torek, 10. november 2015

Ljudska vizija 2050

Slovenija pripravlja vizijo 2050. Slovenska vlada, če smo natančni. Za naslednjih sedem udarniških petletk. Na delavnici soustvarjanja vizije Slovenije 2050 so o tem povabljenci tri dni modrovali v ABC pospeševalniku sredi BTC-ja. Po nekem čudnem naključju so povabili tudi mene.

Zaradi drugih obveznosti sem bil samo na začetku in koncu, zato lahko tale zapis udobno diskvalificirate kot “ni prebral vse 40.000 strani spisa” oz. v tem primeru vseh 2000 post-it papirčkov in vseh stotih plakatov. Kot vljuden človek se tudi zadržim, da bi povabljen na obiske šimfal kosilo. Mimogrede, catering na tridnevni delavnici je bil obilen in izboren.

Zapičil se bom v nekaj drugega. V zablodo, ki je sredi BTC-ja prevladovala, namreč, da vizije ne bo delala politika, ampak da bodo vizijo Slovenije 2050 delali ljudje. Ljudska vizija! Je mogoče sploh kaj lepšega, kot da se vse ljudstvo zbere v BTCju in v jopicah iz ekološko pridelane volne in nešpricanimi lovorjevemi listi v laseh poje pesmi ter ustvarja vizijo svoje lepe Slovenije, ki je, tega ne smemo pozabiti, edina država na svetu, ki ima v imenu besedico LOVE.

Se oproščam, da me včasih zanese. Glede resnosti takih zadev sem razvajen. V Skupini za razmislek o prihodnosti EU smo naredili dokument »Projekt Evropa 2030«, sodelujem v Evropskem strateškem sistemu za analizo politik ESPAS, ki scenarije, če hočete vizije, uporablja kot eno od orodij. In uredil sem Vizijo 20+20, pri kateri je sodeloval celo Rado Pezdir, ki je sicer znan po maksimi, da imajo vizije samo norci.

V ABC pospeševalniku namreč ni bilo vsega ljudstva, ampak kakih 50 ljudi. O imenih ne smem, ker je vse skupaj potekalo po pravilih Chatam House – umotvor se pove, umotvornika pa ne. Tri četrtine od teh – ali pa so bili vsaj najbolj glasni – so prišli, takole po občutku, iz Amnesty International, Greenpeacea, Umanotere in Metelkove.

Kravatarje bi se dalo prešteti na prste ene roke. Menda so udeležence izbirali »glede na spol, starost, področje dela in posebne dosežke«. Predloge, da leta 2050 v Sloveniji ne bo več zasebne lastnine, so sprejemali z aklamacijo. Da naj bi prišla med prvih 20 po prijaznosti okolja za podjetnike z mrmranjem.

Kaj si je mislil OECD, ki je vse skupaj moderiral, ne vem, jih pa imam na sumu, da hodijo od države do države in rezultate takih delavnic potem prebavijo v precej podobne vizije. Na zaključnih plakatih sem namreč našel malo slovenske specifike. Izkušnja je morala biti glede slovenske forme mentis poučna tudi za njih.

A vrnimo k viziji ljudi. Morda pretiravam in gre zgolj za spretne odnose z javnostmi. Če ljudje pri nečem sodelujejo, potem tisto na nek način posvojijo. Če skupaj čistijo Slovenijo, potem je manj verjetno, da bodo naslednji dan po Sloveniji smetili. Petdeset lastnikov vizija že ima. In še nekajkrat toliko jih bo dobila na facebooku in drugih družbenih omrežjih.

Participacija je tudi vroča politična tema. Sam rad povem, da nikoli do zdaj ni tako majhen delež vseh izobraženih delal za vlado. Čemer pritrjujejo tudi progresivci iz nevladnih organizacij. Nehajo, ko rečem, da še nikoli vlada, v kateri je tako majhen delež vseh pametnih, ni tako natančno komandirala življenj državljanov, ki še nikoli niso bili tako dobro izobraženi. Ostaja pa dejstvo, da je večina znanja zunaj in da ga je treba znati zajemati. Pričujoča delavnica vsekakor je bila poskus v tej smeri.

Ampak na koncu bo vizija vendarle vladni dokument. Podpisala ga bo ministrica ali celo predsednik vlade. Zato bo to politična vizija oz. vizija politike, ne ljudi. Preprosto zato, ker na teh delavnicah ne bo sodelovalo niti blizu toliko ljudi, kot ima Slovenija prebivalcev, niti blizu tega, kar se jih udeležuje volitev. Od petdesetih ljudi do dveh milijonov je razkorak, ki ga mora premagati politika in zanj prevzeti odgovornost. In nič ni narobe s tem. Politika je tista, ki kanalizira želje, upanja in pričakovanja dveh milijonov ljudi v odločitve oblasti.

Nastati mora dokument, ki je zapisan v obliki stavkov, ne v obliki plakatov s post-it nalepkami. V njej morajo biti ideje, ki prestanejo Popperjev test – z njimi se je mogoče nestrinjati. Da naj bi leta 2050 v Sloveniji npr. vladalo blagostanje Popperjevega preizkusa ne zdrži.

Greenpeace, Umanotera, Metelkova in podobni lahko naredijo svoje vizije in vanj napišejo stvari, s katerimi se je še kako mogoče ne strinjati. Recimo tisto o 80% samooskrbi s hrano, o samozadostnih mestih ali pa ono o sankcioniranju nestrpnosti ali celo preveč tihega pritrjevanja korektnemu govoru.

In svojo vizijo lahko naredijo pravi liberalci, ki bi vanjo verjetno zapisali, da si v Sloveniji želijo zgolj odprto družbo (Open Society), kjer je državno komandiranje omejeno, kjer nobena vizija nobeni zasebni dejavnost ne daje prednosti pri dostopu do davkoplačevalskega denarja in kjer ima država omejen nabor pristojnosti in storitev, ki jih nudi državljanom, da pa tiste funkcionirajo kot švicarska ura. Skratka, ne bi se mi zdela na odmet vizija, da bomo leta 2050 normalna srednjeevropska država.

Ne kaže, da bo vladna vizija taka. Ne vem, koga je vladna služba vabila in kdo vse se je vljudno opravičil. Kaže pa, da si ekofundamentalisti, utopični socialisti in anarhisti za take stvari vzamejo čas in sejejo nastavke za svoje nedelujoče utopije tudi v dokumentih, ki bodo na koncu izgovor, da bo nekdo dobil evropska sredstva, nekdo drug pa ne.

Zakaj niso bili tam (našteti brez posebnega reda) npr. Aleš Čerin, Rok Novak, Jaka Šoba, Luka Lisjak, Aleš Maver, Mark Boris Andrijanič, Tanja Porčnik, Vesna Vilčnik, Aleš Primc, Bernard Brščič, Tomaž Štih in podobni civilno-družbeno aktivni državljani, ne vem, bi pa tezam dodali antitezo. Morda niso bili povabljeni, ker niso primernega spola, starosti in nimajo primernih »posebnih dosežkov«, morda se pa držijo pravila, ki so ga udeleženci delavnice sicer imeli dosti na jeziku in pravi »Life is too short for bullshit«.

Dokler vlada prerazporeja polovico vsega, kar v Sloveniji ustvarimo, nobena vladna vizija ni bullshit. Enostavno je treba stisniti zobe in biti zraven.

Preberite še