nedelja, 22. februar 2015

Sedem vrst vsegliharstva. In katero moti vas?

Za diskvalifikacijo neprijetnih mnenj ali sogovornikov se zadnje čase pojavlja oznaka "vseglihar". Vsegliharstva je več vrst.

1. Indolentno vsegliharstvo

Indolentno vsegliharstvo je utrjevanje prepričanja, da je vse isto in da med nutelo in jetrno pašteto ni pomembnejših razlik. Da pač obe mažemo na kruh. Da kruh pade na tla z namazano stranjo, pa če je na njej nutela ali pašteta. Saj je vseeno.

Vsegliharstvo je posledica intelektualne lenobe človeka, ki se ne potrudi iskati razlik, niti ne poskuša narediti nekaj miselnega reda v svetu okrog nas. Takšno pisanje je popularno, ker ne terja miselnega napora. Ljudem se ni treba opredeljevati, zavzemati stališč. Oboroženi z modrostjo “vsi so isti" se lahko vključijo v debato o kateremkoli političnem vprašanju. Modrost bo naletela na prikimavanje v vsakem bifeju in vsaki čajni kuhinji in včasih — in to skrbi — tudi ob čaju, ki ni iz filter vrečke.

2. Zvijačno vsegliharstvo

Zvijačno vsegliharstvo je pisanje, v katerem pisec, ki velja za ljubitelja nutele, poskuša nekaj dopovedati ljubitelju jetrne paštete. Ljubitelji jetrne paštete so razmeroma zadrti in vajeni brati samo paštetarske časopise, kjer je veliko kritike nutele — predvsem zaradi visoke vsebnosti sladkorja. Če jim hočemo nekaj dopovedati, si moramo pridobiti njihovo zaupanje.

Vseglihar si ga poskuša pridobiti tako, da najprej pove nekaj kritičnega o nuteli. Recimo to, da svetovni neoliberalni kapital v nutelini proizvajalni verigi izkorišča turške otroke za obiranje lešnikov. S tem ustvari videz samokritičnosti, objektivnosti in nepristranskosti — potem pa pove še tisto, kar misli o pašteti.

Bralca naskoči, ko je njegova odpornost na nutelarijance oslabljena in mu je zato verjetno mogoče celo nekaj dopovedati.

3. Zaničljivo vsegliharstvo

Zaničljivo vsegliharstvo je pisanje, v katerem pisec pove grenko resnico o pašteti in nuteli. Objektivno, od strani, pravzaprav od zgoraj — ker on ne jé ne ene ne druge. V bistvu oboje z gnusom zavrača. Jé samo tatarski biftek. Ne piše nujno samo dobro in ne nujno samo slabo. Se pa pritoževanje nad nutelo ali pašteto veliko bolje prodaja.

Američan gleda trailer trash na Jerry Springer Showu in se potem dobro počuti, češ, drugi so še bolj zblojeni od njega. Slovenec — naj bo paštetar ali nutelarijanec — pa namesto tega na Facebooku pritrjuje kolumnam, v katerih mu razlagajo o njegovih napakah. Avtor je nad temi napakami vzvišen. Bralec tudi. On ni tak, kot ga opisuje vseglihar. Drugi so taki.

4. Hohštaplersko vsegliharstvo

Hohštaplersko vsegliharstvo je tisto, ko pisec premisli, kaj bi mu prineslo več pozornosti, kako bo bolj obsijan z zanimanjem javnosti. Če je večina za pašteto, bo on za nutelo; če za nutelo, potem pač obratno. Odvisno, kaj se nosi. Naloga pravega intelektualca je, da je drugačen, da je proti. Kako sicer razlikovati med in-telektualcem in in-štalaterjem?

5. Uravnoteženo vsegliharstvo

Uravnoteženo vsegliharstvo je pisanje, v katerem vseglihar pove nekaj dobrega in nekaj slabega tako o jetrni pašteti kot o nuteli. Podobno je torej zvijačnemu ali hohštaplerskemu vsegliharstvu, vendar z drugimi motivi. Če je namreč motiv prvega prepričati neprepričane in motiv drugega demonstrirati lastno večvrednost, je motiv uravnoteženega vsegliharstva v ohranitvi avre objektivnosti in morda službe v kakem mediju, ki ne nagrajuje talibanske gorečnosti do nutele ali paštete. Takih ni veliko.

6. Dolomitsko vsegliharstvo

Dolomitsko vsegliharstvo je tisto, kar piše neljubitelj paštete, ki je sicer tudi bralec ne mara, vendar ne piše dovolj pravilno. Dolomitski vseglihar je nasprotnik mojega nasprotnika, ki pa je tudi moj nasprotnik. Zakaj?

Prvič je moj nasprotnik zato, ker je moj posel, da si ustvarjam nasprotnike. To najbolje znam. Rad sem v vlogi žrtve z veliko nasprotniki. Jaz sem pravi le v primeru, če obstaja tudi dovolj napačnih. In še bolj sem pravi, če odkrivam napačne.

Drugič, ker je vendar znano, da je pisec speči udbovski agent in komunistični plačanec.

Tretjič pa pisec ne zagovarja stoinenprocentno “našega" mnenja. S tem slabi “enotnost osvobodilne borbe, ki jo slovenski narod bije na življenje in smrt", in seje dvom v tiste, ki imajo “avantgardno vlogo v slovenskem osvobodilnem gibanju". Odkod so citati, pove pridevnik tovrstnega vsegliharstva.

7. Semantično vsegliharstvo ali vednogliharstvo

Semantično vsegliharstvo je tisto, ko vsi mislijo in govorijo isto oz. glih. Morda to povejo z različnimi besedami, si pa med seboj in sami sebi skozi čas obilno pritrjujejo. Pravzaprav tekmujejo v pritrjevanju. Tak govor je vsegliharski samo v svojem pomenu, nikoli pa ne dobi take oznake, niti govorci niso prepoznani kot vsegliharji. Lahko bi mu rekli tudi vednogliharstvo, ker je vedno eno in isto. Prebereš avtorja in naslov, pa bolj ali manj veš, za kaj gre.

Sklep

Večina oblik vsegliharstva predstavlja intelektualno podlago za mostograditeljstvo. Zanj pa vemo, kako se je končalo. Janez Podobnik je z mosta (na Dragonji) dobesedno padel.

Vsegliharstvo ni oznaka, ki bi si jo ljudje dajali sami, ampak jim jo dajejo. Skupno vsem oblikam je, da ljubitelju nutele podtaknejo tudi kakšno kritično misel o nuteli. Verjetno je znak določene negotovosti v ljubezni do nutele tisto, kar bralca tako vznemiri, da avtorja diskreditira kot vsegliharja.

Če je najprej diskreditacija, argumentacija niti ni več potrebna. #umotvor

Razkritje relevantnih dejstev: Da bi bilo to besedilo v svojem vsegliharstvu notranje konsistentno, opozarjam, da je pomen besedila enak, tudi če besedo “pašteta" povsod zamenjate z “nutelo" in “nutelo" s “pašteto". To seveda ne pomeni, da eden od teh dveh namazov avtorju ni ljubši, vendar za samo sporočilo ni bistveno. Res ni. Avtor jé oboje — toda paštete nikoli na prazen želodec.


Najprej objavljeno v vsegliharskem Fokuspokusu.

Preberite še