ponedeljek, 10. november 2014

Nevidna roka morale

V teh dneh demokrati praznujemo petindvajsetletnico padca Berlinskega zidu. Takrat je vojno (sicer hladno) izgubil centralno-planski avtokratski sistem, ker se ni mogel kosati s kapitalizmom in demokracijo. Ekonomski bankrot smo intuitivno čutili kupci kot kave in kaubojk v Trstu. Zakaj je bankrotiral tudi moralno in zakaj je centralnoplanska moralizacija države, ki smo ji priča, napaka, je predmet tega razmišljanja.

Znanci in neznanci Adama Smitha

Oče sodobne ekonomije Adam Smith je znan po knjigi "Bogastvo narodov". V njej utemeljuje, da (ekonomske) odnose med neznanci najbolje pojasnjuje racionalno zasledovanje njihovih sebičnih interesov. Niso vedno in vsi samo sebični in samo racionalni, ampak vsota vseh dejanj vseh ljudi je tista nevidna roka, ki usmerja razvoj ekonomije v pravo smer. Bleščeč napredek človeštva v zadnjih stoletjih to dokazuje.

Manj znana je Smithova knjiga "Theory of Moral Sentiments". Piše o tem, kaj ljudi osrečuje. In, da to ni denar. Če je prva govorila o odnosih med neznanci, bi za drugo lahko rekli, da v njej opisuje odnose med ljudmi, ki se med seboj dobro poznajo. Odnosov med sorodniki in prijatelji ne usmerja sebičnost, ampak skrb, sočutje, solidarnost. Eni bodo rekli, da smo dobri zato, ker nas je Bog ustvaril po svoji podobi; drugi, da je to pridobitev evolucije, saj so preživeli geni članov plemen in družinskih skupnosti, kjer so bolj ali manj nesebično skrbeli drug za drugega.

Kot moralni filozof je Adam Smith torej postavil tako teorijo medčloveških odnosov na debelo (Bogastvo narodov, ekonomija) kot teorijo medčloveških odnosov na drobno (Teorija moralnih občutkov, sreča). Obe sta še danes aktualni. Tudi, morda še posebej, pri nas.

Levo in desno od Smitha

Levo od Adama Smitha so ideologije, ki zagovarjajo, da se bi se tudi velike skupnosti - narodi, države, Evropa ali kar cel svet - morali organizirati kot velika družina, ki skrbi za svoje člane in kjer ima oče (naroda) vse svoje otroke enako rad in vsem reže enake kose kruha. V opisanem se prepoznajo socialisti.

Desno od Smitha so tisti, ki trdijo, da sebičnost poganja čisto vse; da nikjer ni nič prostora za sočutje in solidarnost. Da je žlahta strgana plahta, je življenje izučilo Hanka Reardena, enega od junakov romana Atlas Shrugged, temeljnega dela objektivizma Ayn Rand.

Generacije ekonomistov, ki so stali na Smithovih ramenih, so na vse mogoče načine teoretično utemeljili, da centralno plansko gospodarstvo ne more delovati. Padec Berlinskega zidu, je z bankrotom socialističnega lagerja to tudi praktično dokazal. Nevidna roka trga, katere droben delček je vsak od nas, ko se pojavi v trgovini ali gostilni, poskrbi, da dobri izdelki izpodrivajo slabe, da sposobni podjetniki izpodrivajo nesposobne, da se naši prihranki investirajo v podjetja prvih in ne drugih. Ker si banke želijo donosov za svoje varčevalce in ne pohval svojih političnih botrov.

Centralizacija ekonomije, morale ...

V socializmu za "pametno" alokacijo virov skrbijo tisti, ki načrtujejo razvoj gospodarstva, določajo nacionalne prioritete in šampione ter pametno specializirajo vse okrog sebe. A vrednostna podlaga socializma ni v veri v genialne sposobnosti centralnih planerjev (čeprav se jim vera in zaupanje v ljubljenega vodjo približa), ampak v prepričanju, da je dobro, če smo vsi enaki in solidarni med seboj, če država poskrbi, da smo vsi enako siti ali lačni, bolj ali manj strgani, bolj ali manj na toplem. Da delimo dobro in slabo. Celotna družba natanko tako, kot nekoč plemenska skupnost ali še danes družina.

"Družina je socialistični raj", ugotavlja Russ Roberts v knjigi "How Adam Smith can Change your Life", ki je, mimogrede, inspiracija za tale zapis. Ampak kar deluje na nivoju družine ni rečeno, da bo delovalo na nivoju cele vasi, kaj šele cele države.

Svoje otroke, starše, sorodnike, prijatelje imamo radi. Do njih čutimo naravno sočutje, solidarnost, pomagamo jim. Sočutni smo tudi do sodržavljanov, drugih zemljanov, celo do živali in rastlin kar tako. Ampak manj, čedalje manj. Moralna podlaga za sistematično plenjenje premoženja ob uvedbi socializma in masovno prerazporejanje ustvarjenega ob implementaciji socialističnih politik je zloraba moralnih občutkov, ki jih popolnoma naravno imamo do bližnjih, na vse sodržavljane. Zloraba ljubezni do bližnjih je še toliko večja, če se spomnimo, da so totalitarni režimi prejšnjega stoletja družino kot celico družbe skušali marginalizirati ali celo ukiniti.

