četrtek, 07. februar 2013

Kultura je!

Govor na posvetu Državenga sveta "Kultura včeraj, danes, jutri".

Spoštovani!

Dovolite mi, gospod predsednik, da se Vam najprej zahvalim za vabilo na to današnje srečanje, pa tudi za prijaznost, da ste spremenili uro začetka današnjega posveta in mi tako omogočili udeležbo. Že sedaj se Vam in vsem zbranim opravičujem, ker žal ne bom mogel sodelovati na celotnem posvetu, bom pa z zanimanjem prebral izvajanja udeležencev in zaključke vašega današnjega zasedanja.

Kultura ministrstvo ima

Pred natanko letom dni sem v Državnem zboru predstavil svoja izhodišča ob imenovanju za ministra. Takoj sem bil deležen kritike zaradi odločitve Državnega zbora (ne moje), da združi kulturo, izobraževanje, znanost, šport in informacijsko družbo v eno ministrstvo. Nekateri so menili, da je samostojnost ministrstva za kulturo simbolnega pomena. Temu je težko oporekati. Posebej, ker je bila kultura skoraj vse, kar so nekoč Slovenci državotvornega imeli. Toda zdaj imamo lastno državo z vsemi atributi državnosti! Kultura je eden od njih. Manjša vlada je bolj operativna, sektorji, ki jih združuje ministrstvo, so tesno povezani in prepleteni.

Kultura ni bila ukinjena, pa če je v kolumnah o tem še tako prikladno lagati. Drži, zaradi varčevanja je bilo sredstev nekaj manj, podobno kakor za kaj drugega v državi. Ampak podpora vlade kulturi je ostala neokrnjena. Na prejšnjem ministrstvu za kulturo so bili štirje direktorati, zdaj so trije. En direktorat za mednarodno sodelovanje smo združili v službo, ki je skupna vsem resorjem novega ministrstva. Na treh direktoratih je nov en direktor, dve direktorici sta ostali iz prejšnjega mandata in sta bili pred kratkim ponovno potrjeni za naslednjih pet let.

Ministrstvo združuje štiri nekdanja ministrstva – kulturo, šolstvo, znanost in visoko šolstvo ter informacijsko družbo. Imam dva državna sekretarja in eden – spoštovan in cenjen, urednik in esejist, pa tudi gledališki in filmski dramaturg ter soustanovitelj Radia Študent in Nove revije Aleksander Zorn — se ukvarja izključno s kulturo. Tudi to kaže, da je bil naš odnos do kulture spoštljiv, skrben, strokoven in nepolitičen.

Nobene delujoče službe nismo ukinili. Znano je, da je vlada sprva načrtovala ukinitev Javne agencije za knjigo in Slovenskega filmskega centra. Pogovorili smo se z delavci in s stroko ter ocenili, da je smotrno, da obe agenciji ohranimo s priporočilom, da se, tudi glede na proračunske težave, primarno ukvarjajo s programi, in ne s strukturami.

Združitev je bila v marsičem pozitivna.

Temelji izobraževanja v 21. stoletju so zajeti v štirih k-jih: kreativnost, kolaboracija, kritično mišljenje, komunikacija. Kultura je peti »k«, ki povezuje vse druge.

Delček povezovanja kulture in izobraževanja se dogaja na kulturnem bazarju. Na razstavnih prostorih v Cankarjevem domu se predstavlja okoli tristo kulturnih ustanov iz vse Slovenije s svojo ponudbo za šole.

Dobro je, da sta se s skrbjo za medije in informacijsko družbo ukvarja isto ministrstvo, saj razvoj informacijskih tehnologij v temeljih spreminja medije.

Tudi marsikaj drugega sedaj delamo lažje, bolj učinkovito in z manjšimi stroški, na primer poenoteno predstavljanje slovenske kulture in znanosti na Dunaju, o čemer je vlada odločala prejšnji teden in okrog česar je bilo nekaj ropotanja, ampak na koncu bomo ugotovili, da se bo poslej tudi kultura lahko naslonila na več kakor tristoletno slovensko navzočnost na Dunaju, kar je bilo, med drugimi, koristno tudi za Prešerna, ki mu je ta ustanova s štipendijo omogočila študij.

