petek, 21. november 2014

Spomini na neko resetiranje

Enega od svojih posvetov je SDS imela 15.1.2011 v Zrečah. Pravilo je, da udeleženci napišejo krajši tekst o aktualni situaciji. To se potem razmnoži v brošuro, ki jo udeleženci dobijo na mizo. Na koncu brošure poberejo in uničijo.

Spodaj objavljam, kar sem bil takrat napisal. V skoraj štirih letih se je zgodilo marsikaj. Zadeva Patria je naredila svoje. Marsikaj, kar je SDS v začetku leta 2011 še bila, danes ni več. Marsikaj, kar bi leta 2011 lahko postala, danes ne more postati več. Ali pač? Bistvena razlika med preteklostjo in prihodnostjo je, da preteklost poznamo, prihodnosti pa ne.

Januarja 2011 je bil čas začetka konca Pahorjeve vlade. Kriza je šla v drugo leto neukrepanja. Spomladi 2010 je skupina državljanov predstavila Vizijo 20+20. Novembra 2010 smo nekaj prahu dvignili "Resetatorji". Naslov je bil reciklaža tiste ideje.



Resetirati SDS

Žiga Turk, januar 2011

Slovenija je v največji gospodarski, socialni, družbeni in vrednosti krizi od svojega nastanka.

Kriza se kaže v slabih indikatorjih na vseh področjih: padec gospodarske aktivnosti, brezizhodnost krize, hiter upad deleža delovno aktivnega prebivalstva na račun upokojevanja in zaradi rasti števila brezposelnih, število zaposlenih v programih za ohranjanje delovnih mest, zastoj investicij, javno-finančni primanjkljaj in zadolževanje, prezadolženost in nelikvidnost.

Kriza se kaže tudi v splošnem malodušju, neambicioznosti podjetnikov, strahu zaposlenih za delovno mesto, razočaranju nad pravno državo. V krizi, ko gre nekaterim res za nohte, se še bolj opazijo razlike med tranzicijsko elito in tistimi, ki si kruh služijo s svojim delom. Izgubilo se je zaupanje v vlado, v pravno državo, v sodstvo. Zaradi nepotrebne politizacije in razpihovanja ideološke polarizacije, se je skrhalo tudi zaupanje mnogih ljudi v najvišje institucije te države.

Kljub temu, da imamo verjetno najbolj neuspešno vlado doslej, da je medsebojno skregana, da so stranke očitna izpostava kapitalskih interesov in lobijev, ki se na plečih države in državljanov tepejo za - zaradi krize - vse manjšo pogačo, da je zaradi tega pretepa veliko razbitega družinskega porcelana, kljub temu, da ima Pahorjeva vlada najnižji rating od vseh vlad doslej …

... kljub vsemu temu SDS v zadnjih dveh letih v javnomnenjskih anketah ni napredovala in je približno tam, kjer je bila že pred šestimi leti.

Razočaranje »levih« in zmernih volivcev se kaže v javnomnenjskem osipu podpore strankam levega trojčka, kar se da preračunati v relativni napredek SDS, dejansko pa SDS ne uspe prebiti meje cca. 30% volivcev na volitvah oz. cca. 20% anketiranih. Da SDS ni pozicionirana kot alternativa, se kaže v tem, da se SDS na ta račun ni okrepila in tudi v tem, da se zdi prostor odprt za nove stranke, mandatarje, da Slovenija čaka odrešenika ali pa apatično vsaj Godota.

Ključno vprašanje tega trenutka je, zakaj se SDS ni okrepila?

Se res ni? Ali pa morda iz meseca v mesec napredujemo in ne stagniramo? Od odgovorov na to je odvisen načrt dela za v naprej. Taktika, če SDS zdaj iz meseca v mesec raste, je drugačna od tiste, ki jo je treba ubrati, če SDS stagnira. Glede na meni dostopne podatke izhajam iz predpostavke, da SDS stagnira in da bo, če bo »več in bolje delala«, kar že itak počne in kakor to počne, pristala na svojih 30%, kar bo morda dovolj za relativno zmago.

Da bi SDS napredovala iz 30% na 50%, torej na vsake tri obstoječe volivce pridobila še dva, po mojem mnenju ni mogoče z istim načinom kot do sedaj. Stranka, ki dobiva 30% ni enaka tisti, ki dobiva 50%.

