torek, 22. september 2015

Tri resnice o dialogu

Dialog je pozitivna beseda. Pomeni pogovor, praviloma med dvema osebama. Pes, ki laja, ne grize, in dva, ki se pogovarjata, se ne tepeta. Kar je dosežek že samo po sebi. V angleškem jeziku je uporaba besede dialog strmo naraščala od druge svetovne vojne tam nekje do 9. septembra 2001. Približno od takrat naprej pada.

Učili so nas, da dialog pomeni, da govorimo resnico, da sogovornika poslušamo in ga poskušamo razumeti. Oz. da se trudimo, da bi sogovornik razumel nas. To bi šlo nekako skupaj s tisto teorijo komunikacij, ki pravi, da komuniciramo, torej se pogovarjamo, zato, da bi nekomu prenesli neko informacijo.

Ampak to niti edini niti ne glavni namen komuniciranja. Namen komuniciranja je, da ima neke posledice mimo samega oddajanja in sprejemanja sporočil. Namen dialoga je verjetno ta, da enega in drugega sogovornika napoti, spodbudi, k nekim dejanjem ali aktivnostim.

Dve naivni predpostavki imamo torej včasih v zvezi z dialogom: da govorec govori resnico in da govori zato, da bi nam nekaj povedal.

Resnica in resnicoljubnost

V zvezi z resnico obstajata dva pogleda na svet. Da je resnica ena in da je resnic več. Dialog na slovenskem je šel k vragu tisti trenutek, ko je v Sloveniji obveljalo, da je resnic več.

To je seveda popolna neumnost. Z izjemo nekaterih dogodkov v subatomskem svetu, zaradi katerih je zaslovel fizik Heisenberg, pač velja, da dve stvari hkrati ne moreta biti na istem mestu in da ena stvar ne more biti hkrati na dveh koncih. Da se je kozarec razbil, ali pa se ni razbil. Da se je razbil v nedeljo, ali pa se je razbil v ponedeljek. Ne, ni več resnic, kozarec ni hkrati razbit in cel. Lahko je razbit, lahko je pa cel.

Seveda ni vse tako jasno kot razbitost nekega kozarca. Že v zvezi s tem, ali je kozarec na pol prazen ali na pol poln, je diskusija lahko nekaj daljša. Resnica optimista je, da je napol poln, resnica pesimista pa, da je napol prazen. Resnica fizika je, da je v kozarcu, ki drži dva deci, en deci pijače. Resnica inženirja je, da je kozarec za količino pijače, ki je v njem, prevelik.

Razlikovati je torej potrebno med tem, kaj je resnica in kaj je mnenje. Kaj je dejstvo in kaj zgolj konstrukt. Težava pa je v tem, da neka veja filozofije utemeljeno trdi, da je vse, o čemer govorimo, konstrukt.

Vse so samo simboli, ki ponazarjajo reči iz resničnega ali navideznega sveta o katerih imamo neke misli. Simboli niso resničnost, ampak so – pač – simbol resničnosti. Da je kozarec razbit ni vsa resničnost tistega kozarca. Že to, da si sploh izberemo tisti kozarec kot objekt našega zanimanja, je konstrukt, ali, če hočete, domislica, izmišljotina. Vsekakor pa je to naša izbira.

Vsega o svetu, z vsemi podrobnostmi, ne moremo komunicirati. Ne zato, ker ne bi imeli dovolj časa ali megabytov pomnilnika, ampak, ker komuniciramo s simboli, besedami, ti pa so naša izbira in ne resnično stanje stvari.

»Vsa resnica in nič drugega kot resnica«, kot pravijo v ameriških sodnijskih nanizankah, je torej v filozofskem smislu konstrukt. Tudi če je vse, kar povemo, res.

Nekaj drugega pa je resnicoljubnost. Na razliko je odlično opozoril dr. France Cukjati v nekem govoru, ki ga je imel še kot predsednik parlamenta. Resnicoljubnost pomeni ljubiti resnico. Pomeni trud, da v komuniciranju, pisanju, dialogu iščemo resnico oz. da bistveno izluščimo na način, ki čim bolj ustreza stanju v resničnem svetu oz. v naravi. Da je kozarec okrušen je bolj resnicoljubno, kot da je poškodovan kar je bolj resnicoljubno od tega, da je razbit.

Nekateri v dialog naivno vstopamo v pričakovanju, da bo sogovornik resnicoljuben. Ampak pogosto imamo opraviti s sogovorniki, ki bi tudi tole o resnicoljubnosti dali v oklepaj – češ – ljubimo lahko različne resnice.

Pozicija, da je resnic več, je udobna. Zame je res to, zate to, nobene potrebe ni, da mnenja soočiva, nobenega napora ni treba vložiti, da se dokopljeva, čigava resnica je prava, čigava je bolj resnicoljubna.

Semantika in pragmatika

Pragmatičnost ni nujno slaba. Verjetno višji cilj od tega, da v dialogu dokažemo svoj prav, je, da se stvari v svetu dogajajo tako, da je prav. Oz. da se nam zdi prav. V tem prizadevanju so tisti, ki potujejo po moralno nižji poti – da je resnic več – v prednosti. Ne govorijo nujno resnicoljubno, ampak govorijo tako, da imajo njihove besede želene posledice.

Študentom razliko med semantiko in pragmatiko pojasnim tako, da med predavanjem (navidez nepovezano s snovjo) rečem, »v tej predavalnici je pa slab zrak«. Praviloma tega ne vzamejo na znanje kot bolj ali manj resnicoljubno oceno o kakovosti zraka, ampak se kdo blizu okna potrudi in okno odpre.

Semantika stavka »tukaj je slab zrak« je v informaciji o kakovosti zraka. Pragmatika pa je v pričakovanju, da bo nekdo odprl okno. Semantika je o resnici ali o resnicoljubnosti. Pragmatika je o koristnosti oz. uporabnosti.

Tri resnice o dialogu

V dialogu, ki teče v politiki in v javni sferi, se pogosto motimo, da je o semantiki. Da je o tem, čigava resnica je bolj res. Ali kdo je bolj resnicoljuben. Tak dialog ni dovolj. Ideje morajo imeti posledice. Ideje komuniciramo z besedami. Besede morajo imeti posledice. Kaj se bo v nebesednem svetu zaradi takih ali drugačnih besed zgodilo?

  1. Dialog včasih pomaga, da se kaj spremeni, premakne. Šolski in zgodovinski primer takega dialoga so okrogle mize med poljsko Solidarnostjo in oblastmi leta 1989.
  2. Spet drugič je dialog, ujetost v dialogu, pogovarjanjih, usklajevanjih … samo distrakcija, predstava, da se nič ne spremeni. Kar si eden od partnerjev v dialogu želi. Na sestankih slovenskega Ekonomsko socialnega sveta med sindikati, delodajalci in vlado sem imel včasih občutek, da so družbeno ekonomske reforme tak problem.
  3. In tretjič so besede in boj za interpretacijo resničnosti vse, kar je res pomembno – če gre za problem na simbolnem in ne na materialno-ekonomskem področju. Take vrste problem je sprava.

Od narave problema, o katerem teče dialog, je odvisno, kako se ga bomo lotili.

V vseh primerih pa velja, da kdor se v dialogu odpove resnicoljubnosti, prej ali slej izgubi verodostojnost in takoj potem pozornost. Zakaj bi se ukvarjali z besedami, ki so prazne.


Najprej objavljeno 6.8.2015 kot prispevek za Socialni teden 2015.


Preberite še