V petek je časopis Delo objavil grožnjo zaposlenim v javnem sektorju, posebej učiteljem na fakultetah, ki bi se do privatizacije opredelili podobno kot zadnje vlade Republike Slovenije, a drugače, kot revija Mladina, Studio City, Združena levica in SVIZ.
Prof.dr. Matjaž Gams je zapisal, da je dolžnost zaposlenega v javnem sektorju, da služi »predvsem blagostanju Slovenije«. In ker je po njegovem za blagostanje Slovenije najboljše, če je država lastnik kar največjega deleža gospodarstva, morajo uslužbenci v javnem sektorju lastništvo države zagovarjati. Ali biti vsaj previdno tiho in se ukvarjati s svojo stroko. Sicer naj dajo sami odpoved.
Razumem, da zato, da jih iz javnega sektorja ne bo treba nagnati.
Presenečen sem, da profesorski kolega in celo član Inženirske akademije tako slabo razume osnove svobode govora in mišljenja ter akademsko svobodo in odgovornost. In da take buharinovske ideje leta 2015 sploh dobijo prostor v osrednjem slovenskem časopisu.
Najprej, naloga zaposlenih v javnem sektorju je kvalitetno opravljanje storitev, ki jih javnih sektor nudi državljanom. To ni tako visokoleteče kot "služenje blagostanju Slovenije", ampak nekdo mora tudi plužiti ceste, vrtati zobe in mladim razložiti povezavo med Fibonaccijevim zaporedjem, zlatim rezom in Partenonom.
Drugič, tudi zaposleni v javnem sektorju imamo svobodo, ne samo prepričanja, ampak tudi govora. Če mislimo, da je ena rešitev boljša od druge, smemo to brez strahu javno povedati. Časi, ko si zaradi napačnega mnenja ali izpričane politične ali verske pripadnosti izgubil službo, so menda mimo. Ali pač ne? Mora biti vera tlačana enaka veri zemljiškega gospoda? Mora biti politično prepričanje zaposlenega enako političnemu prepričanju direktorja ali sindikalista? Ali pa bi ga moral skrivati? Obdržati v polju zasebnosti?
Tretjič, razmišljujoči ljudje nimamo samo pravice ampak tudi državljansko dolžnost, da se oglasimo, če mislimo, da se stvari v državi ne premikajo v pravo smer. Še posebej smo dolžni skrb za državo izražati tisti, ki smo plačani iz denarja davkoplačevalcev. To mora biti brez strahu, da razmislek kateremu od ajatol ne bo všeč.
In nenazadnje, najbolj svet kraj svobode misli in govora je univerza. Akademska svoboda je vgrajena v samo njeno bistvo. Zato je napad na svobodo prepričanja in izpričevanja tega prepričanja zaposlenih na univerzi dejanje, do katerega mora veljati ničelna toleranca.
Nekateri pač mislimo, da je za blagostanje Slovenije boljše, če so podjetja zasebna in da bi bilo za državo dobro, da vanjo pride svež denar, znanje, tehnologija in dostop do novih trgov. Drugi mislijo drugače. Kvalitetne rešitve se bodo oblikovale ob soočenju različnih idej. Zato je svoboda razmišljanja, govora in pisanja dragocena. Zato je bistveno, da svoje mnenje lahko povedo tudi tisti, ki se motijo. Za marsikatero idejo se šele čez leta izkaže, kdo je bil to.
Nobenega vrhovnega razlagalca, kaj je pravzaprav "blagostanje Slovenije", ni. Še najbližje temu so volivci, ki izberejo politike. Politika mora vsa mnenja slišati, pretehtati, se odločiti in na naslednjih volitvah prevzeti politično odgovornost za svoje odločitve.
Bilo bi popolnoma neodgovorno, če bi ji bilo omogočeno slišati samo mnenja z ene strani. Ampak udobno pa. Z utišanjem druge strani bi bilo prvi dosti lažje zagovarjati tudi polpametne ideje.
Prof.dr. Matjaž Gams je zapisal, da je dolžnost zaposlenega v javnem sektorju, da služi »predvsem blagostanju Slovenije«. In ker je po njegovem za blagostanje Slovenije najboljše, če je država lastnik kar največjega deleža gospodarstva, morajo uslužbenci v javnem sektorju lastništvo države zagovarjati. Ali biti vsaj previdno tiho in se ukvarjati s svojo stroko. Sicer naj dajo sami odpoved.
Razumem, da zato, da jih iz javnega sektorja ne bo treba nagnati.
Presenečen sem, da profesorski kolega in celo član Inženirske akademije tako slabo razume osnove svobode govora in mišljenja ter akademsko svobodo in odgovornost. In da take buharinovske ideje leta 2015 sploh dobijo prostor v osrednjem slovenskem časopisu.
Najprej, naloga zaposlenih v javnem sektorju je kvalitetno opravljanje storitev, ki jih javnih sektor nudi državljanom. To ni tako visokoleteče kot "služenje blagostanju Slovenije", ampak nekdo mora tudi plužiti ceste, vrtati zobe in mladim razložiti povezavo med Fibonaccijevim zaporedjem, zlatim rezom in Partenonom.
Drugič, tudi zaposleni v javnem sektorju imamo svobodo, ne samo prepričanja, ampak tudi govora. Če mislimo, da je ena rešitev boljša od druge, smemo to brez strahu javno povedati. Časi, ko si zaradi napačnega mnenja ali izpričane politične ali verske pripadnosti izgubil službo, so menda mimo. Ali pač ne? Mora biti vera tlačana enaka veri zemljiškega gospoda? Mora biti politično prepričanje zaposlenega enako političnemu prepričanju direktorja ali sindikalista? Ali pa bi ga moral skrivati? Obdržati v polju zasebnosti?
Tretjič, razmišljujoči ljudje nimamo samo pravice ampak tudi državljansko dolžnost, da se oglasimo, če mislimo, da se stvari v državi ne premikajo v pravo smer. Še posebej smo dolžni skrb za državo izražati tisti, ki smo plačani iz denarja davkoplačevalcev. To mora biti brez strahu, da razmislek kateremu od ajatol ne bo všeč.
In nenazadnje, najbolj svet kraj svobode misli in govora je univerza. Akademska svoboda je vgrajena v samo njeno bistvo. Zato je napad na svobodo prepričanja in izpričevanja tega prepričanja zaposlenih na univerzi dejanje, do katerega mora veljati ničelna toleranca.
Nekateri pač mislimo, da je za blagostanje Slovenije boljše, če so podjetja zasebna in da bi bilo za državo dobro, da vanjo pride svež denar, znanje, tehnologija in dostop do novih trgov. Drugi mislijo drugače. Kvalitetne rešitve se bodo oblikovale ob soočenju različnih idej. Zato je svoboda razmišljanja, govora in pisanja dragocena. Zato je bistveno, da svoje mnenje lahko povedo tudi tisti, ki se motijo. Za marsikatero idejo se šele čez leta izkaže, kdo je bil to.
Nobenega vrhovnega razlagalca, kaj je pravzaprav "blagostanje Slovenije", ni. Še najbližje temu so volivci, ki izberejo politike. Politika mora vsa mnenja slišati, pretehtati, se odločiti in na naslednjih volitvah prevzeti politično odgovornost za svoje odločitve.
Bilo bi popolnoma neodgovorno, če bi ji bilo omogočeno slišati samo mnenja z ene strani. Ampak udobno pa. Z utišanjem druge strani bi bilo prvi dosti lažje zagovarjati tudi polpametne ideje.