Če želimo leta 2012 resetirati Slovenijo, moramo leta 2011 resetirati SDS.

V sedanjem slovenskem političnem prostoru je ogromen in širok prostor za nekaj novega. SDS je še edina obstoječa politična sila, ki lahko kredibilno ponudi nekaj novega. SDP-ZLSD-SD, LDS-Zares, SKD-SLS-NSi … te stranke so karto »nove politike« že odigrale. Samo SDS je še ni.

Resetiranje SDS ni stvar vizije ali programa. Strateške ideje so zbrane v papirju Vizija 20+20. Imamo predlog ustavnih sprememb. Operativno bo stvari preciziral Strokovni svet. Papir marsikaj prenese, vse dobre želje vseh strank so podobne.

Resetiranje razumem kot spremembo značaja stranke in tipa njene politike.

SDS nagovarja ljudi, ki niso bili prijatelji prejšnjega režima. Niso se mogli okoriščati z drobnimi privilegiji, s katerimi je prejšnji režim kupoval ljudi. Ker niso bili pri koritu, so bili tudi luzerji tranzicije. Več jih je iz podeželja kot iz mesta, več je revnih kot srednjega sloja, prej so manj kot bolj izobraženi. Nezadovoljni so, razočarani, terjajo popravo krivic. Nekateri nosijo v sebi veliko bolečino in dosti grenkobe. Te znamo nagovoriti.

Ampak jezik, s katerim jih nagovarjamo, prispeva proporcionalni delež tega, kar Drago Jančar v Viziji 20+20 označi kot »Drobnjakarski pragmatizem in provincialna prepirljivost« ki da »blokirata kreativni zanos, jemljeta veter iz jader vsakemu poskusu drznejše plovbe skozi sodobne ekonomske in kulturne tokove, v celotni družbi ustvarjata ozračje negibnosti in lenobnega samozadovoljstva

V SDS smo nezadovoljneži in nergači.

Jamramo čez komuniste, bivše komuniste, tranzicijske bogataše in povzpetnike in sploh vse, ki so po krivici (kdo pa tudi po pravici) uspešnejši ali bogatejši od nas. Znamo kritizirati, interpelirati, blokirati, preiskovati, sklicevati izredne seje in referendume, vihteti kazalec in moralno dvigati obrvi ob aferah, od kokaina do bulmastifov. In še vsaka manjša zadeva nam pride prav, vsaj za na spletno stran ali pa tiskovno konferenco. Bolj ko vse to počnemo, bolj smo naši, bolj smo »ta pravi«.

Opis v prejšnjem odstavku nam ni bil všeč, ampak tako nas prikazujejo zmernim volivcem in, priznajmo, sami poskrbimo, da jim gradiva za to ne zmanjka. Dejstvo je, da v SDS znamo tudi še kaj drugega, ampak mediji nas bodo prikazovali kot negativce in prepirljivce. Ker taki ne bomo sprejemljivi za tiste zmerne volivce.

Sami o sebi bi raje prebrali, da je SDS pač edina stranka, ki sistematično, konsistentno, dosledno in pokončno zagovarja vrednote domoljubja in demokracije,
da je zadnja straža, ki varuje pridobitve demokratizacije in osamosvojitve pred revizionističnimi procesi tranzicijske levice. Ki je zato pesek za naoljeno kolesje tranzicije iz socializma v kapitalizem, a tako, da se ohranijo privilegiji tistih, ki so bili na vrhu že v totalitarizmu. Zato je SDS sovražnik tranzicijskih elit št. ena. Zato je predmet stalnega napadanja, ob katerem ni mogoče vedno ostati miren in ob katerem je koža skozi leta postala podplat.

Ta naš presing prinese nekaj glasov, daje duška nezadovoljnežem. Morda bo teh čez dve leti 50%. A mislim, da ne. Tisto, kar Slovenija potrebuje, po čemer se zmerni volivci ozirajo danes in po čemer se bodo še bolj ozirali jutri, ni nekdo, ki je najbolj ciničen kritikaster, ampak nekdo, ki bo pokazal pot naprej, ki bo vreden zaupanja, ki bo podjetnikom in državljanom vlil nekaj optimizma in vere v prihodnost. Ki bo "v Slovenijo vrnil samozavest in ustvarjalni zanos (spet Jančar, ibid.)".

