sobota, 26. februar 2011

Noče bit in ni

Začeli v socializmu (lomolomo) ...
Glede na to, da imam v današnjo Sobotni dva citata, sem Gesamtpersonlichkeit, ki se spozna na vse, od velikovških pdf-ov preko razpok v strankah do digitalne fotografije. Ker se z Velikovcem v bistvu nerad ukvarjam, razpoke so v glavnem "wishful thinking", nekaj misli o telefonski fotografiji.

Priznam. Tudi jaz rad fotkam.

Najhujša kritika, ki jo je moja stara mama poznala za to, kako se je nekdo oblekel, kako je kaj skuhal ali kakšno hišo si je nakičil skupaj, je bila "hoče bit, pa ni". Če gremo mi amaterji po mestu s pametnim telefonom in škljocamo to in ono, pa se ob tem še malo držimo kakih estetskih pravil, v najboljšem primeru nastane fotografija, ki hoče biti pa ni. Hoče biti Jeršič, Žnidaršič, Arrigler, Kranjec ... pa ni. Čeprav ima ravno toliko megapikslov, je ostra in pravilno osvetljena.

... končali v kapitalizmu (hipstamatic).
Če pa namesto tehnološko perfektne bleščeče slike objavimo porumenelo fotko z belim robom (ameriški instamatic) ali pa zelenkasto in v vogalih premalo osvetljeno sliko (sovjetski lomo), pa se stvari zložijo skupaj. Oboje sta bili amaterski kameri, s katerimi so ljudje samo namerili in ustrelili, danes pa te zadeve obstajajo kot softver za telefonske fotoaparate. Če da človek tako sliko na internet, bralcu njen bel rob in pokvečene barve najprej sporočijo: "Lej, tole je amaterski izdelek, point and shoot". In potem pride vsebina: "tole sem opazil in se mi zdi vredno pokazati". In "a ni cool takole vse rjavo". Ja, telefon je to, kar je bil včasih instamatic, ne SLRjke.

In to je to. Noče bit in ni. Ali pa izjemoma celo postane, ker so pričakovanja dovolj znižana.

Obstajajo algoritmi in programi, ki znajo sceno iz več slik zložiti perfektno. Temu pa se reče "panografija". Programček za iPhone "SeeThis!"

Preberite še