Umetnost je živa

Glede mednarodnih pobud naj uvodoma omenim, da bomo v aprilu odprli razstavo slovenskih impresionistov v Parizu; Narodna galerija, ki je nosilec projekta, se dogovarja o postavitvi razstave še v Pragi, verjetno tudi v Madridu in Rimu. Vse to v času, ko je galerija zaprta zaradi obnovitvenih del, ki kažejo, da še naprej vlagamo v kulturno infrastrukturo.

Potujoča razstava "Silent Revolutions", ki prek oblikovanja povezuje gospodarstvo in umetnost, je bila na ogled v Milanu, Beogradu, Mariboru in Helsinkih v okviru Svetovne prestolnice oblikovanja.

Tudi lani smo organizirali predstavitev Republike Slovenije na arhitekturnem bienalu v Benetkah 2012. Prizadevamo si, da bi bila prihodnje leto predstavitev Slovenije prenesena v skupne razstavne prostore, kjer bi bila dostopnejša širšemu občinstvu.

Ob tem ne smemo obiti skupnega kulturnega sklada z ministrstvom za zunanje zadeve, t. i. kulturne žepnine, iz katerega smo lani odobrili 70 projektov.

Seveda pa je v letu 2012 najpomembnejša mednarodna dejavnost v kulturi potekala v Mariboru, kjer so se celo leto vrstili dogodki ob Evropski prestolnici kulture. Ministrstvo je zagotovilo vsa predvidena proračunska sredstva, in teh ni bilo malo — 10 milijonov evrov v letu 2012.

Na glasbenem področju moramo omeniti zlasti:

  • zelo uspešno evropsko turnejo orkestra Slovenske filharmonije z operno primadono Ano Netrebko,
  • postavitev najpomembnejše slovenske operne stvaritve Marija Kogoja Črne maske. Uprizoritev je nastala v sodelovanju obeh slovenskih nacionalnih opernih ansamblov pod vodstvom dirigenta Uroša Lajovica, ki je Kogojevo delo tudi revidiral.

Med umetniškimi dosežki javnih zavodov v letu 2012 naj izpostavim:

  • koprodukcijo Veliki briljantni valček, kjer sta svoje moči združili obe drami (Drama Ljubljana in Drama Maribor), kot koproducent pa je bila vključena tudi EPK,
  • predstavo Nevihta v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega, ki je na osrednjem domačem festivalu dramskega gledališča Borštnikovo srečanje 2012 prejela skoraj vse razpoložljive nagrade, in
  • odmevna mednarodna gostovanja Slovenskega mladinskega gledališča s predstavo Preklet naj bo izdajalec domovine.

Med najpomembnejšimi dogodki na področju vizualne umetnosti v letu 2012 je treba omeniti jubilejni 10. bienale slovenske ilustracije, nagrado Riharda Jakopiča, majski salon, fotografijo leta, mednarodni festival Svetlobna gverila, mednarodni bienale Fotočni trenutki, fotopub, razstavo Plečnikovih nagrajencev, nagrado skupine OHO.

Vse to seveda poznate. Naštevam zato, da je jasno, da kultura je, da je živa. Da je le redko kakšen razpis prestavljen ali zmanjšan in da smo nekoliko zaostrili pogoje za samozaposlene v kulturi. Samozaposlenih s pravico do plačila je bilo decembra 2011 1514, decembra 2012 pa jih je bilo 1515. Mnogo hrupa za nič manj, ampak za enega več.

Skratka, ministrstvo je upoštevalo temeljno vodilo spodbujanja vrhunske izvirne ustvarjalnosti, trajnejšega zadovoljevanja kulturnih potreb, omogočanja celovitih in vsebinsko zaokroženih programov, podpore deficitarnim dejavnostim, zagotavljanju dostopnosti do zvrstno raznolike in kakovostne umetniške produkcije v slovenskem kulturnem prostoru ter zagotavljanja visoke zastopanosti slovenske ustvarjalnosti in poustvarjalnosti.

