Vlada ljudske tehnike?

Namesto, da bi nekdo dobil mandat za sestavo vlade in bi se stvari kam premaknile, so čas božičnih praznikov (božič, novo leto, sveti trije kralji) zapolnile špekulacije o nekakšnih posebnih vladah. Nihče pa ni jasno povedal, za kaj pravzaprav gre:

Vir.

Vlada narodne enotnosti je vlada, ki demonstrira soglasje med najbolj nasprotnimi poli. V Sloveniji bi to pomenilo, da se zanjo dogovorita Kučan in Janša. Karkoli bo ta vlada že naredila, zanj bosta politično odgovornost prevzeli največji stranki. Povedano drugače: vlade narodne enotnosti brez Janše in Jankovića ni. Vse drugo je opcija. Če se Virant, Žerjav in Erjavec za zdaj dobro razumejo, to ni narodna enotnost. Tudi Telekoma ne prodajajo in pokojninske reforme ne usklajujejo.

Tehnična vlada je vlada tehnokratov, torej strokovno podkovanih ljudi, ki pa jim ne bi mogli pripisati, da so nagnjeni h tej ali oni politični stranki, ne glede na to, ali se stranka imenuje stranka ali pa se imenuje lista. Karkoli bo ta vlada že naredila, politične odgovornosti za njena dejanja ne bo prevzel nihče. Npr. za Montijevo krčenje socialnih izdatkov ne bo jeze volivcev trpela nobena stranka. Viden član stranke, pa četudi se imenuje lista in četudi ni ne leva-ne-desna, ne more biti član tehnične vlade.

Nekaj ironije je v tem, da za take vlade daje pobudo stranka, ki v njih sploh ne bi smela imeti ministrov. Če seveda imena imajo vsebino. Če gre pa samo za marketing, potem je pa seveda možno vse.

Reformna, razvojna vlada

Srednja pot med levo in desno je koncept iz časov neuvrščenih, je koncept, ki ga je uporabil Blair, ko je videl, da je sindikalna laburistična linija zavožena, je nostalgija po vseobči vključenosti v SZDL, je odmev Drnovškovega ekonomskega gradualizma. Preseganje delitev na "naše in vaše" je odmev pahorjevih sloganov iz leta 2008.

Naših in vaših ni brez tranzicije, v leve in desne se preslikajo partizani in domobranci. Taka retorika politiko umešča v koordinatni sistem tranzicije in državljanske vojne. Tisto, kar bi radi "presegali" določa prostor in kraj, določa odnose z drugimi. Čeprav se na prvi pogled zdi drugače, je taka politika tudi zazrta v preteklost. O njej sicer leporeči, a njeni temeljni kamni so natanko tam, kjer jih ne bi želeli videti.

Slovenija pa se mora soočiti s prihodnostjo. Slovenija potrebuje razvojno naravnane reforme. Potrebuje reformno in razvojno vlado. Enotnost se mora oblikovati okrog tistih, ki na razvoj in reforme podobno gledamo. Razvoj in reforme niso tretja pot. So edina pot, ki vodi naprej. Alternativa je capljati na mestu.