ponedeljek, 02. februar 2015

Časovna distanca slovenskega stanja duha

Ko je leta 2008 Slovenija dosegla 92% povprečja Evropske unije (merjeno po bruto domačem dohodku na prebivalca) je prof.dr. Pavle Sicherl isti podatek predstavil na drugačen način - s časovno distanco. Ne da zaostajamo za osem odstotnih točk, ampak, da za povprečjem EU zaostajamo dvanajst let. Od takrat je minilo sedem let. Zaostanek pa smo med tem povečali in ne zmanjšali.

Eden od razlogov za to je stanje duha.

Ilustrira ga ostra javna polemika o dveh vprašanjih - privatizaciji in šolstvu - pri katerih so se nasprotja narisala ob natanko tistih črtah, na katerih se je pred stoletji leti spopad za dušo pravne države.

Nanjo obstajata dva pogleda, namreč, da je pravna država tukaj zato, da državo varuje pred državljani ali zato, da državljane varuje pred državo.

Magna Carta Libertatum

Zahodna Evropa je smer reševanja te dileme vzpostavila v 13. stoletju, ko si je plemstvo pri kralju Johnu izgovorilo Magno Karto, dokument, s katerim je omejil svojo samovoljo. Posebej anglosaksonska tradicija nadaljnjega vzpostavljanja razmerij med vladanimi in vladajočimi je šla v smeri omejevanja samovolje vladarja in izpostavljanja pravic vladanih.

Splošni princip dobro ilustrira pregovor, da je vladanim dovoljeno vse, kar ni posebej prepovedano. Vladajočim pa prepovedano vse, kar ni posebej dovoljeno. V avtoritarnih režimih je bilo ravno obratno. Podložniki so smeli samo tisto, kar je bilo posebej dovoljeno. Vladarjem je bilo dovoljeno vse.

Na začetku so dokumenti urejali razmerja med ljudmi, med osebami, torej med "civlinimi" državljani in tistimi, ki jim vladajo ali ki so podaljšana roka slednjih - torej sodniki, orožniki, vojaki.

Med tem se je rodilo še nekaj takega kot je pravna oseba, torej firma, organizacija, inštitucija. Tudi med temi so na eni strani zasebne in na drugi državne. Svobodoljubni princip urejanja odnosov med pravnimi osebami je bil enak kot pri urejanju odnosov med fizičnimi osebami. Kot so družbene pogodbe fizične osebe varovale pred samovoljo uradnih oseb oz. države, so bile zasebne inštitucije zavarovane pred državnimi.

Na tem mestu je morda zanimiv medklic o ločitvi cerkve od države. Cerkev je bila ena prvih inštitucij, ki se je ponekod že pred več tisočletjem znebila vmešavanja države vase in si vzela pravico, da sama imenuje škofe, ne pa, da se v to vtika država. Od tukaj ta koncept ločitve izhaja. Dosti kasneje se pojavi težnja po tem, da se cerkev ne vmešava v državne zadeve.

Vse dovoljeno kar ni prepovedano

V naših krajih smo petinštirideset let živeli v sistemu, ki mu je bilo dovoljeno vse. Državljanom pa je bilo vse prepovedano, razen, kar jim je bilo posebej dovoljeno. In teh petinštirideset let je prišlo na nekaj stoletij kontinentalne tradicije razmerij med vladajočimi in vladanimi.

Ker naš cesar ni bil samo posvetni cesar ampak kot glavar svetega rimskega cesarstva tudi naslednik rimskih cesarjev, katerih naloga je bila obramba krščanstva, je imel proti omejevanju svoje oblasti dodaten argument.

Posledica je, da v naši družbi živi prepričanje, da je država in državno tisto, kar je treba varovati. Kar naj bi pravna država, politika, sistem ... zaščitila pred državljani ali zasebnimi inštitucijami.

Izobraževanje

In je zato minister Gaber v Zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja zapisal člen, ki državne šole ščiti pred zasebnimi, ki državne pravne osebe varuje pred zasebnimi. Namesto, da bi bilo obratno. Nekateri boste jezni, da ne uporabljam uradno uveljavljenega evfemizma "javna šola", "javna RTV", "javni interes" ipd. O tej lepi besedi, ki jo pridenemo tudi straniščem, hišam in dolgovom moram kdaj napisati kaj več.

Pravzaprav Zakon državne šole varuje na dva načina. Najprej tako, da zasebne izvajalce uradnih šolskih programov financira samo 85%, stroške prostorov pa 0%. In potem še tako, da zasebnega ponudnika uradnega programa ne sme biti, če bi zato državna šola postala nepotrebna.

Zakon varuje kralja (državo) pred podložniki (zasebniki). In to pri dejavnosti, za katero nimamo nobenih dokazov, da jo more kvalificirano izvajati samo državna ustanova. Pač še vedno skladno z maksimo, da je (zasebnikom) prepovedano vse, kar jim ni izrecno dovoljeno. In izrecno dovolil je tudi Gabrov zakon kar nekaj. Za tiste čase je bil zakon pravzaprav pluralen in strpen.

Privatizacija

Vprašanje, ki izhaja iz evropske demokratične tradicije ni, ali je primerno, da se država neha ukvarjati s ponudbo storitve telefoniranja. Breme argumentacije bi bilo na drugi strani. Zakaj je neobhodno potrebno, da se država ukvarja s storitvijo telefoniranja? Je res treba državi dovoliti, da se ukvarja s telefoniranjem. Ker ji mora biti vse prepovedano, kar ji ni dovoljeno.

Mora biti podjetje za telefoniranje v kraljevi lasti in bo kralj upravljal z njim? Kaj to pomeni za podjetja za telefoniranje, ki niso v lasti dvora? Bodo zato v podrejenem položaj? Bo kralj zlorabljal svoj interes? Nastavljal svoje dvorjane? Omogočal, da jarke za telefonske kable kopljejo njegovi prijatelji? Popačil še trg pri tistih, ki zidajo bazne postaje za mobilno telefonijo?

Nazadnjaki na barikadah

Nekatere države so imele srečo, da so s temi zadevami začele razčiščevati pred stoletji. Za omejevanje samovolje oblasti so se borili tisti, ki so celo v naših zgodovinskih učbenikih označeni kot napredni.

Ampak skrajneži na tistem polu političnega prostora, ki se deklarira za naprednega, so danes na strani monarha. Varujejo državo pred državljani. Varujejo državna podjetja pred zasebnimi. Varujejo državne šole pred zasebnimi. Kot so se bili navadili varovati diktaturo proletariata pred proletarci.

V svobodnih družbah varujejo zasebnike in zasebno pred državo. Proces se je začel z Magno Carto Libertatum leta 1215. Časovna distanca slovenskega stanja duha je torej natanko 800 let.

Najprej objavljeno v Časniku 2.2.2015.

Preberite še