Za kulturno dediščino skrbimo

Prav tako aktiven je bil tudi direktorat za kulturno dediščino, ki je skupaj z občino Idrija in nekaterimi državnimi institucijami po šestih letih aktivnega dela v letu 2012 dosegel enega največjih možnih uspehov za državo na področju ohranjanja kulturne dediščine, to je vpis Idrije in njene tehniške dediščine na seznam UNESCO.

Skupaj s Čehi pripravljamo za UNESCO nominacijo del Jožeta Plečnika.

Sprejete so bile spremembe Zakona o varstvu kulturne dediščine glede državnega financiranja predhodnih arheoloških raziskav in dopolnitve zakona glede financiranja ohranjanja kulturne dediščine, ki bodo omogočile hitrejše in učinkovitejše ukrepanje na področju varovanja in ohranjanja kulturne dediščine v primeru izrednih razmer – nujnih intervencij. Sprejet je bil Pravilnik o arheoloških raziskavah in opredeljena Metodologija za določitev izravnalnega ukrepa pri odstranitvi arheoloških ostalin. Sprejet je bil tudi Pravilnik o varovanju in hranjenju nacionalnega bogastva in muzejskega gradiva, o vpisu v razvid muzejev in o podelitvi pooblastila za opravljanje državne javne službe muzejev.

Vzpostavljen je register žive dediščine. V okviru registra nepremične kulturne dediščine je bil vzpostavljen sistem za elektronsko oddajo vloge za uporabo podatkov in prevzem podatkov.

Izpeljan je bil postopek za razglasitev Škofjeloškega pasijona za živo mojstrovino državnega pomena. Intervencijsko je bil zaščiten tudi Vodnikov trg v Ljubljani, da ne bi bile ogrožene arheološke najdbe.

V nove, obnovljene prostore nekdanjih vojaških objektov na Vičavi je bil preseljen Pokrajinski arhiv na Ptuju. Izšla je publikacija Rusko-slovenski odnosi v dokumentih (12. stol.–1914), ki je rezultat večletnega projekta, v katerem so poleg Arhiva Republike Slovenije sodelovali tudi Ruska zvezna agencija za arhive, Ruski državni arhiv starih aktov in Inštitut za slavistiko Ruske akademije znanosti. Odmeven mednarodni projekt je bila tudi razstava Mesta in trgi ob hrvaško-štajerski meji, ki so jo skupaj pripravili slovenski in hrvaški arhivi.

Ustanovljen je bil svet direktorjev javnih arhivov kot strokovno-posvetovalno telo ministra, pristojnega za arhive. Svet obravnava strokovna vprašanja in svetuje pri oblikovanju politike na področju arhivske dejavnosti.

V preteklem letu smo odprli Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju. To je projekt, ki so ga podprle zadnje tri vlade in ki je poklon našemu rojaku Hermanu Potočniku Noordungu.

Mednarodno je bila zelo odmevna predstavitev Slovenije v okviru projekta Europeana 1914–1918 z zgodbami iz prve svetovne vojne (Europeana Big Bang).

Izpeljan je bil nov natečaj za narodno in univerzitetno knjižnico; nagrajeni načrt dokazuje, da imamo Slovenci dobre arhitekte, ki znajo združiti sodobnost s tradicijo. Načrtujemo njegovo realizacijo z evropskimi sredstvi v naslednji finančni perspektivi.

Na področju ohranjanja nepremične kulturne dediščine:

  • je bila zaključena prenova konjušnice pri Ptujskem gradu, ki je dana v uporabo Pokrajinskemu muzeju;
  • Je bila zaključena prenova dvorca Strmol na Gorenjskem, ki bo odprt za javnost in vključen v sodobno turistično ponudbo,
  • je bila prenovljena Viteška dvorana na gradu Brežice in
  • zagotovljena so bila interventna sredstva za poškodovano Rusko kapelico na Vršiču in za streho Plečnikove mojstrovine, cerkve sv. Mihaela na Barju.

