nedelja, 24. julij 2011

Pot v Oslo

Nad dogodki v Oslu sem zgrožen. Sočustvujem z bližnjimi žrtev in obsojam storilca. Skrbijo pa me nekatere reakcije, ki niso ne strpne, ne multikulturne ampak v bistvu lajšajo pot Breivikovim naslednikom. Gotovo dobronamerne - kot tlakovci na poti v pekel.

Islam ali krščanstvo

Ko je bomba eksplodirala pred vladno palačo v Oslu, je marsikdo pomislil na islamske teroriste. Povejte po pravici. Vi verjetno tudi. Ne brez razloga. Za zadnje večje eksplozije po Evropi so odgovornost prevzeli oni.  "Svetovljani" so pohiteli s pojasnjevanjem, da si je Norveška zaradi sodelovanja v Afganistanu ipd. to tako-rekoč sama skreirala.

Ko so začele prihajati novice o osebi, ki da na otoku strelja otroke, je vse skupaj bolj začelo spominjati na paciente tipa Columbine (seznam tule) kot na organizirano politično agendo. A so se nekateri vseeno naslajali nad poudarkom norveške policije, da se je bil strelec desničarski in krščanski fanatik. Tako se je vsaj sam deklariral. Kot se je deklariral še za marsikaj drugega, kar ni bilo povedano in iz spoštovanja do tistih skupin tule ne bom ponavljal. Ker ni bistveno, za kaj se je deklariral, ampak kaj je bil in kaj je počel.

Projekcija na notranjega sovražnika

"Svetovljani", ki bi bili sicer prvi med tistimi, ki zaradi islamskega terorizma ne bi obsojali vseh muslimanov, so na twitterju modrovali o tem, ali ne bi zdaj kazalo kristjanov obravnavati podobno kot muslimane. Našli so simetrijo, domačega, notranjega sovražnika. Politično korektni objekt, kamor bi ti dežurno strpni usmerili svojo nestrpnost. "Svetovljanskost" se vendarle dokazuje tako, da si narišeš sovražnika doma, prijatelja pa na drugi strani morja. Demagoško se čustva budijo z netenjem nestrpnosti do soseda, ne z objektivno obsodbo posameznika iz daljne dežele.

Vsi različni in enakopravni bodo zdaj spet držali lekcije o nestrpnosti, sovražnem govoru in vseh mogočih drugih političnih korektnostih. Kar samo po sebi ne bi bilo narobe. Je prav, da se od časa do časa na to spomni. Tudi jaz sem za strpnost, kulturen dialog, za multikulturnost v kolikor se spoštuje tudi moja kultura ... Je pa nekorektno, neokusno in nesmiselno še zdaj pristavljati ta lonček.

Še bolj nekorektno je zadevo zlorabljati za dnevnopolitične potrebe. Ti otroci niso umrli, ker Norveška ne bi bila strpna in odprta družba. Ker v šolah ne bi učili o multikulturnosti. Ljudje, ki jezno brcajo prazne pločevinke, kažejo sredince v prometu, zabavljajo po forumih, igrajo videoigrice in ne hodijo na parade ponosa, ob petkih ne vzamejo kalašnikova iz omare in ne gredo malo streljat otrok.

Relativiziranje

Grozljivo je, da se dogodek zdaj poskuša izrabljati za demoniziranje določenih političnih stališč, za problematiziranje svobode govora, za diskreditacijo določenih ljudi češ, da so imeli enaka stališča kot Breivik. Med stališči in streljanjem so svetlobna leta! 60% Norvežanov je imelo do norveške laburistične stranke negativen odnos; tako kot Breivik. Pa jim zaradi tega ni treba biti prav nič nerodno. Niso streljali, ampak oddali glasovnico. Nič ni narobe, če si proti norveški laburistični stranki. Prav nič. Ali proti kaki drugi. Stranki ali agendi.

Je pa narobe takole stvari relativizirati. Da je imeti mnenje pravzaprav podobno slabo, kot streljati ljudi. Sicer ne toliko narobe, ampak narobe pa vseeno. To nam zdaj progresivni intelektualci poskušajo dopovedati. Da je Breivik samo naredil naslednji korak od kakega X (za X vstavite ime domačega politika, ki ga nestrpno sovražite, sicer se imate pa za strpnega človeka). Nezaslišano! Ne zavedajo pa se, da ta relativizacija deluje tudi v obratno smer. Če je streljanje ljudi samo naslednja stopnja od napačnih misli, potem je korak med mislimi in streljanjem majhen. Breivik ga je naredil. Z relativiziranjem iz ogromnega prepada, ki pri normalnih ljudeh loči misel in besedo od umora, naredite samo še jarek. To zdaj delate.

Nič ni sveto

So stvari, ki niso relativne; ki so absolutno dobre in absolutno slabe. Kot družba izgubljamo zavedanje o samobitni vrednosti življenja, o svetost življenja. Svetost življenja je religiozen, tudi krščanski koncept. Tujega in svojega življenja. Tu sploh ne mislim na življenje zarodkov, ampak na to, koliko cenimo svoja in tuja življenja, koliko cenimo čas, ko smo živi, kako in zakaj ga živimo. In ker smo to izgubili, nimamo česa prenašati na otroke.

Življenje je commodity. Samoumevno. Dolgočasno. Nič posebnega. Vrednost ima samo še pozornost. Na družabnih omrežjih to nekako razumemo, ne? In ko se komu utrga, ni več dovolj, da zabavlja po gostilnah, se ga krščansko v samoti napije ali morda celo obesi. Gre s puško na Utoyo.

Ni vse eno in isto. Nekatere stvari so svete.

Preberite še