Rusija je evropska država

Foto: 24ur.com

Ko so se nazadnje odnosi z Rusijo zaostrili, sem napisal kolumno, v kateri sem zagovarjal članstvo Rusije v Evropski Uniji. Ne, ni bil cinizem. Če prav premislimo, je EU pod svojo debelo preprogo pometla spore med srednje in zahodno-evropskimi državami, predvsem za drobiž, ki se nahaja med veliki državami, kot so Nemčija, Francija in Italija. V tem smislu evropski projekt ni dokončan in spori so ostali na mejah velike evropske sile, ki ni članica EU. Rusije.

Koliko je članstvo ali vsaj približevanje realno, je seveda vprašanje. Nekateri pravijo, da gre za državo iz neke druge - pravoslavne - civilizacije, drugi, da je Rusija prevelika, tretji, da se itak obrača proti Aziji, četrti, da se slabo obnaša, ko poskuša nadomestiti ozemelje, ki ga je izgubila po porazu v hladni vojni.

Svoboda – enakost – bratstvo ali smrt

Nica – Istanbul – Ansbach in smrt

Ko je v Nici islamist s tovornjakom zapeljal v množico in ubil 84 ljudi, 303 pa ranil, se ni sprožil običajni refren, češ, gre za »napad na naš način življenja«, na kofetkanje, ples in bikini kopalke. »Naš« način življenja namreč ni Angleška promenada v Nici, kjer so med drugim restavracije z dvema Mihelinovima zvezdicama, hoteli s petimi, ter kavarne in bari, kjer pivo težko dobite za manj kot 7€. Naš način življenja je Portorož, z kebabđinico in štanti cenene kitajske plastike na najbolj elitni lokaciji.

Zakaj terorizem v Nemčiji?

Odmevi TV Slovenija niso kakršnakoli poročila. Redno pobirajo Viktorje za najboljšo informativno oddajo. V številnem uredništvu je zbran cvet slovenskega TV novinarstva. Če kdo, potem so to ljudje, ki odražajo stanje duha slovenskega medijskega mainstreama.

Postavljajo okvir za zgodbe, določajo na kakšen način, iz kakšne perspektive, iz katere smeri sploh gledati na problem. In čemu obrniti hrbet. Včasih jim moramo biti hvaležni za besede, kjer kratko in jedrnato povzamejo vso zgrešenost tega okvirja. To jim je uspelo včeraj, ko so oddajo napovedovali z vprašanjem:

"Zakaj napadi tudi v Nemčiji, ko je to vendar država, ki je najbolj gostoljubna do beguncev".

Podmena v ozadju vprašanja je, da islamisti napadajo države zato, ker niso gostoljubne. Ker prišlekov ne sprejemajo. Terorizirajo, da bi se maščevali za ksenofobijo domorodcev. Za napade naj bi bili krivi tisti, ki niso bili dovolj gostoljubni, ki se drznijo podvomiti v prevladujočo doktrino gostoljubja. Ker je treba ljudem povedati, da se bomo napadom izognili edino tako, da bomo migrante sprejemali odprtih rok. Čim več, tem bolje.

O tem, da je vprašanje napačno, v sami oddaji sploh ni bilo govora. Gledalcem so prodali napačno izhodišče. Kar so kasneje pametnega povedali Preac, Prebilič in Gobčeva, je precej vseeno. Padlo je v napačen okvir. Neprijetna resnica namreč je, da več kot je muslimanov, večja je nevarnost terorizma. Na Japonskem npr. ga ni nič, ker je zaprta za priseljevanje, še posebej za priseljevanje muslimanov. Napadi so tam, kjer so velike koncentracije muslimanov iz okolij brez sekularne tradicije. 

Prednost Nemčije pred Francijo je doslej bila, da so njihovi muslimani pretežno prihajali iz za silo sekularne Turčije. V Franciji in Belgiji pa prevladujejo Arabci brez domače sekularne izkušnje.

Z množičnim prihodom migrantov lani in letos tudi v Nemčijo prihajajo ljudje, ki so kulturno-civilizacijsko še bolj drugačni in zato bodo večji tudi problemi. Nemci si morda domišljajo, da je njihova arijska kri dovolj močna, da jim bo kos. Ali pa se motijo.

Če 1400 let zgodovine konfliktov med Zahodom in Orientom kaj pove, je to, da Muslimani nikoli in nikjer niso dolgo v miru živeli skupaj s Kristjani. Razen, če so bili prvi na oblasti. Verjetno zato, ker so Muslimani delali na tem, da bi prišli na oblast - kot se je to zgodilo npr. v Indoneziji, kot so poskušali v Indiji, kot se dogaja v podsaharski Afriki. Tradicionalni Islam pač ne zna biti ločen od države in hoče državo ugrabiti.