»Slovenijo je treba odpreti in prevetriti, v njo se morata vrniti samozavest in ustvarjalni zanos, veselje do gospodarskih in kulturnih dosežkov, posameznemu državljanu je treba vrniti veselje in voljo do dela, napredovanja in ustvarjanja. Oživiti je treba tradicijo slovenske delavnosti in podjetnosti in jo povezati s sodobno dinamiko, radovednostjo in drznostjo.«

To lahko Sloveniji kredibilno ponudita samo še Kralj Matjaž in SDS. Samo SDS je dovolj velika, dovolj dobro organizirana in vrednotno postavljena, da to lahko izpelje. Zato se mora obnašati kot največja stranka, ki ima celo v opoziciji, ob tej tragični vladi, največjo odgovornost za prihodnost države.

SDS ni več majhna strančica, ki mora glasno in ob vsaki priložnosti kričati, da se jo sliši.

SDS mora ponuditi iskreno skrb za državo in državljane, pristnost, svežino in optimizem. Biti mora konstruktivna, imeti mora rešitve. Biti mora stranka optimističnih zmagovalcev (demokratizacije) in ne stranka zagrenjenih žrtev (komunizma).

Sestavni del resetiranja je tudi inventura za nazaj.

Ali smo res opravili pošteno in odkritosrčno analizo prejšnjega mandata? Kje smo pridobili prijatelje in kje sovražnike? Kdo se nas je bal? Zakaj se nas tudi nekateri zmerni volivci bojijo? Zakaj se da igrati na karto strahu pred SDS? Koga smo si odtujili? Katere populistične poteze so se nam vrnile kot bumerang (poleg nespretne izbire trenutka uvedbe novega sistema plač)? Koliko nezadovoljnežev smo si nakopali s kadrovskimi potezami, ko smo umikali tudi sposobne in spoštovane menedžerje? Zakaj smo od 2004 do 2008 izgubili volivce? Odgovor, da jih je izgubila NSi, ne pa mi, je izgovor.

Ljudje oholi slovenski politiki niti toliko ne zamerijo njenih napak kot tega, da napak ne prizna. Da vzdržuje vtis nezmotljivosti. Koliko napak smo priznali? Koliko skozi zobe in koliko iskreno? Ne da bi najprej iskali koga, ki se mora opravičiti še prej kot mi.

SDS se mora nehati ukvarjati z iskanjem razlogov, zakaj z nekom ne bi sodelovala. Kadrovsko moramo postati bolj odprti. Predvsem na ekonomskem in menedžerskem področju nimamo za seboj dovolj globokega bazena »svojih« ekonomistov in gospodarstvenikov. Poslovni svet nas mora nehati dojemati kot grožnjo. Niso vsi razen Boscarola in Akrapoviča tajkuni.

Nehati se moramo ukvarjati z mediji kot sovražniki kar povprek, ampak se truditi za dobre odnose, vsak z vsakim novinarjem posebej.

Recept za 50% ali za 20%?

Resetiranje je dvorezen meč. Recept za 30% imamo in je razmeroma gotov: več in bolje delati to, kar že delamo. Recepta za 50% nimamo. Morda je to resetiranje, ki ga sestavlja:
  • analiza, zakaj nas zmerni, sredinski volivci ne volijo,
  • analiza prejšnjega mandata in priznanje napak,
  • sistematično odpravljanje predsodkov in strahu pred SDS,
  • spravljivost, zmernost, konstruktivnost namesto prepirljivosti, radikalnosti in kritiziranja,
  • optimizem, svežina, pristnost namesto pesimizma in ponavljanja starih, pomladno politično korektnih fraz.
Če to prinese 50%, ne vem in me niti ne zanima. Morda jih prinese 20%. Če smo prepričani v svoj prav, potem delajmo tisto, kar je prav in ne nujno tistega, kar prinaša glasove.

Stvari v Sloveniji so precej zavožene. Odgovornost SDS kot največje opozicijske stranke je zato toliko večja. SDS je lahko sveža, zmerna in konstruktivna stranka evropskega formata, ne iz svoje šibkosti ampak iz svoje moči in vere v pravilnost svojih stališč.



Preberite še