petek, 29. maj 2015

Ker socializem ni odšel skupaj z ruskimi tanki

Od 27. aprila do 25. maja se je družbeno sprejemljivo ukvarjati s preteklostjo. Torej od rojstnega dneva osvobodilne fronte, preko prvega maja in dneva osvoboditve, do rojstnega dneva tovariša Tita. Prej in kasneje naj bi se »raje ukvarjali s prihodnostjo«.

Zanimivo, da v zvezi z nobenim od teh praznikov ne drži ne kaj ne kdaj.


  • Niso ustanovili osvobodilne fronte ampak protiimperialistično fronto in to ni bilo 27. aprila ampak 26. aprila. 
  • Nemčija se ni vdala 9. maja ampak 8. maja in to ni bila osvoboditev ampak zmaga nad nacizmom. 
  • Tovariš Tito se je rodil 7. maja in ne 25. maja in to ni bil rojstni dan, ampak dan mladosti.
Samo prvi maj je res in zagotovo prvega maja in je mednarodni praznik dela.

Keiserwetter

Rojstnih dni političnih voditeljev se ne praznuje. V nekaterih monarhijah praznujejo rojstni dan kralja ali kraljice. Celo s priporočilom, da so to praznuje konec maja ali v začetku junija, »ker je takrat vreme na severni hemisferi primerno za ceremonije na prostem«. Ne glede na dan rojstva.

Tega se je držal tudi tovariš Tito, ki seveda ni bil kralj, je pa uporabljal rezidence jugoslovanskih kraljev od Bleda in Brda do Beograda, Brionov in bunkerja v Bugojnu. Če naštejemo samo tiste na črko B. Sicer je vsak diktator, ki je dal kaj nase, gradil kult osebnosti tako, da si je dal praznovati svoj rojstni dan.

Hitlerjev rojstni dan so praznovali od leta 1933 naprej, za njegov 50. rojstni dan leta 1939 pa je to postal državni praznik z veliko parado. Lepemu, jasnemu vremenu brez oblačka so rekli Hitlerwetter (Hitlerjevo vreme). Prej, v cesarstvu, so takemu vremenu rekli »cesarsko vreme«, »carski dan« po naše.

Tudi Stalinov rojstni dan je postal del sovjetske kulture ob njegovi petdesetletnici leta 1929, njegove slike pa so nosili po raznih festivalih mladosti po celem vzhodnem bloku.

Titova petdesetletnica je padla v leto 1942, so pa njegov rojstni dan praznovali takoj od leta 1945 naprej. Tri leta po Stalinovi smrti so vse skupaj preimenovali v Dan mladosti ker je kult osebnosti v Jugoslaviji po sovjetski destalinizaciji začel biti v oči.

Ni treba veliko, da ljudje take reči radi praznujejo. Spomladi ni samo vreme boljše, tudi hormoni več in bolje delujejo, bliža se konec šole. Odpadal je pouk, namesto pouka so bile proslave in pohodi v naravo. Če pa je pouk bil, je bila šolska malica boljša.

V tem času je sicer veliko cvetnega prahu, sploh na nepokošenih travnikih ob žici, ampak alergičnih je malo. Velika večina ima na pomlad in športne dneve lepe spomine. Kot so to vedeli že kralji, maja je vreme primerno za praznovanje.

Moralni temelji kulta osebnosti in drugih predsodkov

Jonathan Haidt bi pojasnil, da kult osebnosti ljudje postavijo na moralni temelj spoštovanja, ki se je skozi človeško evolucijo razvil, ker se je obneslo, da so v plemenih spoštovali svoje voditelje in se niso notranje izčrpavala v bojih za oblast in prevlado. Več energije so lahko namenili iskanju hrane in bojem s plemeni, ki so se borili za isto hrano. Kulti osebnosti zlorabljajo ta pred-sodek, to nagnjenost iskanja voditeljev.

Spoštovanje je eden od temeljev, na katerih slonijo naši moralni občutki. Še nekaj takih temeljev je in posledično velikih tem je, ki se nas dotaknejo, ki premikajo množice in ne potrebujemo razuma, da bi se v zvezi z njimi opredelili.

