petek, 11. oktober 2013

Čas za dogovor

Predsednica vlade je ob nastopu mandata zagotovila, da bomo svoje probleme rešili sami. Da ne potrebujemo denarja, ampak čas. Večinsko mnenje je, da se ta čas zdaj izteka in da bomo potrebovali tudi denar.

Denar za sanacijo bank, za odplačevanje starih kreditov in za plače javnih uslužbencev nam bodo posodili toliko ceneje, kolikor manj bo posojilo tvegano. Tveganje bi bilo mogoče zmanjšati samo s kredibilnimi politikami, ki bi obetale gospodarsko rast in zaposlovanje. To je v bistvu skupen interes slovenskih državljanov in tistih, ki jih zanimajo prilivi za odplačevanje posojil. Pri uvajanju teh politik je samostojna
Slovenija zamudila.

Kredibilnost politik namreč ocenjujejo finančni trgi. Ocena Slovenije je katastrofalna. Komaj kdo denar plačuje dražje kot mi. Te obrestne mere vplivajo tudi na ceno, ki ga za denar plačuje gospodarstvo, ki zato težje tekmuje s konkurenco, ki do kapitala pride ceneje.

Soočenje z resničnostjo

Ministri javno napovedujejo prihod trojke, medtem pa vlada kupuje čas s še večjo davčno obremenitvijo že itak najbolj obdavčenih Zemljanov in z zelo dragim zadolževanjem, ki bo kamen za vrat našim otrokom. Z našim denarjem drago kupuje čas, ki je v bistvu potreben za soočenje z resničnostjo.

Resničnost je bila neštetokrat preanalizirana. Nekateri so sicer mnenja, da je v Sloveniji načeloma vse v redu, le nekaj ekscesov in nepoštenih posameznikov je zakrivilo stanje v katerem smo. Drugi tiščijo glavo v pesek in se zatekajo k različnim populističnim utopijam. Tretjim se zdi, da je za vse kriva nekakšna razdeljenost in da bi bilo vse dobro, če bi vsi skupaj peli iste pesmi.

Nekateri pa menimo, da je problem globlje narave, da je stanje proizvod sistema in slabo postavljenih inštitucij. Tako resetatorji kot avtorji Vizije 20+20 smo ugotavljali, da Slovenija v dvajsetih letih samostojnosti ni vzpostavila učinkovitega političnega sistema, ki bi bil sposoben državo voditi tudi v krizi, da ni zaupanja vredne pravne države, da ni svobodnega in poštenega tržnega gospodarstva in da javni sektor ni usmerjen k učinkovitim storitvam za državljane.

Sistemski problem

Da zdaj govorimo o prihodu trojke, je posledica slabega delovanja teh sistemov. Prelaganje dolgov in odgovornosti je končalo v bankah, ki so simptom, ne pa vzrok naših težav.

Trojka nam v bistvu daje tri stvari: denar, sloves in nasvete. Denar bi takoj sprejeli. Bo bistveno cenejši od tega, ki si ga sposojamo zdaj in tudi komercialno se bomo lahko zadolževali ceneje. Da pa smo sploh zaprosili za pomoč, pa bo tujim vlagateljem potrdilo, da je Slovenija na slabem glasu in da velja dobro premisliti, ali sploh poslovati tukaj. Denar bo prišel s pogojem, da upoštevamo nasvete trojke.

Načelno bo trojko zanimalo tisto, kar sem zapisal v prvem odstavku: večanje sposobnosti Slovenije, da porabi kolikor ustvari. Koliko bo ob tem spodbujanja politik, ki bodo privedle do gospodarske rasti in zaposlovanja in koliko bolj ali manj grobega zategovanja pasu, lahko samo ugibamo. Kratkoročno bodo nasveti prizadeli močne in dobro organizirane interesne skupine, ki so reforme zavirale že do zdaj. Še bolj pa nas je lahko strah mešanice površnosti in grobosti, zaradi katerih so v državah v programu trojk do zdaj okusili le slabe strani ukrepov - namesto zaposlovanja odpuščanje in namesto rasti gospodarsko propadanje.

Kdo je John Galt Dagny Taggart?