Da smo zelo dobri, darežljivi, pozorni, skrbni in solidarni do svojih bližnjih, poskrbi nevidna roka, ki vodi moralo. Da bi bili taki tudi do neznancev, je bilo potrebno ustvariti novega človeka. Vsi mehanizmi, ki jih je imela na voljo avtoritarna država, so bili usmerjeni v promocijo uradno pravih vrednot. O njih so pridigali šola, mediji, promovirala jih je kultura. Pridiganje je bilo potrebno, ker v takem obsegu niso naravne. Do neznancev smo sočutni, ampak precej manj, kot do bližnjih. Pridiganje je bilo deloma uspešno, ker je zlorabljalo prirojene občutke.

Namesto da bi naše vrednote izoblikovala nevidna roka, namesto, da bi imeli možnost prisluhniti svojim naravnim občutkom, so vrednote v delu sveta postale predmet državne politike in prisile.

Ključno vprašanje je, ali smo po večdesetletni glasni promociji vrednot še sposobni slišati nevidno roko, ki nas vodi v pravo smer in ki nam, da ne bo pomote, narekuje tudi sočuten odnos do neznancev; le v drugačni meri.

Ali smo še lahko spontano solidarni, in iskreno, brez prisile države dobrodelni? Statistika koliko Slovenci namenjajo dobrodelni dejavnosti v primeru z državami, kjer solidarnost ni prisilna in vgrajena v davčni sistem, pokaže, da ne. Uspeh dobrodelnih akcij ob kaki poplavi pa, da so občutki še tukaj.

... jezika in prometa.

Zahod ni nevidni roki prepustil samo gospodarstva, nevidni roki je zaupal tudi moralo. Celo več. Nevina roka, brez nekih centralnih avtoritet, usmerja tudi razvoj jezika. In promet na križiščih. A ne pri nas.

Zadnje dni v državi teče polemika o tem, kakšna je ideologija, ki stoji za definicijo nekaterih pojmov v novi izdaji Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Skupaj s Toporišičevimi slovnicami je to definicija slovenskega jezika. (Za)povedano je, kaj je v jeziku dovoljeno in pravilno.

Zanimivo, da nima vsaj jezik takega centralnega dokumenta. Angleščina nima ajatol, ki bi povedale, kaj je angleško in kaj ni, in če se sme na ameriških univerzah predavati npr. tudi po špansko. Angleško - angleški slovar je pač samo slovar neke založbe. Eden od. Založbe tekmujejo, kateri bo najbolj uporaben. Nihče ne presoja, kateri je najbolj pravoverno angleški.

Kako se bo reklo fotografiji samega sebe, ki jo naredimo z mobilnim telefonom, je stvar piscev in bralcev. Nevidna roka bo poskrbela, da se bodo nekatere besede prijele, druge pa ne. Naravni občutek Angležev za jezik poskrbi, da zmagujejo prijetne, uporabne besede. Kot je selfie.

Na enak način je naravni občutek ljudi za prav in narobe tisočletja urejal odnose v družbi. Religije in države pa so mu dale zgolj nekaj opore. Dokler se ni nekomu zazdelo, da mora ustvariti nekega novega človeka. Drugačnega.

Da tu pri nas ljudem ničesar ne zaupamo, konec koncev dokazujejo tudi nagnjenja pri prometni ureditvi. Radi postavljamo semaforje. Da je na križišču neka centralna avtoriteta, ki pove, kdaj se lahko pelje in kdaj ne. Štiristranski stop znaki, kjer je kontrola decentralizirana, niso za nas.

Vrednostna prenova?

Prejšnji režim je podržavil zasebno lastnino, potem pa je socialistična oblast predpisala in z vso močjo svojega vpliva v šolstvu, kulturi in medijih vsiljevala še vrednote, ki so to legitimirale. Lastnini se bo politika zdaj morda po sili razmer počasi, previdno, načrtovano, premišljeno itd. itd. le odpovedala in jo v večji meri namesto uradnikom zaupala podjetnim in nevidni roki trga.

Ne kaže pa, da bi bila podobnega koraka zaupanja sposobna pri vrednotah. Pozornost, ki jim jo Cerarjeva stranka namenja, zbuja strah, da nam bodo spet od zgoraj navzdol, centralno plansko (beri: premišljeno) pridigali, kaj je prav in kaj narobe.

Tri razloge se da najti: ali ne zaupajo, da so naši prirojeni občutki dovolj dobri, ali se bojijo, da sta nam imobilizacija in diktat, ki smo ga živeli do padca Berlinskega zidu, te občutke otopila, ali pa nam bodo spet vsiljevali nekaj, česar v nas  v bistvu ni.

Podržavljenje etike in morale je še večja napaka od podržavljenja gospodarstva. Podržavljenje vrednot je v Sloveniji očitno pustilo še dosti hujše posledice kot nacionalizacija. S podržavljenim jezikom bomo pa v dobi interneta že zdržali.

Namesto moralnega prekvašenja družbe bi se vladajoča politika lahko spomnila na pregovor, da "včasih politika največ naredi za stvar, če se vanjo ne vtika". Velja tudi za moralo.

Najprej objavljeno v Časniku 10.11.2014.

Preberite še