petek, 10. september 2010

Tri paradigme razvoja mest

Mejá med državami ni več. Politike držav so se vse bolj podobne. V Evropi se obeta skupna ekonomska vlada. Mesta so tista, ki se zdaj med seboj borijo za konkurenčnost, namreč, katero bo ponudila najboljše možnosti bivanja in razvoja svojemu človeškemu kapitalu. Betonska in bakrena paradigma razvoja nista več dovolj.

Konkurenčnost mest

Svet prehaja v ekonomijo znanja in ustvarjalnosti. Meje med državami izginjajo, gospodarske in davčne politike držav se zbližujejo, države imajo vse manj vzvodov za tekmovanje med seboj. V Evropi se odkrito pogovarjajo o skupni ekonomski vladi.

Vse pomembnejši postaja človeški kapital – ljudje. Ljudje pa živijo pretežno v mestih. Zato mesta, ne države, postajajo tista, ki se med seboj borijo za konkurenčnost. In sicer tako, da pritegnejo ljudi, skrbijo za prijetno bivanje in človeškemu kapitalu nudijo možnosti razvoja.

Forum

Na včerajšnjem sestanku Gospodarskega foruma SDS smo govorili o tem, kaj lahko mesto naredi za ustvarjalnost in podjetnost, kako se mora razvijati mestno tkivo, da je privlačno za ljudi, ki bodo ustvarjali delovna mesta z visoko dodano vrednostjo, kako lahko Ljubljana postane za ljudi z idejami od blizu in daleč.

SDS v svojem programu za Ljubljano načrtuje 15000 novih delovnih mest in obrat v razmišljanju o tem, kaj je razvoj. V Ljubljani prevladuje prepričanje, da je mesto tu samo zato, da naredi komunalo, promet, morda kak vrtec ali šolo, pa da se zida, npr. trgovske centre. Trgovski centri ne ustvarjajo dodane vrednosti.

Danes celo vasi tekmujejo, katera bo podjetjem ponudila boljšo obrtno poslovno cono. Tudi mesta med seboj tekmujejo, katero bo gospodarstvu ali pa znanju ponudilo boljše pogoje razvoja. To niso obrtne cone, to niso nove trgovine. To niso bifeji za turiste in brezdelneže. To so četrti, v katerih se delajo in se srečujejo ustvarjalni ljudje vseh mogočih poklicev. Kjer nastaja koncentracija in kritična masa. Kjer nastaja nekaj novega.

Betonska paradigma

Ne kaže, da bi v Ljubljani to razumeli. Razvoj niso gradnje, ni beton, nova delovna mesta niso slabo plačani, če sploh, zidarji. Krize se se ne premaguje tako, da damo delo uvoženim delavcem.

Bakrena paradigma

Iz bakra kujejo denar, baker je v elektronskih vezjih in telefonskih žicah. Ljubljana potrebuje razvojni program, ki bo povezal talente na univerzah, inštitutih, akademijah, poslovneže in finančnike. Program, ki bo pritegnil podjetnike, ki ustvarjajo delovna mesta z visoko dodano vrednostjo.

Konkretne priložnosti so pri sodelovanju znanosti in industrije pri električnih vozilih za javni promet, pri novih materialih, tehnoloških rešitvah in poslovnih modelih za energetsko učinkovito gradnjo, pri rešitvah za fotovoltaične elektrarne na javnih stavbah.

Priložnosti so pri vzpostavljanju Ljubljane kot sejemskega, kongresnega in poslovnega središča za širšo regijo. Do zdaj ne le, nismo gradili, tudi nič nismo naredili, da bi tuje multinacionalke svoje sedeže za EMEA, vzhodno Evropo ali vsaj Balkan imele v Ljubljani. In zakaj mesto ne bi podprlo nove univerze?

Ampak vse to poznamo, vse to pozna marsikdo. Veliko vprašanje pa je, kako do izdelkov in storitev, ki jih danes še ne poznamo; ki jih je treba šele ustvariti.

Zlata paradigma

Mestno tkivo se mora razvijati tako, da vzgaja, pritegne in povezuje človeški kapital – ustvarjalne in podjetne ljudi različnih profilov – znanstvenike, inženirje, designerje, umetnike, humaniste, podjetnike, finančnike.

Ljubljana mora postati privlačna za ustvarjalne ljudi. Ne potrebujemo bleščečih tehnoloških parkov z marmorno notranjostjo, izoliranih od okolice in dolgo birokratsko proceduro, da se pride tja. Dovolj imamo industrijskih prostorov, ki so prazni, in ki bi jih z minimalnim vložkom lahko prenovili, da bi bili uporabni za nova podjetja; kjer dobiš pisarno za nekaj mesecev s stiskom roke.

Tehnologija tudi ni vse. Potrebujemo kreativni park, kreativno središče, oskupaj z design centrom, galerijami, kavarnicami, barčki, stanovanji … Ni treba dosti zidati, samo obstoječemu prostoru in stavbam je treba dati nove vsebine; z nekim načrtom; s koncentracijo ljudi in vsebin, ki bo rodila nekaj novega in niti ne vemo kaj. Morda kake nove WC metlice.

Koncentracija mesta ni to, da se zazida in poasfaltira vse, kar je še zelenega, pa magari na Drenikovem vrhu, na področju, kjer naj bi zadrževali poplavne vode ali kjer naj bi mesti parki imeli stik z Polhograjskimi dolomiti. Mesto mora ustvariti pogoje za druženje talentov, za koncentracijo, ne pa, da je npr. fakulteta na enem koncu mesta, njej blizu kulturna ustanova na drugem, knjižnica na tretjem in najbolj priljubljeni lokali za kak kozarček in debato na četrtem.

Človeški kapital, vsaj tisti najbolj ustvarjalni in propulzivni ljudje, iščejo prijetne razmere za delo in bivanje. Če tega ni, bolj potrpežljivi otopijo in ustvarjajo manj kot bi lahko, najbolj zahtevni pa se odselijo. Odidejo tja, kjer imajo možnost za prijetno bivanje, dobro družbo, urejeno infrastrukturo, kjer je nasploh okrog njih visoka kakovost življenja. Ta pa zanima vse ljudi.
Mislim, da kar nekaj ljudi blizu zdajšnjega župana to zlato paradigmo pozna, nisem pa prepričan, da jo župan razume.

Ljubljana vodi

Ljubljana vodi vso Slovenijo. Če bo njen razvojni model še naprej ta, da javni uslužbenci v trgovskih centrih zapravljajo svoje plače, bo to slabo za Ljubljano in za celo Slovenijo.

Preberite še