Vsaka država ima svoj NSA z ambicijami po čim večjih pooblastilih. Nima pa vsaka svojega Snowdna. Namesto, da se mu v Sloveniji ponuja azil, naj bi se pisala zakonodaja, ki omejuje moč velikega brata.
Človekova osebnost in dostojanstvo
Nobelovci ugotavljajo, da je neokrnjena integriteta posameznika osnovni steber demokracije in dodajajo važen element – da ta integriteta presega meje človekovega fizičnega telesa in sega tudi v digitalni svet.
Vsi ljudje imajo pravico, da njihovih misli, osebnega življenja in komunikacij tudi v digitalnem svetu ne opazujejo in ne zlorabljajo. Oseba, ki se boji, da jo spremljajo, ni več svobodna. Družba pod nadzorom ni več demokracija, pišejo.
Podpisniki se zavzemajo za veljavnost človekovih in demokratičnih pravic v realnem kot tudi v virtualnem, digitalnem svetu. Nobelovci pozivajo Združene narode, da sprejmejo mednarodno listino o digitalnih človekovih pravicah.
Naša država
gre s predlogi sprememb zakona o kazenskem postopku v obratno smer. Tudi v omenjeni peticiji ugotavljajo, da so represivni organi držav nagnjeni k temu, da možnosti, ki jih daje digitalna tehnologija zlorabljajo: da se ob zakonodaji, ki je imela v mislih analogni, torej papirni in telefonski svet, poslužujejo tehnoloških prednosti, ki jih daje digitalizacija in internet, ko je naše celotno življenje bistveno bolj sledljivo in transparentno; recimo, zaplenijo računalnik po istih paragrafih, kot so nekoč zaplenili pisalni stroj.
Slovenska ustava zelo visoko varuje zasebnost stanovanja in analogno bi bilo treba varovati digitalna domovanja ljudi. Vdor v računalnik ali v stanovanje za nameščanje vohunskih naprav bi zato morala biti velikanski izjemi namenjeni pregonu najtežjih kaznivih dejanj.
Predlog zakona tako npr. dovoljuje namestitev vohunskega programa na računalnik, če obstaja utemeljen razlog za sum (torej ne utemeljen sum), da se nekdo (šele) pripravlja da bo sprejel darilo ali da se pripravlja, da bo zlorabil notranje informacije ali pooblastila. Gre tudi za stvari, ki jih je z nekaj truda volje mogoče naprtiti mnogim ljudem.
Vohunski program deluje tako, da se namesti med vhodno/izhodne naprave in operacijski sistem računalnika ter tretjim osebam načelno lahko posreduje čisto vse, kar je v pomnilniku tega računalnika, kar uporabnik tipka, kar vidi na zaslonu, kar zabeleži njegova kamera ali mikrofon ...
Trojanskih programov, ki jih selektivno namešča represivni aparat, zelo verjetno ne odkrijejo protivirusni programi, ker pač ne gre za zelo razširjene viruse. Tudi tistih, ki so onesposobili iranske jedrske centrifuge, protivirusni programi niso odkrili.
Večanje represije
Namesto večanja represije bi bilo potrebno zakonsko redefinirati, kako je II. poglavje Ustave interpretirano v zakonodaji in kako se upoštevajo posebnosti digitalnega sveta, ki se je razvil v zadnjih 25 letih.
Za zaščito človeške osebnosti in dostojanstva, svobode izražanja, nedotakljivosti stanovanja, varstva osebnih podatkov in tajnosti pisem bi bilo potrebno dvigniti prag za to, da represivni aparat lahko dobi vpogled v kompletno digitalno življenje posameznika. Vzpostaviti bi bilo treba učinkovito varovanje in nadzor nad dostopom do teh podatkov.
Spremembe zakonodaje bi morale torej upoštevati poziv nobelovcev k zaščiti tistega dela človekove osebe, ki presega njegovo fizično telo in tisto bivanje, ki ni v njegovem stanovanju v digitalnih domovanjih. Predlagane spremembe ZKP gredo v obratno smer, večajo represijo ter ustvarjajo vzdušje strahu in nezaupanja.
Organizirani kriminal bo našel tehnične možnosti in se tudi pred orodji, ki jih dopušča prenovljeni ZKP, zavaroval. Niso pa izključene skušnjave, da bi se nova določila uporabljala za špijoniranje za čisto navadnimi in dobronamernimi državljani, ki se bodo pač komu zamerili.
