torek, 31. januar 2012

Ad ACTA: Uporniki brez razloga 2.0

ACTA je eden tistih dokumentov, ki poskušajo oglato reč spraviti skozi okroglo luknjo. V časih prehoda iz papirne v digitalno civilizacijo je takih zadev še dosti. Normativna ureditev družbe zaostaja za tehnologijo, ki jo ljudje uporabljajo. Tu je resničen problem. Za viharjem na internetu in velikim besedami o zasebnosti in svobodi govora se kažeta "upornost brez razloga" po internetno ter interes, da se do glasbe, filmov in programov še naprej pride zastonj. Da se nekaj, kar je objektivno kraja, prikaže kot vrednota. Proti temu, in ne v podporo ACTI, se oglašam.


Teoretičen uvod

Eden od teoretičnih modelov (Scott, Tolbert in Zucker), ki razlagajo, kako tehnološke inovacije vplivajo na družbo, pravi, da inovaciji sledi habitualizacija (tehnologija pride ljudem v navado), tej objektifikacija (organizacije se tehnologiji prilagodijo) in končno sedimentacija (novost postane del normativnega okvira delovanja družbe).

Inovaciji sta npr. MP3 kodek in protokol BitTorrent. Habitualizacija je navada, da gre najstnik najprej pogledati na Pirate Bay, če je nek komad dostopen tam. Objektifikacija je iTunes trgovina z glasbo in drugi servisi, s katerimi se organizacije in njihovi poslovni modeli prilagodijo tehnologiji digitalnega zapisa in prenosa vsebin.

Težava, oglata reč, ki ne gre skozi okroglo luknjo pa je, da SOPA, PIPA, ACTA niso del sedimentacije, ampak zgolj poskus, kako bi pravila, ki so nastala v papirnem svetu uveljavljali tudi v digitalnem.

Večji digitalni problemi

ACTA ni ne edini ne največji problem, ki nastaja, ker se papirna pravila poskuša uveljavljati v digitalnem svetu. Absolutno zagovarjam pravico do zasebnosti in anonimnosti na internetu. Nesprejemljivo je, da osebi v minornem kazenskem postopku zaplenijo računalnik in drugo IT opremo, češ, preiskali bomo, tako, kot preiščejo stanovanje. Razlika je seveda v tem, da ko v stanovanju naletijo na predal npr. z zasebno korespondeco, ga zaprejo, in iščejo druge. Ne naredijo kopije. Na zaplenjenem računalniku je vse, kar je človek kadarkoli počel, na voljo za uradno in neuradno brskanje in iskanje, ne da bi bila sploh kaka kontrola ali vedenje o tem, kaj vse so brali.

Zato absolutno zagovarjam pravico posameznika, da uporabi vse tehnične možnosti za svojo informacijsko in komunikacijsko zasebnost - torej kriptiranje diskov in VPN tehnologijo za internetske povezave in da, v nasprotju z zadnjimi sodbami z ZDA in VB, ni dolžan preiskovalcem razkriti gesel, podobno, kot je sicer dolžan odkleniti omaro. Izjemo bi bil pripravljen dopustiti le v primeru zelo hudih kaznivih dejanj. To so stvari zaradi katerih velja iti na ulico!

Zakonodaja v ničemer ne regulira interneta v smeri zagotavljanja zasebnosti njihovih uporabnikov. Zakonodaja zagotavlja zasebnost pisemskih pošiljk in sankcionira tiste, ki bi npr. na pošti pisma odpirali in jih brali. ISPjem pa ne nalaga nobene obveznosti, da smejo npr. storitev elektronske pošte ponujati le v obliki, kjer sta komunikacija in hramba kriptirani in torej nedostopni brez posebnega ključa, ki ga ima samo sodišče, ne pa še vsak tehnik v podjetju, ki storitev ponuja. Zakonodaja v ničemer ne regulira na kakšen način so skriti podatki o tem, kaj njihove stranke na internetu delajo ...

Kako patentna zakonodaja omejuje ustvarjalnost in krepi monopole velikih podjetij, je poglavje zase. Kako podjetja kot so Facebook, Apple, Google zbirajo podatke o nas tudi. Pa kako naj bi bila spletna mesta regulirana kot mediji in podvržena medijski zakonodaji. Kako disciplinirati blogarje. Kako Apple izkorišča svoj položaj na trgu za izrivanje konkurence in omejevanje inovacij ...

