sobota, 27. februar 2010

Sporočilo Tine Maze

Drame nastopa Petre Majdič nisem spremljal v živo. Zares (do)živel sem jo šele v četrtek, ko sem bral tisti ganljiv zapis v Poletu. Dejanje, nad katerim se vsak po svoje zamisli in ob katerem postane barva medalje nepomembna. Dotaknilo se je tudi naših politikov. Tuerk je pohitel z državnim odlikovanjem, predsednika vlade Pahorja pa navduje pri izhodu iz krize:
Dokazala je, da je mogoče zmagati tudi potem, ko se znajdeš na kolenih, ne obupaš, vstaneš in greš naprej ... Ona je moj velik navdih, ona je lahko naš skupen velik navdih, saj pomeni, da se bomo prebili skozi težave in na koncu uspeli.
Slednje skrbi. Lahko sicer, da gre za še eno retorično bravuro brez vsebine. Ali pa kaže na neko razumevanje gospodarskega in socialnega trenutka; namreč, da nas je vlada nespretno vodila po spolzkem terenu krize, kjer itak nikdar ni varnostnih ograj, da smo padli v luknjo, da smo polomljeni, ampak, da nas bo vlada vseeno gonila do "zmage", pa naj stane kar hoče. Zmaga je zagotovljena, kajti na semaforju zmage nimamo nobene konkurence.


Na precej manj dramatičen način je potem Tina Maze osvojila še dve srebrni kolajni. V kolajnah Mazejeve najdemo morda še bolj pomembna sporočila. Garati in ubijati se že dolgo znamo, žrtvovati življenja in zdravje tudi, junakov s tega področja imamo dovolj. Ne ubijajo se samo športniki in alpinisti, ubijajo se študenti ob knjigah (hec mora bit), delavci dopoldne za stroji in še popoldne na kmetijah. Kot narod veljamo za pridne, delavne, požrtvovalne. Semolič bi rekel, da izgorevamo.

Premalo pa smo to, kar pooseblja Tina Maze. Kar je nekoč poosebljal Rok Petrovič, ki si je upal stopiti na ne-elanke. Kar je hotela biti Mateja Svet, pa raje odnehala. Kar so bili Marc Ghirardelli, Kostelići, Bode Miller ...

Tina Maze je osredotočena na svoj uspeh, ki naj se mu podredi njena ekipa. Ona je na progi, njena kolena so na nitki. Je individualistka v individualnem športu. "Včasih je nemogoče delati z drugimi ljudmi", je rekla. In ima prav. Ki se zaveda, da štrli iz povprečja in pričakuje, da jo bodo tako tudi obravnavali. Muhasta do novinarjev? Pa kaj! Tako obnašanje težko prenašajo slovenčki, preobremenjeni z zdravjem sosedove krave, ki so navajeni sesekati vsakega, ki kakorkoli štrli iz povprečja. Ki si upa stopiti iz skupine, kjer so jo dušili, iz kolektiva, ki naj bi bil osnova vsega, iz sistema nekakšne solidarnosti, ki je v boju za stopničke na vrhu sveta seveda ni.

V poslovnem svetu solidarnosti tudi ni. Je samo kruto tekmovanje. Kdor ima ideje, voljo, sposobnosti, mora imeti razmere, ki omogočajo uspeh. Ti ljudje imajo ključ za izhod iz krize. Vlada jim mora samo dati priložnosti in jih ne tlačiti v reprezentance, za katero se predobri.

Solidarnost, kolektivizem, enakost, so tudi v redu. Ampak tega se je v naš narodni značaj usedlo več kot dovolj. Preredko pa naredi, vsak od nas, kaj po svoje. Ker je tako varno v sivem povprečju:



PS. Malo sit Sinatre in Elvisa. Upam, da vam je gornje všeč. Za kompromis ima nekaj socialistične ikonografije. Tole in tole je pa tudi OK. Tole pa sploh.

Slike: STA, gov.si,Delo.si.

Preberite še