O državi, ki zaradi slabih neosocialističnih politik propada, govori kultna knjiga skrajnih individualistov »Atlas Shrugged«. Ima dva glavna junaka. Dagny Taggart je uspešna menedžerka, ki se skozi večino romana na vse načine bori s politiko, ki ji meče polena pod noge. Rešuje svoje podjetje, s tem svoje delavce, a posredno pomaga pri vzdrževanju države, ki jo vodi skorumpiran režim v napačno smer. Nasprotno pa drugi junak, John Galt, dvigne roke in pusti, da gredo stvari od slabega na slabše. Kvečjemu pomaga, da se kakšna vladna neumnost čim bolj temeljito izvrši, ker je zato propadanje države in s tem režima hitrejše. Vzporedno Galt v neki odmaknjeni dolini gradi svoj paralelni sistem. Na koncu tudi Taggartova ne vidi potrebe, da bi, tako kot grški bog Atlas, nosila svet na svojih plečih, ga odloži in se pridruži Galtu.

Slovenija paralelnega sveta, kamor bi se lahko zatekli vsi, ki ne želimo propada - ne pod svojo vlado ne pod trojko - nima. Je pred izbiro, ali bo prihod trojke pomenil zlom, katerega globino lahko samo slutimo ali pa bomo kontrolirano in preudarno naredili vse tisto, česar doslej nismo hoteli, mogli ali znali – preuredili politični sistem, izostrili pravno državo, dali svobodno dihati gospodarstvu in povečali učinkovitost ponudbe javnih storitev – in s tem morda preprečili prihod trojke ali pa jo vsaj pričakali s svojim načrtom za rast, delovna mesta in finančno konsolidacijo države.

Veliki dogovor

Grčija 2010. vir: http://www.paulvwalters.com/
Širok in celovit dogovor o drugi možnosti je boljši od negotovosti, ki jo prinaša zlom. Ta sicer res lahko predstavlja točko singularnosti, po kateri bomo stvari postavili popolnoma na novo, morda celo bolje; morda pa bo še slabše.

Gospodarska rast in delovna mesta so skupen splošen interes državljanov Republike Slovenije, njenih posojilodajalcev, Evropske unije in morebitne trojke. Veliki dogovor mora vključevati temeljito posodobitev na vseh štirih področjih z rokom izvedbe do konca leta 2014.

Obsežnost sprememb zahteva podporo celotnega političnega prostora, zagotovo pa podporo obeh največjih strank. Velike koalicije v našem prostoru niso nič izrednega: kadar je potrebno, se zanjo odločajo tisti, ki so na robu prepada (Grčija in Italija), pa tudi tisti, ki krize ne občutijo (Avstrija in Nemčija). Velika koalicija, ki bi skupaj rešila Slovenijo v času največje krize, bi veliko prispevala k umiritvi strasti, ki Slovence delijo že 71 let; z dejanji, ne s praznimi besedami.

Politična občutljivost sprememb zahteva vlado, ki bo jedla zarečeni kruh politikov vseh parlamentarnih strank in ki ne bo imela pred očmi naslednjih volitev. To ni tehnična vlada, to je vlada, katere program ima trdno politično podporo v Državnem zboru. Tudi vlada, ki jo sestavljajo politično manj izpostavljeni strokovnjaki, je politična, ker ne more nastati brez jasne volje Državnega zbora. Slednji mora potrditi njen program v paketu in nadzirati izvajanje.

Paket mora biti tako širok in celovit, da tudi tisti, ki danes sodelovanje zavračajo, ne bi mogli odreči podpore, saj vedo, da politike ne ocenjujemo po tem, za kar se zavzema, ampak po tem, kar doseže. Vrstni red naštevanja problemov ni bil naključen. Učinkovitost javnega sektorja (in njegovih plač) ima na našo krizo manjši faktor vpliva od gospodarske svobode, ta manjšega od delovanja pravosodja in ta še manjšega od neučinkovitega političnega sistema. Vzroki krize so pregloboki, da bi popravljali samo nekatere ekonomske podrobnosti. V paket sodijo tudi spremembe ustavne narave. Časovno okno, da na področju modernizacije Slovenije dosežemo kaj velikega, se odpira.

Zadnja možnost

Veliki dogovor je zadnji popravni izpit vseh, ki so od osamosvojite - kot vlada in kot opozicija - prispevali k ohranjanju slabo delujočih sistemov, ki so vzrok za skorajšnji bankrot države. Veliki dogovor je zadnji in skrajni poskus, da preprečimo ali vsaj omilimo prihod trojke. In naredimo Slovenijo modernejšo, uspešnejšo, bogatejšo in celo bolj spravljeno.



Preberite še