Te stvari me bistveno bolj skrbijo kot "čovekova pravica" do brezplačne glasbe in filmov, pa o tem ni skoraj nobenih protestov. A to še ni vse.

Kliktivizem

Obilje informacij in komuniciranja na internetu ustvarja nesorazmerje med informiranostjo in participacijo. V eri časopisov je človek nekaj prebral, prediskutiral v krogu družine in sodelavcev - torej z 10-20 ljudmi, enkrat v življenju napisal pismo bralca v časopis in šel vsake štiri leta na volitve. Volitve so še vedno vsake štiri leta, vsega drugega pa je za velikostni razred več. Ljudstvo na internetu hlepi po tem, da izrazi svoje mnenje o javnih zadevah. Da osamo (ki je osama kljub nekaj 100 facebook prijateljem) pred zaslonom preseka s skupinsko akcijo. Vsak izgovor je dober, tudi ACTA.

ACTA se ni pogajala nič bolj, nič manj skrivnostno, kot vsak drug mednarodni trgovinski sporazum ali kaka druga pogodba. Ima pa to težavo, da se njena vsebina nanaša na internet. In ljudje na internetu želijo sodelovati. Politika bi se iz tega morala naučiti, da ne more delati sama, da se mora, kot sem že večkrat citiral, z vrha piramide premakniti v središče kroga. Pogajalci ACTE tega niso razumeli.

Dejstva niso pomembna. V najboljši maniri kulture, ki je navajena kopirati in prepisovati, se ponavlja argumente, ki to, kolikor sem lahko prebral, sploh niso. Ne glede na to, da je ACTA dokument dostopen in objavljen, rajši berejo popačene interpretacije in čredno retvitajo tisto, proti čemur se zdi etično protestirati. Iskalniki najdejo skoraj izključno strani, ki ACTA nasprotujejo, morda ena od dvajsetih prinaša pogled avtorjev, kaj pravijo lobisti zagovorniki, pa sploh nisem našel.

Ulica pravi: "Smo proti ACTA, ker ACTA pomeni konec Interneta, svobode govora in zasebnosti". Malo morgen! V resnici ne gre za to. Za skrbjo za človekove pravice, ki jim oportuno pritrjujejo nekateri politiki in državni uradniki s političnimi ambicijami, se skriva pragmatična želja po brezplačnem dostopu do glasbe in filmov. Ideološka začimba pa sta anarho-liberalizem in komunistični ideal, da ni zasebne lastnine in da je vse naše; sploh pa tisto, kar so naredili v že itak prebogati imperialistični Ameriki. Da na internetu je imel pa Marx prav. Zdaj zdaj se bo oglasil Žižek.

ACTA seveda ščiti tudi našo domačo intelektualno lastnino, domače ansamble, domače prevajalce in igralce, ki sinhronizirajo npr. risanke in tudi slovenska podjetja, ki imajo kako blagovno znamko ali drugo intelektualno lastnino. Ščiti Krko, Elan, Gorenje in druge. Doma in v tujini. Ampak ker tega menda nimamo prav veliko, je krasti tistim, ki imajo, pač OK. Tako pravijo nasprotniki.

