nedelja, 18. marec 2007

Et tu, Žiga!

Ko se je tam v začetku devedestih pojavil svetovni splet, so ga pospremili z ugotovitvijo, da zdaj pa res lahko vsak, enakopravno, demokratično, objavlja svoje misli. Ni potrebno biti novinar, urednik časopisa, politik ... Vsak lahko objavi, vsak lahko bere, noben posrednik, da ni več potreben, ki bi cenzuriral, trgal iz konteksta, ali objavil, kar se pač njemu zdi važno. Pa je dolgo trajalo, da smo prišli do tega. Če sploh smo.

Takrat, pisalo se je leto 1993, si za objavljanje potreboval kar solidno delovno postajo povezano v internet, strežniški program za protokol http in znati je bilo treba jezik HTML. In smo naredili kako domačo stran, predstavitev podjetja ...

Z leti je zadeva napredovala, za posameznike so podjetja kot je bilo Geocities pripravila zastonjske storitve za gostovanje spletnih strani, firme pa so za izdelavo predstavitve na internetu najela bolj ali manj profesionalne mojstre.

Vsebino smo izdelovali s programi kot so Frontpage ali Dreamweaver. Tako posamezniki kot podjetja so izdelovali "spletne strani" in popravljanje vsebine je pomenilo zamenjati/izdelati novo stran in ni kar vabilo k tem, da bi bila vsebina sveža in dinamična. Se je pa dalo vsako spremembo zaračunati ;-)

Končno se pred leti pojavijo sistemi za upravljanje z vsebinami ter blogi. Prvi podjetjem omogočajo, da sami in sproti dodajajo vsebine, blogi pa, približno deset let po tem, ko je zaživel svetovni splet, izpolnijo obljubo, da lahko vsak objavlja. Objavljane postane zares enostavno, ni več tako važno, da znaš nekaj postaviti na internet, važno je, ali imaš kaj povedati.

Priznam, kot človek, ki spletno stran še najraje naredi po moško, v ASCII urejevalniku, sem najprej s prezirom gledal na dekliška orodja tipa Frontpage, pisanje bloga pa se sploh ni zdelo izziv. Še posebej, ker to je pa res lahko počel prav vsak, ne glede na to, kako levo je bil na gausovem zvoncu.

O blogih se veliko špekulira, ali pomenijo konec tiska, televizije ipd. Zadeva seveda stoji in pade ob tem, ali imamo kaj povedati oz. drugače, ali tisto, kar imamo povedati, še koga zanima. Glede na to, kako popularni so "resničnostni" showi, bi si človek mislil, da pravzaprav ljudi ne zanima, kaj se je zgodilo slavnim in pomembnim, da so pač čisto zadovoljni tudi z zgodbami neznancev. Ja, tudi te so lahko zanimive in v vsakem časopisu je nekaj tega. Ampak v resnici časopise prodajajo velike zgodbe.

Mislim, da bodo blogi resna konkurenca etabliranim medijem takrat, ko jih bodo pisali ključni ljudje, ki dogodke delajo. Potem bo lahko nekdo samo zbral v celoto bistvene in avtentične zapiske ljudi, ki so tisti dan naredili dogodke in časopis za tisti dan bo pripravljen. Nekako tako, kot to danes za tehnološke novice počne slashdot.

Ne domišljam si, da sem "ključen človek", sem pa, hočeš nočeš, postal javna oseba, minister, politik. Politika pomeni ukvarjanje z javnimi zadevami, pomeni, da je treba javnost nagovarjati in jo tudi poslušati. Tako dvostransko komunikacijo blog omogoča.

Preberite še