ponedeljek, 03. avgust 2009

Pet ponudb za razcvet slovenske znanosti

Danes me je med pošto pričakalo navodilo, da se letalske karte nabavljajo tako, da se zahteva ponudba od petih različnih ponudnikov in da moram o izbiri obveščati dve osebi na fakulteti. Ta in drugi sistemi javnih naročil res prihranijo ogromno denarja, saj so izračunali, da se nam splača nastaviti dodatnega človeka, ki se v prvi vrsti ukvarja s pripravo vseh vrst javnih naročil.

Blagodat te uredbe je verjetno povezana s tem, da se na isti način obravnava npr. neka upravna enota, ministrstvo in univerza. Posiljevanje univerze in drugih javnih zavodov s pravili o javnih naročilih je popolnoma kontraproduktivno:
  1. Prihranjen ne bo niti cent davkoplačevalskega denarja. Država namreč ne pokriva stroškov dela (npr. potovanja tega in tega tja in tja), ampak financira pedagoško oz. raziskovalno delo v kosu. Projekt je vreden določeno vsoto denarja, ki ga bo država plačala. Če bodo potovanja dražja, jih bo manj. Če bodo cenejša, jih bo več. Tako preprosto je to.
  2. Vodje raziskovalnih skupin, kateder, fakultet imajo interes, da razumno gospodarijo s svojimi sredstvi. Da torej najdejo najcenejšega ponudnika za nov računalnik ali pa za letalsko karto. Da pretehtajo med malo dražjo letalsko karto in manjšim številom nočitev ali dnevnic. Da kupijo opremo v spletni trgovini, ki je praviloma vedno cenejša od tega, kar pride na razpis.
  3. Dodatno administriranje ustvarja samo dodatno delo, ki ga ni mogoče prikazati ne med pedagoškimi ne med raziskovalnimi referencami. In terja zaposlitve, ki čisto nič ne prispevajo k rezultatom pedagoškega, raziskovalnega ali strokovnega dela.
  4. Nefleksibilnost, ki jo povzroča javno razpisovanje, pa praviloma zvišuje cene in zmanjšuje nabor in število izdelkov ter storitev, ki jih z itak omejenimi sredstvi lahko kupimo.
Zaupanje v državljane, da ti vedo bolje od državnih uradnikov, je eden od temeljev klasičnega liberalizma. Nezaupanje pa lastnost socialističnih in fašističnih režimov. Država bi naredila pametno, da bi raziskovalcem dala polno svobodo in avtonomijo pri porabi sredstev, nadzorovala pa samo pedagoške in raziskovalne rezultate.

Preberite še