sreda, 11. januar 2012

Nesmrtna duša pokopala Jankovića

Namesto da bi se ukvarjali z razreševanjem krize, se ukvarjamo s tem, kdo je na volitvah pravzaprav zmagal. Še vedno. Natančneje: nekateri se ukvarjajo s tem, kako bi le Jankovića naredili za zmagovalca. Po tem, ko so mu v parlamentu že drugič povedali, da ni zmagal.

Javna diskusija ne teče o o idejah za vzpostavitev socialno-tržnega gospodarstva in pravne države, o različnih načinih za uravnoteženje proračuna, o tem, kako prihraniti v javnem sektorju, ne da bi padel nivo storitev, ampak o tem, da bi poslancem pravzaprav morali omogočiti, da lažejo. Ja, da lažejo o tem, kako so glasovali. Da lažejo, ali so Jankovića podprli ali ne. Da njihovi volivci ne vejo, kako so glasovali. Da njihovi bodoči volivci ne bodo vedeli, kako so glasovali ob važnih zadevah. Nekateri komentatorji vlagajo neverjeten intelektualni napor v to, da bi oblast, ki bi imela temelj v laži poslanca, prikazali kot najvišji dosežek demokracije.

Zakaj na laži? Janković je imel obljubljenih 44 glasov podpore. Manjšinca sta, kot se za zrelo demokracijo spodobi,  zavrnila, da bi bila jeziček na tehtnici. Dva od teh preostalih bi morala javno povedati, za zapuščata to in to poslansko skupino in da bosta od zdaj naprej neodvisna. Dvignila bi glasovnici in glasovala (glede na dogodke bi morali pravzaprav biti štirje). In Janković bi imel 46 glasov.

Tako preprosto je to. Bilo je na dosegu roke, ampak v trenutku, ko je reformna koalicija povedala, da sploh ne bodo glasovali, bi bilo treba zadevo opraviti javno. Pokončno. Brez laži. Pa ni šlo. Ker je laž, tako Leszek Kolakowski, "nesmrtna duša komunizma". Ta nesmrtna duša komunistov je Jankovića pokopala. Lepo!

PS: O tem, ali je moralno, da poslanec prestopi in "glasuje po svoji vesti" ali pa posledica korupcije, pa kdaj drugič. Danes to sploh ni bilo bistveno.

Preberite še