Dr. Žiga Turk je profesor na Fakulteti za gradbeništvo in nekdanji minister, pristojen za izvajanja strategije razvoja Slovenije ter gospodarskih in socialnih reform, v prejšnjem mandatu pa za izobraževanje, znanost kulturo in šport.
Kot nekdanji minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, kako gledate na področja iz današnjega zornega kota?
Pridruževanje kulture velikemu ministrstvu je bil nepotreben povod za izbruh odpora, ki ga ima glasna in vplivna progresivno-leva kultura do česarkoli, kar prihaja iz desne. Ko zdaj gledam nazaj, bi se mi v vladi prileglo, če bi bil imel še kolega za kulturo in še za znanost - za podporo politikam, ki se nanašajo na človeško pamet in ustvarjalnost, bi bili za tisto mizo trije glasovi in ne en sam. Sicer na področje ne gledam dosti drugače. V Sloveniji je preveč razširjeno prepričanje, da je naloga države, da skrbi za javne uslužbence in javne zavode na področju izobraževanja, znanosti, kulture in športa in ne v prvi vrsti za to, da so državljanom na voljo kvalitetne in pretežno brezplačne storitve. Kdor stvari premika v smer, ki v središče postavi uporabnika, naleti na močan odpor organiziranih interesnih skupin javnega sektorja in zgolj na mlačno podporo uporabnikov sistema in davkoplačevalcev. Še vedno mislim, da ta področja potrebujejo več odprtosti, podjetnosti, samostojnosti in odgovornosti.
Kako bi lahko vzpostavili 'normalno' šolstvo?
Na splošno je šolstvo je pred velikimi izzivi, ker rutinska intelektualna in rutinska manualna dela izginjajo. Varnejša so ustvarjalna in interaktivna delovna mesta. Kar je poceni in enostavno poučevati, ni več potrebno. Znanje je povsod, ne samo pri učiteljih. Učimo se vse življenje, ne samo ko smo v šoli. Te probleme ima ves Zahod. Slovenski šolski sistem daje solidno znanje, hkrati pa generira odpor do nekaterih predmetov. Pri družboslovnih predmetih je opazna vrednostna neuravnoteženost učiteljev in snovi. Še vedno se npr. poučuje razredni boj, izkoriščane človeka po človeku, za slovensko osamosvojitev pogosto zmanjka časa ipd. Problem bi lahko odpravili s pozitivno diskriminacijo konzervativno in klasično liberalno usmerjenih profesorjev, ki izobražujejo na fakultetah, ki vzgajajo učitelje; podobno, kot s pozitivno diskriminacijo promoviramo druge manjšine in zapostavljene skupine.
In kako bi kulturo naredili kulturno?
Z uveljavljanjem meril kakovosti in mednarodne primerljivosti. Slovenski kulturni prostor je majhen, preveč je odvisen od proračuna, bližnjice do tega denarja vodijo preko klanovskega povezovanja in političnega prilizovanja. V mednarodno odprtem prostoru bi se to nekako prevetrilo.