Zaključene so tudi obnove kulturnih spomenikov v lasti občin, ki so na podlagi razpisa ministrstva pridobile sredstva EU:

  • celostna prenova gradu Rajhenburg (Brestanica),
  • I. faza prenove dvorca Lanthieri v Vipavski dolini in
  • III. faza prenove Knežjega dvora v Celju.
  • Začela se je prenova vile Vipolže.

Za galerijsko-muzejske namene so občine s sodelovanjem države popolnoma prenovile in povečale

  • Obalno galerijo v Piranu in
  • za Gorenjski muzej prostore gradu Khislstein, kjer so uredili letno gledališče;
  • prenovljen je muzej Ptuj Ormož (Grajska galerija, zbirka pustnih mask in šeg; nova postavitev arheološke zbirke v nekdanjih prostorih Perutnine Ptuj).

Če se vrnem k splošnim vprašanjem, naj opozorim, da smo v tem času objavili in dali v javno razpravo tri pomembne dokumente:

  1. osnutek Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo,
  2. osnutek Nacionalnega programa za kulturo 2013—2016 in
  3. osnutek Nacionalnega programa za jezikovno politiko 2012—2016.

To je rezultat dolgotrajnega dela, pri katerem so sodelovali številni strokovnjaki. O vsebini teh dokumentov ne bom govoril; odprli smo javno razpravo in pričakujemo pripombe vseh zainteresiranih posameznikov in skupin, na podlagi katerih bomo oblikovali končne predloge ter jih poslali vladi in Državnemu zboru v obravnavo in odobritev. Domnevam, da bomo imeli tudi v Državnem svetu priložnost, da o tem poglobljeno spregovorimo.

Gospod predsednik, spoštovani udeleženci tega zbora,

Na kratko sem vam predstavil delo, ki smo ga v tem letu opravili na področju kulture. To so dejstva. Dejstva, ki ga dokazujejo, da kultura je, da ministrstvo, zadolženo za kulturo, je, in da dobro dela.
Leto, ki je za nami, ob upoštevanju težkega finančnega stanja cele države na področju kulture ni bilo nič slabše od prejšnjih let, še več, z nekaterimi dosežki je celo izstopalo.

Seveda kultura pozna tudi interpretacijo. Tu lahko z obžalovanjem ugotovim, da ta interpretacija v zadnjem letu dni pogosto ni upoštevala dejstev. Temeljila je na predsodkih in netočnostih. Razumem, da živimo v pluralni družbi, ki bi bila zelo dolgočasna, če bi vsi vse videli enako. Pluralnost se odraža tudi v kulturi. Mi to dosledno spoštujemo.

Ministrstvo za izobraževanje znanost, kulturo in šport financira izobraževalno, znanstveno ali kulturno dejavnost nekaterih ljudi, ki so pod vlado ene barve kulturniki, pod vlado druge barve pa postanejo politiki. Financira tisto, kar delajo v službenem času, in prav je tako.

K temu nas (1.) zavezujejo veljavne pogodbe in (2.) prepričanje, da sredstev za izobraževanje, znanost in kulturo ne smemo povezovati s politično opredelitvijo.

To ni bilo vedno tako, celo v bližnji preteklosti ne. Zagotavljam vam, da ministrstvo pod mojim vodstvom ni odobrilo nobenih »umetniških« projektov, katerih cilj bi bilo blatenje ali smešenje voditeljev trenutne opozicije.

Kultura je povsod po svetu kritična do oblasti, tudi do politike. Samo iz totalitarnih režimov (in prejšnje vlade) pa so znani primeri, ko bi žalitve političnih nasprotnikov financirali z javnimi sredstvi.

Danes beremo veliko natolcevanja o politizaciji kulture in šolstva, katerih kronski dokaz je kakšna neizvršna časopisna kolumna kakega direktorja. O politizaciji kulture iz prejšnjega mandata govorijo posneta ali izvedena dela, katerih strošek gre v sto tisoče evrov.

