču ali pa vsaj zaplembi premoženja neodgovornih lastnikov. Tak aktualni lastnik je Cerkev, zgubaška pa so podjetja v njeni lasti: Gospodarstvo rast, Zvon 1, Zvon 2 ipd.

Kaj se jim je bilo Cerkvi treba iti kapitaliste in zakaj so se spustili v igro, ki so jo očitno obvladovali fantje in dekleta iz nekega drugega foruma (pa celo tem se je v krizi pogosto zalomilo), je tema za kak drug zapis.

Tule bi rad samo opozoril na eno od najpomembnejših institucionalnih inovacij kapitalizma - na družbo z omejeno odgovornostjo oz., kot ji pravijo v deželi izumiteljev, limited liability company. Gre za obliko gospodarske družbe, kjer je izguba, ki te lahko doleti, omejena; tipično na vložek v podjetje. Kdor je npr. kupil za 1000€ delnic Primorja, bo v najslabšem primeru izgubil teh 1000€, ne glede na to, kakšno izgubo, škodo, ipd. bi Primorje utegnilo narediti. Tudi lastniki malega d.o.o.-ja ne bodo izgub podjetja pokrivali iz svojega osebnega premoženja, ne glede na to, kako veliko vilo imajo in kako dolgo jadrnico.

In čeprav komu v pravičniškem besu to ni všeč, se je taka ureditev izkazala za dobro. Bila je ena od konkurenčnih prednosti, ki jih je Zahod pred nekaj stoletji imel pred drugimi civilizacijami. Kjer so ti odrezali roko ali nogo, če si ga poslovno preveč lomil. In potem se ni čuditi, da se tam niso ravno drenjali, kdo bi smel kam investirati. 

Taka oblika podjetij je na nek način (to bo zdaj všeč socialistom) demokratizirala kapitalizem. V taka podjetja (eno prvih organiziranih na tak način je bila angleška Vzhodnoindijska družba) so vlagali tudi mali ljudje. S tem niso ogrožali eksistence svoje družine, so pa omogočali izvedbo projektov, ki so zahtevali več denarja, kot ga je bil sposoben zbrati še tak bogataš. Crowdfunding torej, iz časov, ko še ni bilo revije Wired.

Tudi naši zgubaši so podjetja z omejeno odgovornostjo. Če tega niste vedeli, pravzaprav nič hudega. Tudi če ste solastnik zgubaša (imate kakšno delnico), se vam ne bo nič zgodilo, le delnica bo vredna nič. In da so to podjetja z omejeno odgovornostjo, so morali vedeti tudi tisti, ki so z njimi poslovali in jim dajali posojila. Za njih je pa to poklic!