ACTA

Ni moj namen tule zagovarjati ACTE. Oglašam se zgolj zato, ker so argumenti tistih, ki nasprotujejo gnili (via @ljkucic). Zame je njen osnovni problem, da uveljavlja avtorske pravice, ki so bile napisane za papirni svet, v digitalnem okolju. Zakonodajalec bi napor dosti bolj pametno izrabil, če bi se s podobno vnemo lotil reforme pravic intelektualne lastnine. Sem pa toliko suiciden popoldanski politik, da se ne priklanjam mnenju internetne ulice, da bi nabiral politične točke in bom tule na lastno odgovornost povzel nekaj mnenj zagovornikov ACTA:
  • ACTA je usmerjena proti komercialnim piratom in ponarejevalcem. ACTA ne zahteva krimilalizacije ne-komercialnih aktivnosti posameznikov: "Each Party shall provide for criminal procedures and penalties to be applied at least in cases of wilful trademark counterfeiting or copyright or related rights piracy on a commercial scale."
Tole odpravi večino pomislekov, ki posameznike poženejo na ulico. Temu na rob povejmo, da je Zalarjev predlog novega kazenskega zakonika šel dlje od "at least", ki ga zahteva ACTA, Branko Grims (SDS) pa je dosegel, da se dejanja posameznikov za lastno rabo zdaj pri nas ne kriminalizira. Tudi s podporo Zares. In še:
  • ACTA ne bo zahtevala sprememb v evropski zakonodaji: "As EU law on IPR enforcement is already considerably more advanced than the current international standards, ACTA will not change the EU acquis in this area, as confirmed by the Opinion of the European Parliament’s Legal Service in December 2011."
  • ACTA ne zahteva od vlad, da posameznikom ukinjajo dostop do Interneta. 
  • ACTA ne zahteva razkrivanja informacij v nasprotju z zakonodajo države podpisnice. 
  • ACTA ne zahteva blokiranja spletnih mest.
  • ACTA od ponudnikov interneta ne zahteva, da prisluškujejo prometu, ampak le, da razkrijejo uporabnika, ki se skriva za nekim uporabniškim računom: "to order an online service provider to disclose expeditiously to a right holder information sufficient to identify a subscriber whose account was allegedly used for infringement"
  • ACTA eksplicitno omejuje odgovornost ponudnikov spletnih storitev (fusnota 13).
  • ACTA v ničemer ne omejuje človekovih pravic in svoboščin: 
ARTICLE 4:  PRIVACY AND DISCLOSURE OF INFORMATION 1. Nothing in this Agreement shall require a Party to disclose: (a) information, the disclosure of which would be contrary to its law, including laws protecting privacy rights.
... 
Further to paragraph 1, each Party’s enforcement procedures shall apply to infringement of copyright or related rights over digital networks, which may include the unlawful use of means of widespread distribution for infringing purposes.  These procedures shall be implemented in a manner that avoids the creation of barriers to legitimate activity, including electronic commerce, and, consistent with that Party’s law, preserves fundamental principles such as freedom of expression, fair process, and privacy.
Sklepno

ACTA je dogovor med državami, na podlagi katerega naj bi te, po potrebi, spreminjale svojo zakonodajo, da bi bilo mogoče uveljavljati obstoječa pravila o zaščiti intelektualne lastnine in je kot taka bolj ali manj benigna. Ne zahteva sprememb zakonov. EU se eksplicitno zavezuje, da zakonodaje ne bo spreminjala. Sloveniji je tudi ne bo treba. Če bi pa vendar bili kakšni apetiti, bom po svojih močeh odločno nasprotoval zakonskim rešitvam, ki bi:
  • brez naloga sodišča dovoljevale spremljanje internetnega prometa podjetij ali posameznikov;
  • ponudnikom internetnih storitev nalagala odgovornost za dejanja njihovih strank;
  • brez naloga sodišča ponudnikom internetnih storitev nalagala, da preprečijo dostop do storitev ali vsebin.
Ne morem pa nasprotovati sporazumu, ki bo npr. Sloveniji omogočal, da bo zahtevala od Hrvaške, da zapre strežnik, kjer se prodaja ukradena slovenska glasba in filmi.

In naprej

Ključna naloga politike na svetovnem nivoju je reforma zakonodaje s področja intelektualne lastnine. Spoštovanje pravic, ki izhajajo iz lastnine, je bila osnova kapitalizma in je motivirala ljudi, da so ustvarjali čim več lastnine. To je bil killer app zahodne civilizacije (Fergusson), ki ga zdaj kopira ves svet. Ta motiv - da čim več nove intelektualne lastnine nastaja - mora biti tudi glavni cilj prenove. Zakonodaja, ki je bila prilagojena počasnemu svetu papirja in tiska, postaja namreč cokla.

V tem kontekstu kakšna posebna gorečnost pri uveljavljanju polomljenega sistema avtorskih pravic nad zasebniki na internetu ni prioriteta. Oz. je na mestu v toliko, kolikor preganja sivo ekonomijo, ne da bi kakorkoli prizadela pravice ljudi do svobode govora in zasebnosti. Če bo to ponudnike vsebin motiviralo, da bodo našli poslovne modele, ki bodo konkurenčni piratstvu, pa toliko bolje.

Preberite še