V Sloveniji imamo srečo, da so naši sodržavljani muslimanske veroizpovedi še bolj sekularizirani kot turški in, sami po sebi, ne predstavljajo prav nobenega problema ali tveganja. Problematičen je lahko edino uvoz zgledov in ideologij od zunaj, kar lahko z nestrpnostjo ali metanjem vseh v isti koš še poslabšamo.

***

Če še vedno ne razumete, premislite o naslednjem:

"Zakaj poplave v Angliji, ko pa je tam vendar padlo največ dežja?"

Branje 2016

Knjige so rešitev pred smrtjo od dolgočasja na sredozemskih plažah. Če se le da, berem na Kindlu, ker omogoča udobno branje na soncu in v senci. 24ur.com me sprašuje, kaj letos berem. Tole sem odgovoril, če so objavili, pa ne vem:

Roger Scruton, Fools, Frauds and Firebrands

Roger Scruton je eden izmed vodilnih konservativnih akademikov, ki se še bojujejo proti vedno hujšemu monopolu, ki ga imajo progresivnimi misleci tudi na zahodnih univerzah. V knjigi obračuna z intelektualnim socializmom Dworkina, Habermasa, Sartra, Derride, Lacana, Badiouja, Žižka in drugih. Očitek, ki se vleče skozi celotno knjigo je, da so uničili jezik kot orodje za soočenje argumentov in da njihova resnica vzdrži samo v njihovem lastnem miselnem okviru, takoj, ko je izpostavljena vzvodu, ki ima oporišče zunaj progresivnega, ko trči na resničnost, pa razpade. Citati njihovih nesmislov bi bili smešni, če ne bi bili žalostni. Žižku prizna, da ima, ko piše o tekočih dogodkih, vedno kaj »izzivalnega in zanimivega povedati«. Da ima pred zahodnimi kolegi to prednost, da je bil v socializmu deležen dobre izobrazbe. Zdi se, da ga je za razliko od Badiouja in Lacana ne uvršča med norce in bleferje.

Erika Jazbar, Dejan Valentinčič: Ivan Oman, Za naš dragi dom in rod, Založba Družina 2016.

Ivan Oman je morda edini slovenski osamosvojitelj in demokrat, ki uživa spoštovanje celotnega političnega in ideološkega prostora v Sloveniji. Zraven je bil v epskih časih rušenja slovenskega berlinskega zidu in osamosvajanja - kot predsednik prve demokratične stranke in kot član predsedstva Republike. Po tem, ko je ustvarjanje zgodovine prešlo v umazano politično preigravanje, se je Oman vrnil na svoje posestvo, zato je ostal živa legenda. Knjiga pravzaprav prinaša dolg intervju z njim. O vsem. Življenju, družini, vojni, politiki, vrednotah … Spoznamo misel razgledanega, domoljubnega, trdnega kmeta, kakršni so slovenstvo držali pokonci stoletja. In občudujemo njegovo modrost. Ni vse v doktoratih in funkcijah.

Seinfeldia, How Show About Nothing Changed Everything

Amazon se spominja, da sem nekoč kupoval DVDje s serijo Seinfeld in me je oni dan brez težav pregovoril v nakup knjige o najboljši sitcom seriji vseh časov. Nek kritik je napisal, da je »knjiga precej povprečna – pa ne da bi bilo s tem kaj narobe«. Feni ste v zadnjem stavku spoznali citat iz serije. Kot je tisti, da »so prave in spektakularne«. In še na kakšnega knjiga spomni. Sicer pa poučno branje o tem, kako serije nastajajo, kako se je ta počasi prebila na vrh, in kako je ugasnila, ko je bila na vrhu. Seinfeld je serija konca prejšnjega stoletja, fin de siecle, sicer dvajsetega, pa vseeno cinična, vzvišena, nekorektna, inteligentna. Takrat je bilo to še poslovno mogoče in moralno primerno.

Diferenciacija v Agrostroju

Pred 25 leti smo – velikanska večina Slovencev – komaj čakali na osamosvojitveno slovesnost. Na Trg republike smo hodili gledati celo generalke. S hupami smo poskušali preglasiti bombnike Jugoslovanske ljudske armade, ki so nekajkrat nizko preletela Ljubljano. In po slovesnosti je bila Stara Ljubljana polna veselih, optimističnih, razposajenih ljudi. Kot je bil rekel predsednik Kučan, bile so dovoljene sanje. Naslednje jutro je bil nov dan. In novih dni se je nabralo za 25 let. Sanj je bilo čedalje manj. Zadnja leta smo veseli, če ni preveč morasto.