Prirojen je občutek skrbi za sočloveka. Zato npr. začutimo veliko skrb oz. sočutje, ko spremljamo poročila o afriških revežih, ki tonejo pri prečkanju Sredozemlja. Smilijo se nam. Radi bi kaj naredili zanje.

Zaradi prirojenega občutka za skupnost, ki nas je povezal v plemena in narode, ognjevito navijamo za našo smučarko, nacionalno reprezentanco ali mestni klub. Morda obesimo zastavo in se nam naježijo kocine, ko zaigra himna.

V zadnjih stoletjih so se zgodovinski premiki dogajali na teh temeljih – na socialnih (skrb) ali nacionalnih (pripadnost) temeljih, torej zato, ker je nekdo igral na naš občutek za sočutje ali na naš občutek za pripadnost.

Na prvo so se naslanjale notranje socialne revolucije, na drugo mednacionalni spori.

Socializma so se rešili v glavnem tam, kjer je odšel skupaj s tujimi tanki. Tam je ena velika skupina občutkov – pripadnost nacionalni skupnosti – lahko pomagala uničiti diktaturo, ki se je legitimirala skozi naslanjanje na občutek za socialo in sočutje. Čehi so enako energijo usmerili v demontažo socializma, kot jo je njihova hokejska reprezentanca usmerila v igro proti Sovjetski zvezi. Ko so odšli Rusi, je to oslabilo njihove domače pomagače.

Skupaj z ruskimi tanki je socializem zapustil vse članice Varšavskega sporazuma razen, seveda, same Rusije. Ko so temu odhodu sledile demokratične volitve, se je politična moč razporejala na novo, v veliki meri tudi med nove, demokratične svobodoljubne sile.

Velik korak za partijo, majhen za Slovenijo

Vir: delo.si
V Slovenijo socializem ni prišel ne z ruskimi ne s srbskimi tanki in Slovenije socializem tudi ni zapustil skupaj s tanki JLA. Pač pa so slovenski komunisti zapustili jugoslovanski partijski kongres. To je bil majhen korak za Slovenijo, pa velik korak za Zvezo komunistov Slovenije. Korak iz oblasti na oblast.

Za razliko od komunistov držav vzhodnega bloka, ki so se lahko naslanjali samo na bankrotirano socialno dimenzijo, so slovenski komunisti igrali na nacionalno karto. Sicer odkrivajo dokumente, da so pravzaprav igrali na obe strani, ampak v percepciji javnega mnenja so ostali domoljubi. Zveza med dvema najmočnejšima temeljema političnih predsodkov je bila ohranjena in drži še danes.

Pri predmetu »Samoupravljanje s temelji marksizma« so nas nekoč učili, da se iz kapitalizma v socializem pride samo z nasilno revolucijo. Izkušnja Vzhodne in Srednje Evrope kaže, da je res tudi obratno, da brez bolj ali manj žametnih ali raznobarvnih revolucij ne gre. V Sloveniji take revolucije nismo imeli. Nekateri upajo, da še pride, ampak nič ne kaže.

Naša usoda je, da smo izjema tega pravila, in da bomo le zgradili demokratično, svobodno in odprto družbo postopoma, brez revolucije.

Nasproti taki družbi stojijo predsodki kulta osebnosti, socialna in nacionalna demagogija. V raznih praznovanjih in v medijskih poročilih o dnevnih dogodkih lahko najdemo igranje na te strune. Taka igra je poceni, kar smo za taka sporočila dovzetni. Evolucijsko dovzetni. Splača se politikom, povečuje branost in gledanost. Sicer se pa ne splača.

Naš zaveznik je razum, ki ugotavlja, da v svobodnih in odprtih družbah bolje živijo. Tudi tam so sočutni, domoljubni, tudi spoštujejo kakšno osebnost, ampak ne takih, ki vlečejo nazaj.

Najprej objavljeno v spletnem časopisu Časnik 29.5.2015.


Preberite še