Martin Krpan je na Dunaju pojedel "dve krači, dve četrti janjca, tri kopune, in ker sredice ni jedel, skorje štirih belih pogač, z maslom in jajci oméšanih". Na koncu "potegne Brdavsa na tla, pa ga položi, kakor bi otroka v zibel deval, ter mu stopi za vrat ... vzame počasi mesarico ter mu odseka glavo in se vrne proti mestu". Problem rešen.
O težavah dunajske oblasti z nasilnežem Brdavsom bi Fran Levstik lahko napisal tudi drugačno povest: npr o tem, kako je cesarstvo zaostrilo priseljevanje in povečalo nadzor na mejah, ki bi nasilnežu Brdavsu preprečili preprečil prihod na Dunaj. Lahko bi pisal o ustreznih pooblastilih vojski in policiji, ki bi v prestolnici delala red in se ne bi bilo treba zatekati po pomoč k tihotapcem iz province.
Ampak take pravljice ne bi nihče bral. Vsi imamo radi pravljice z junaki. Iz pravljic smo se naučili, da se prej ali slej pojavi nek Martin Krpan, Kraljevič Marko, Batman, Superman, Asteriks Galski ali Ata Štrumf, ki zadeve uredi in postavi na svoje mesto.
Ko je treba kakšno idejo prodati odraslim, se je zelo učinkovito nasloniti na vzorce, ki smo se jih naučili kot otroci. Vse bo rešil pravi junak na pravem mestu. Ali skupina junakov na pravem mestu. Ali pa se bo vse rešilo tako, da pridejo novi junaki in zasedejo mesta dosedanjih Brdavsov. Ki so začeli kot Martini Krpani, a se niso nikoli vrnili domov k Sveti trojici.
Krpan ali sistem?
To je naivno. Brdavse je na njihova mesta pripeljal sistem. Martin Krpan ni razrešil sistemskih težav, ki jih je cesarstvo imelo z migracijsko politiko in zagotavljanjem reda in miru. Korupcija v Sloveniji je sistemski problem, kar ne pomeni, da ga je mogoče rešiti tako, da se v sistem na prava mesta postavi nekaj Martinov Krpanov, nekaj Brdavsov se pa odstrani.
Sistemska rešitev pomeni, da je treba spremeniti sistem. Ne sistem boja proti korupciji, ampak sisteme v javnem sektorju in državnih podjetjih, ki korupcijo generirajo. Sisteme je potrebno spremeniti tako, da ne bo več motiva, možnosti, vzrokov za korupcijo.
Nekaj napotkov daje primerjava med zasebnim in javnim zdravstvom. Zakaj v zasebnem ni korupcije? Zakaj v zasebnem zdravstvu pod mizo ni modrih kuvert? Zakaj zasebni sektor kupuje opremo tudi 40% cenej od javnega?
V zasebnem sektorju se lastniku splača obnašati racionalno in zmanjševati stroške. Ker na svobodnem in poštenem trgu ni prostora za stroške, ki jih prinaša korupcija. Vse pa nikoli ne bo na trgu. Ko se bo to racionalno obnašanje splačalo tudi tistim v javnem sektorju, ko bodo od bolj racionalnega poslovanja tudi sami imeli kaj od tega, bodo sami razčistili s tudi s korupcijo.
Za začetek je torej treba javnemu sektorju dovoliti, da se obnaša podjetno in da se mu to splača. Da se zaposlenim v izobraževanju, znanosti, kulturi, zdravstvu splača biti podjeten. Od podjetij, dokler so še v državni lasti, mora lastnik zahtevati dobiček, v katerem ne bo prostora za provizije. Ne pa, da zahteva usluge v stilu sponzoriranja športnih ali kulturnih prireditev in služb za prijatelje. Država in občine morajo skrbeti, da trgi pošteno delujejo, ne pa, da se da nekomu monopol v zameno za 2% prometa; ali da se gradbeno dovoljenje pogojuje z donacijo, pa magari za še tako plemenito reč kot je otroški vrtec.
Brdavsi proti tržnemu gospodarstvu
Ampak mi se tega ne bomo lotili sistemsko. Ljudje imajo rajši pravljice. Levstik je že vedel kakšne. Martina Krpana potrebujemo, pravijo, da bo Brdavsu odsekal glavo. In njegovo podobo loščijo in idealizirajo. Če bo Martin zraven povedal še kakšno gorko čez tržno gospodarstvo in podjetnost (vmes pa zase zrihtal koncesijo za angleško sol) pa toliko bolje. Bomo naslednjega Brdavsa prej dočakali.
