8. december 2015

Zakon, ki vsem jemlje

Na tviterju sem včeraj napisal:
Kaj sem hotel povedati?

Zakonska zveza (sicer med moškim in žensko, ampak zdaj to sploh ni bistveno) je bila od pamtiveka izjemno cenjena celica družbe. Cenile so je vere, države, ljudje. Velika želja istospolnih je bila, da bi bile tudi njihove skupnosti enako cenjene in priznane. Samo tako si lahko razlagam željo po popolni izenačitvi porok.

Ampak sprejeta novela ZZZDR ne reče, da so skupnosti istospolnih partnerjev enakovredne skupnostim mož in žena, ampak reče, da je zakonska zveza skupnost dveh oseb; kakršnihkoli, ni treba, da imata namen osnovati družino, ni treba, da da se privlačita, ni treba, da se imata rada, nič ni treba, zadostuje, da sta to dve fizični osebi. Katerikoli*. Nobene vsebine. Prazno. In v tej izpraznjenosti, v tem najmanjšem skupnem imenovalcu, naj bi si bile po novem vse zakonske zveze enake.

Meni se zdi, da rešitev na simbolnem nivoju vsem jemlje in prav nikomur ničesar ne daje. Na nivoju pravnoformalnih pravic je drugače, ampak za te ne bi bilo potrebno simbolno demontirati zakonske zveze.

* Mislim, da je v zakonu ostalo, da ti dve osebi ne smeta biti brat in sestra in da ne smeta biti brata ali sestri. Premislek o tem, ali je to še smiselno, nastavlja ogledalo tudi rešitvi kot celoti in naj ga bralec opravi sam.