V moro se spreminjajo tudi državni prazniki. Državna proslava za nekatere ni dovolj državotvorna in organizirajo svojo. Letos ni bilo prvič. Zakaj pa ne? Saj smo, vsaj na papirju, svobodna družba. Moti edino to, da nekateri zagovorniki posebne proslave na ljudi pritiskajo, naj se državne ne udeležijo in jim s tem omejujejo svobodo izbire. In drugi podobno v zvezi s posebno proslavo. Naj cveti tisoč cvetov, bi rekel Deng Xioping.

Agrostroj

Novost letos je bila ta, da se delitve niso nehale na ločnici levo-desno ali pomlad-zima, ampak je do diferenciacije prišlo znotraj tako imenovanega pomladnega tabora. Z diferenciacijo imamo »na teh prostorih« kar nekaj izkušenj. Naslednji odstavek si izposojam iz glasila občine Šiška Tribuna iz leta 1983:

V delovni organizaciji Agrostroj v zadnjem času teče intenzivna politična aktivnost, katere cilj je diferenciacija komunistov znotraj osnovnih organizacij Zveze komunistov. (…) Diferenciacija znotraj osnovnih organizacij ZK temelji na konkretnih postopkih in ravnanjih posameznikov, njen cilj pa je ugotavljanje krivcev za sedanje politične razmere, pa tudi za napake iz preteklosti. Osnovne organizacije ZK so ob intenzivni pomoči članov predsedstva že ugotovile nekatere nosilce konkretne odgovornosti v posameznih okoljih. V veliki meri je onemogočen oportunizem znotraj osnovne organizacije ZK, pomanjkanje kritike in samokritike, iskanje krivcev izven TOZD in delovne organizacije.

Danes seveda nimamo ne Agrostroja in ne Zveze komunistov, imamo pa »krivce za sedanje politične razmere, pa tudi za napake iz preteklosti«. Tudi nosilce »konkretnih odgovornosti« znotraj nekdanjega Demosa so že ugotovili. »Oportunizem je v veliki meri onemogočen«, saj so ljudje kar naprej podvrženi izbiranju med zvestobo in lastno pametjo. Z edino koristijo, da se vrste očistijo omahljivcev.

Diferenciacija je uspela do te mere, da so udeležbo na alternativni proslavi odpovedali nadškof Zore, član takratnega predsedstva Oman in predsednik Demosove vlade Peterle. Ne vem, kako naj bo neka opcija privlačna za povprečnega volivca, če je skregana med seboj? Hodite z veseljem na obiske v družine, kjer se mož in žena kar naprej prepirata, otroci pa vreščijo? Za prepir sta potrebna dva in oba sta mi 25. letnico osamosvojitve precej pokvarila.

Osamosvojitelji

Pučnik, Bavčar, Bučar, Janša, nadškof Šuštar, Oman, Peterle, Rupel in drugi so bili pred 25 leti naši heroji. Nekaj časa je bil naš tudi Kučan. Bili so skoraj kot mitični grški junaki pred Trojo, naši vitezi okrogle mize, sile dobrega, ki so se borile proti silam zla. Zdaj naj bi verjeli, da sta »naša« samo še dva, z nekaj dobre volje trije.

Predstavljal sem si, da Trg republike nekoč niti simbolno ne bo več trg revolucije, kar po spomenikih tam naokoli še vedno je. Eden od teh spomenikov je spomenik Edvardu Kardelju. Učitelj samoupravnega socializma in, kot pričajo viri, naročnik revolucionarnega nasilja v letih 1941-42, je tam prvi med enakimi – v družbi svojih samoupravljavcev.

Prav podoben in prav tam bi bil lahko spomenik osamosvojiteljem. Boljše lokacije od tistega trga ni. Pučnik bi stal malo bolj spredaj, Kučan malo bolj pri strani, ampak vsi, z Drnovškom vred, bi bili skupaj. Lepo bi bilo, če bi bili. Državotvorno. Primerno za legendo, tudi če ni v vseh podrobnostih resnična. Legende nikoli niso. Ampak glede na to, kako so se uspeli do danes skregati, bi bilo na ploščadi med skupščino in Ljubljansko banko komaj dovolj prostora za vse, z dovolj razmaka med njimi. Vsakih 5 metrov eden. Kot skladatelji na Vegovi, ki pa niso bili del istega podviga. Vsi veliki, vsi samostojni, vsak sam.

Ali pa se bo v naslednjih 25 letih le kaj spremenilo na boljše.

Najprej objavljeno v Časniku 28.6.2016.