30. julij 2014

Zmaga zanikanja

Volitve 2014 so poraz politike in zmaga nostalgije za lepšimi časi. Ko se volivcem ni bilo potrebno ukvarjati s problemi in težavami. Ko so stvari v državi nekako tekle. Ko so lahko pod Janšo (2004-2008) rekli, "že, že, ampak gospodarska rast ni vse!" Ko pod Drnovškom vojna med levico in desnico ni bila totalna. V ta udobni čas so pobegnili volivci Mira Cerarja. V zanikanje resničnosti, v zanikanje težav, v zanikanje dejstva, da Slovenija zaostaja, da ni več »najuspešnejša« v svojem razredu, kot je bila v devetdesetih, ko je bila najbolj zahodna od vzhodnih in najbolj mirna na divjem Balkanu.

Del komentariata je pohitel z razlago, da je zmagala zmernost, dostojnost in etičnost. Da so imeli ljudje dovolj. Dovolj prepiranja vsakega z vsakim o vsem. Posebej o stvareh, ki niso bistvene, so pa sočne in vzburjajo čustva. Da si želijo miru, normalnosti. Da so pač zavrnili obstoječe prepirljivce z leve in desne.

To je v veliki meri res, lepo se sliši in ljudje bi o sebi radi kaj takega verjeli. Ima pa teorija eno napako. Podre jo neuspeh Nove Slovenije in Slovenske ljudske stranke, ki po zmernosti, strpnosti in etičnosti nista prav nič zaostajali za Cerarjem. Podre jo neuvrstitev tiste nove obrtno-podjetniške stranke na radar volivcev.

Ampak desnim strankam pač ni dano biti ljubljenec medijskega prostora, razen kadar se prepirajo z SDS. NSi in SLS sta razmeroma realno govorili o problemih in rešitvah. Zato je to zmaga zanikanja neprijetne realnosti in ne zmaga miru nad prepirom.

Zanikanje ima po Freudu tri oblike in vsaka ima svoje zmagovalce.

a. Preprosto zanikanje

Preprosto zanikanje je ignoriranje neprijetnih dejstev. Zmagal je kandidat, ki v zvezi s krizo, v kateri je država že šest let, ni doslej ničesar naredil niti ni v zvezi s tem ničesar napovedal. V bistvu se je delal, da krize ni in da je v državi vse nekako v redu. Najraje je rekel, da zadev ne pozna, da jih bo potrebno še proučiti. Še najbolj konkretna je bila ideja, da če je kje česa preveč, bomo vzeli in dali tja, kjer je trga premalo. Recimo javnih uslužbencev. Ali denarja.

Zmagali so volivci, ki imajo dovolj problemov in slabih novic. Ki so pogledali stran od krize, problemov in prepirljivih politikov. V zvezi s krizo, v zvezi s polpreteklo zgodovino, v zvezi s stanjem pravne države … najbolj udobno se je delati, da ti problemi ne obstajajo.

V to skupino sodi tudi Združena levica. Luka Mesec deluje dobronamerno in iskreno, kar pa ne more odtehtati ludističnih prvin njihovega programa. Zanika, da denarja zmanjkuje, če pa je že pritisnjen ob steno, bi ga dobil v obliki reparacij od Nemčije. Da jih je Nemčija Jugoslaviji že plačala, je eno tako neprijetno dejstvo, ki ga preprosto zanikamo.

b. Minimalizacija

Druga najbolj udobna pozicija zanikanja je minimiziranje problemov in težav. Da stvari niso tako brezupne, da bo že kako. Če ne drugače, si bomo pač še naprej sposojali. Samo čas potrebujemo. Da čas stane, da ni pomembno. Te volivce je z veliko žlico zajemal Desus in z nekaj manjšo SD.

Škoda, da si je SD s koketiranjem s skrajneži iz Solidarnosti zaprla možnost, da bi kot evropska sredinska socialdemokracija bila nosilec družbenega konsenza za spremembe, ki bodo morali slediti. PR jim je prav svetoval, da so bistvena nova delovna mesta, ampak volivci tega niso prav slišali.

c. Projekcija

Najbolj realni med tistimi, ki živijo v zanikanju, se zavedajo dejstev in resnosti položaja, ampak zanj je kriv nekdo drug. Če si v vladi te realnost preprosto mora srečati. Glasove le teh je lovilo Zvezništvo Alenke Bratušek, ki ni znala ene stvari argumentirati, ne da bi bil zanjo kriv Janez Janša.

Zunaj zanikanja

Zunaj diagnoze so SD v delu, ko je govorila o novih delovnih mestih, SDS s svojim gospodarskim programom, ki pa spričo pozornosti stranke drugim zadevam ni prišel do izraza, ter NSi in SLS. Pomladni blok kot celota je nazadoval in dosegel zgodovinsko najslabši rezultat doslej. Zadevo je najbolje pojasnil Matej Makarovič v Demokraciji, ki se je odpovedal udobnosti projiciranja vzrokov drugam.

In celo med temi strankami nihče ni volivcem nalil čistega vina in ni realno povedal v kako globoko blato smo po šestih letih ne-vladanja zabredli. Pahorjevi se s krizo niso spopadli. Da bi vladala vmesna Janševa ekipa, je bilo preprečeno. "We need time", je rekla Bratuškova je potem samo z denarjem čas kupovala. In ko ga je zmanjkalo (denarja namreč), se je zdelo, da je še najbolje iti na volitve.

Naslednja vlada bo, hočeš nočeš, morala vladati. In za vladanje potrebuje legitimnost oz. zaupanje ljudi.

Bolj kot izbiri politik so volitve namenjene vzpostavljanju zaupanja med vladajočimi in vladanimi. Prispevek teh volitev je bil topogledno majhen. Polovica volivcev je ostala doma. Cerarjevi bodo šele izvedeli, za kakšno politiko so glasovali. SDSovi volitev ne priznavajo: poštene, z enakim možnostmi za leve in desne zaradi razporeditve kapitalske in medijske moči, niso bile še nobene volitve do zdaj; na teh bo ostala še senca odstranitve Janeza Janše v zapor tik pred volitvami.

Zmaga zanikanja

Rezultat naših volitev je posledica nervoze, napetosti in negotovosti, ki jo je povzročala kriza oz. nesposobnost političnih elit, da bi se s krizo resno spopadla in v ta spopad aktivno pritegnila državljane. Namesto tega smo se besno prepirali o vsem drugem. Država pa je med tem nazadovala.
To nazadovanje je zdaj treba ustaviti in volitve so, teoretično, priložnost za preobrat.

Zmagovalca volitev imamo. Izvolili so ga tisti, ki si ne želijo soočenja z realnostjo. To odmaknjenost si lahko privoščijo volivci, to si lahko privošči kandidat na volitvah, celo si lahko to privošči kandidat za mandatarja, ko sestavlja koalicijsko pogodbo, ne more pa si tega privoščiti predsednik vlade Republike Slovenije.

Pred Cerarjem je zato težka naloga. Volilno podporo mora pretvoriti v operativen program in dejanja. Za katera pa na volitvah od svojih volivcev ni dobil mandata. Prav zanimivo bi bilo od zunaj gledati ta eksperiment. Od znotraj, iz Slovenije, zna biti pa precej neprijetno.