nedelja, 24. maj 2015

Sprava: My way or high way

vir: http://humanergy.com/
Po tem, ko je na temo 70. letnica konca druge svetovne vojne objavil komentarje Ivana Štuheca, Vesne Vuk Godine in Mirana Ališiča ter se je na urednika vsul žolč levega in desnega komentariata, Marko Crnkovič resignirano ugotavlja, da se s to temo FokusPokus ne bo več ukvarjal.

Kapitulacija 16. maja?

Seveda bo popolnoma skladno s splošnem padanjem intelektualnih standardov v državi, da se pač ne bo pisalo o velikih temah, ampak bo ljudstvo, preden se v nedeljo odpravi v Supernovo, prebralo o tem, kako grozljivo se ljudje tam oblačijo. S čemer se, mimogrede, strinjam, in tisti tekst sem tudi z zanimanjem prebral.

Ampak vdaja na točki preteklosti ni utemeljena. Mora že biti nek vzrok, da ta tema povzroči za velikostni razred več komentarjev, polemik in drugih odzivov kot kak zapis npr. na temo reform in svetle prihodnosti.

Poslanstvo medijev - ali pa, če smo malo bolj prizemljeni glede vloge medijev v družbi - smisel obstoja medijev je, da ves ta čustveni in miselni naboj, ki v družbi več kot očitno obstaja, kanalizirajo oz. posredujejo v neko produktivno smer.

My way and high way

Dogodke med drugo svetovno vojno je mogoče obravnavati na dva načina. Prvi je z utrjevanjem naših in njihovih v prepričanju v njihov prav in v zločinskost onih drugih.

Ta diskurz nagovarja tisti občečloveški nagon, ki ljudi sili h kohezivnosti znotraj svojega tropa, svoje klike. Politične stranke, ki si seveda želijo pripadnih članov in volivcev, se rade poslužujejo tega načina. My way.

Drugi način obravnave je poskušati povečati razumevanje prvih za odločitve, dejanja in vrednote drugih. In obratno. Z naslanjanjem na empatijo in razum sogovornika. Ta način zmanjšuje napetost in nasprotja v družbi in veča kohezivnost naroda kot celote. High way. High kot visoko, ne kot highway, kot poberi se.

To je težje, dosti težje, kot nagovarjati nagon skupinske pripadnosti in v polresnicah utrjevati prepričanje že prepričanih. Ki jim je, med tem ko popivajo za blokom, če si sposodim od Ališiča, itak »vse jasn«.

Siliti misliti torej

Crnkovič na koncu zapiše:

Skratka: nima smisla objavljati tekstov, ki ljudi ne pripravijo do tega, da še enkrat premislijo. In teksti na to temo jih že ne bodo. Do nadaljnjega ne — ker so ljudje preveč histerični.

S prvim stavkom se popolnoma strinjam. Nima smisla objavljati tekstov, ki ljudi mobilizirajo na okope naših ali na okope vaših in ki jih samo utrjujejo v veri v njihov edini prav. In v narobe sovražnikov.

Ne drži pa, da so vsi teksti na to temo take narave. Da se o tej temi da pisati samo na ta način. Da se da to temo razumeti samo na ta način. Tudi vsi teksti, ki jih je objavil Fokuspokus, niso bili taki.

Ljudje tudi niso preveč histerični. Histerični sta glasni manjšini. Ti dve manjšini bi izgubili smisel svojega pojavljanja v javnosti, tudi na tviterju ali v forumih, če bi se v Sloveniji pomirili, spravili, si priznali dober namen, kjer je bil, in v zgodovinske učbenike stvari napisali tako, kot so se zgodile.

Tiha večina si tega želi.

Način, kako do tega pridemo, ni tak, da smo o tem tiho, ampak, da se o tem piše in govori. Ni treba iskati ravnotežja besedil, ki nagovarjajo zdaj naše, zdaj vaše, ampak taka, ki večajo razumevanje med enimi in drugimi.

Najprej objavljeno v FokusPokus.



Preberite še