torek, 18. avgust 2015

Kako so nam oprali možgane

Rad imam časopise. V časopisu človek novic ne gleda skozi 4, 5, 7, 13 palčno okence. Stran spodobnega dnevnika ima - povedano računalniško - diagonalo vsaj 40 palcev in ločljivost vsaj 8K. Listanje je še bolj gladko kot na iPadu in se zatika samo na ozkih sedežih v letalu.

Uživam vsakič, ko me na kakem letališču pričaka izbira svetovnih dnevnikov. Ne zaradi vonja po tiskarski barvi in privlačni otipljivosti papirja. Uživam zaradi kulturnega šoka. Zaradi drugačne klime. Samo kratka ura poleta loči od naslovnic tipa "Križanje Grčije" do naslovnic tipa "Keinen Cent mehr".

Izbral sem tri članke, ki so mi na nekem prestopanju padli v oči. Objavljeni so v "osrednjih" medijih, ne v kakšnem tedniku z roba kioska, branosti in političnega prostora.

Migranti proti beguncem

Na naslovnicah domačih časopisov prevladujejo srce parajoče zgodbe ljudi, ki jim Evropa pomaga preko Sredozemlja. Pri nas jim sočutno pravijo begunci.


V tujem tisku jim večinoma pravijo migranti. Kar tudi so. Tuj časopis analizira, kako so migranti dober posel za podjetnike, ki jih vozijo preko Sahare. Analiza transportnih poti, zaslužkov ... Junak zgodbe ni "begunec" ampak trafikant z ljudmi. V petih letih da je zaslužil dovolj za hišo s petimi spalnicami, je lastnik trgovine, kupuje nove Toyote, da bo razširil posel, po katerem je vedno več povpraševanja. "Revnim pomagamo v kraje, kjer je več priložnosti", pravi.

Nizozemci ne marajo nacistov

Celo rubrike "na današnji dan" niso take, kot smo jih vajeni. Nizozemci leta 1940 niso marali nacistov. Vsaj tako je New York Times poročal pred 75 leti. Pisalo so, da "flegmatični Nizozemci" "vedo bolje kot da bi se aktivno upirali nemški okupaciji". So pa pokazali "odločno grozilen odnos" do članov lokalnih nacističnih organizacij.

In verjetno takega odnosa nihče ni razumel kot kolaboracijo in ga kaznoval z atentatom. Nizozemska je med 2. svetovno vojno izgubila 2.4% prebivalstva, od tega je bila polovica Judov. Slovenija je imela vsaj za 6.5% žrtev. In tudi nismo marali nacistov, ampak nekomu to ni bilo dovolj.

Očeta mu je ubil sistem

Tako piše sin ubitega v Auschwitzu, ko komentira proces proti 94-letnemu računovodji tistega taborišča, ki se je te dni končal v Nemčiji z obsodbo uradnika. "Ubil ga je genocidni sistem, v katerem je Groening zavestno sodeloval. Da so ga poslali v zapor, je usluga človeštvu, da se take stvari ne bi ponavljale".

V Jugoslaviji nikogar niso poslali v zapor in stvari so se ponavljale; v Srebrenici npr. Sistem da je imel same dobre namene, samo nekaj posamičnih ekscesov da se je zgodilo. Nobene obsodbe sistema ni bilo, nobenega glasu ni, da je tisoče Slovencev pomoril sistem.

Nekaj tednov kasneje na nacionalni TV vidiš profesorja z univerze, ki razlaga, da se je cela Evropa nekoč zanimala za ta sistem, ki da je bil najbolj napreden.

Najbolj belo pranje

Če boste na jasen zimski dan fotografirali zasneženo pokrajino, bodo barve na sliki vlekle v modro. Natančneje povedano, površine snega, ki so v senci, bodo na sliki modre barve. Ko smo bili tam, se nam je tisti sneg zdel bel. Vse okrog nas je bilo belo.

Možgani znajo izbrati, kaj je nevtralno, fotoaparat pa to dela boljše ali slabše. Nekateri programi za popravljanje fotografij omogočajo naknadno popravljanje kaj je brezbarvno. Profesionalnim kameram pred snamanjem nastavijo belino tako, da posnamejo bel list papirja. Naša čutila rada relativizirajo. Kaj šele razum. Belino naši možgani nastavijo na tisto, za kar smo se naučili, da je belo. Fotoaparat pa ne. Izmeri barvo in to je to.

Kakšne barve je sneg?
Nekaj podobnega se zgodi, če se iz svežine podeželja vrnemo v zakajeno mesto. Nekje na robu ljubljanske kotline zasmrdi, zaduhamo dim. Najkasneje naslednje jutro smradu ni več. Pa ne zato, ker bi zapihal veter. Telo se je prilagodilo. Zakajenost je nova normalnost. Zakajenost je bel, nevtralen vonj.

In bela, nevtralna, brezbarvna je slika sveta, ki nam jo rišejo mediji. Ja, nekateri razumsko ocenjujemo, da stvari niso brezbarvne. Ampak intuitivno, nezavedno pa vsoto kakofonije glasov v javnosti sprejemamo za belo, oz. sivo, oz. brezbarvno. Kot je rekel Branko Senegačnik, aklimatiziramo se.

Podobno, kot se je zdel siv sneg v tisti senci, pa ni bil siv ampak je bil dejansko moder, ker se od njega odbija modra barva neba in ne bela sončna svetloba. Podobno, kot smradu mestnega dima ne vonjamo več.

Sprva žalitev inteligence, sčasoma opis

Tupatam berem tudi kolumniste osrednjih, torej menda normalnih - v smislu besede norma, pravilo - slovenskih časopisov. To so mediji, katerih mešanica določa, kaj je brez barve, kaj je brez vonja.

Prva reakcija na enega od prispevkov je bila, pa koga ima pisec vendarle za norca. S prepadom med dejstvi in spinom žali inteligenco svojih bralcev. In vendar je časopis popularen, ima veliko bralcev, med njimi so tudi pametni ljudje.

Sklep: ko dovolj dolgo, sistematično, množično in vplivno žališ inteligenco ljudi, tega čez nekaj časa ne dojemajo več kot žalitev, ampak jih je izpostavljenost tako definirani belini spustilo na nivo, ki naredi žalitev za opravičljivo. Niso dovolj razgledani, da bi opazili, da je na tisti sliki bela sončna svetloba, snega pa pač moder. Ne opazijo več da je zrak zatohel.

Kako so nam oprali možgane

Za naslov tega prispevka sem si sposodil naslov Dežulovićevega komentarja "Kako so nam oprali možgane". Se mi zdi kar primeren. Celo tisti, ki si iskreno želijo, da bi oprali na belo, se včasih ne zavedajo, da bela ni vedno bela. De se bela samo zdi, glede na vse ostalo. V resnici pa je modra. Oz. rdeča.

Zato, ko ta prostor zapustiš, zaboli, zaskeli, drugače je. Nevtralno je nekaj drugega. Ravno se človek dobro navadi, pa zaboli spet ob povratku.

Najprej objavljeno v Časniku 18.8.2015.

Preberite še