Če ni kulture

Lansko leto so umetniki, ki so pripravili Prešernovo proslavo, ugasnili luči v Gallusovi dvorani in nato pojasnili, da so s tem pokazali, kaj se zgodi, če »ni kulture«. Kot inženir sem takrat pomislil, da je tema, ne, če ni kulture, ampak, če ni elektrike, če ni tehnologije.

Če ni kulture, se izgubljajo spoštovanje, racionalnost, resnicoljubnost, če ni kulture, se laže, zavaja, psuje… Če ni kulture, se krši nedotakljivost človekovega domovanja, obešajo se lutke, ljudi se pošilja v Barbarin rov. Če ni kulture, izgineta sočutje in spoštovanje… Kultura ni mrknila v Cankarjevem domu, ampak pred njim.

Še preden sem postal minister, sem se udeležil Prešernove proslave, pa so me sprejeli z žvižgi, žalitvami, nato sem doživel še osebne diskreditacije. Grenko zadoščenje lahko najdem v dejstvu, da je bilo nesramnosti in odpora pred začetkom mandata več, kakor jih je po enem letu. To me napeljuje, da diskontiram kritike, ki jih je z iste strani deležno moje delo; včasih tudi upravičeno, pogosto pa ne.

Sicer pa kultura je

Bila je vse leto in bo tudi naprej. Ministrstvo za kulturo je. Nocojšnja Prešernova proslava bo imela status državne proslave, čeprav je vlada nekoč sprejela sklep, da bosta državni proslavi samo tista za dan samostojnosti in enotnosti in za dan neodvisnosti. V šolskem koledarju za letošnje šolsko leto smo vse šole zavezali, da organizirajo Prešernovo proslavo; lansko leto te zaveze ni bilo.

Kultura je. Taka, kakršno smo si ustvarili, brez cenzure. Tudi brez cenzure Prešerna. Kitico, ki je motila cesarskega cenzorja, pojemo v himni. Hkrati naj bi pristajali na to, da nam partijski cenzor prekriža neko drugo kitico, tam, kjer Prešern zapiše »Bog živi nas Slovence«. Smo se v 150 letih naučili strpnosti?

Kultura je. Navkljub slovenskemu kolektivnemu samopomilovanju, na katerega med drugim kaže tudi dejstvo, da smo si za praznik izbrali žalostni dan pesnikove smrti, ne rojstva. K pesimizmu in samopomilovanju je v preteklem letu prispeval tudi del kulturnikov, ker nam gre jamranje očitno pač najbolje od rok.

Tudi narodi imajo tisto, kar Echart Tolle imenuje pain-body – boleče telo. In Slovenci tako radi najdemo veselje in zadovoljstvo vsaj v tem, da trpimo, se pritožujemo, da se naslajamo nad svojimi napakami in neuspehi. Da sami sebe tlačimo. Če se že ne moremo veseliti uspehov, najdemo nekaj veselja v samopomilovanju.

In kultura k temu, žal, daje svoj prispevek. Hrani slovensko samopomilovanje, kolektivni slovenski pain-body. Koliko »od radosti« imamo v naši kulturni zakladnici in koliko blatnih dolov in solznih dolin?

V himni se še kar postavljamo v položaj naroda, ki prezeba nekje v temni noči, in "hrepeni dočakat dan".

Gospe in gospodje, zdanilo se je že. 

Čas je, da se začnemo obnašati svetlemu dnevu primerno! Dovolite mi, da tudi zdaj zaključim z mislijo Alexisa de Tocquevilla, ki sem jo navedel tudi ob podelitvi Zoisovih nagrad, ker tako dobro povezuje izobraževanje  znanost in kulturo:
Odkar so dela človeškega duha postala vir moči in bogastva, je treba vsak napredek znanosti, vsako novo spoznanje, vsako novo idejo obravnavati kot zametek moči, ki je na dosegu ljudstva. Pesništvo, zgovornost, spomin, milina duha, žar domišljije, globina misli, vsi ti darovi, ki jih nebo deli na slepo srečo, so demokraciji koristili, in celo kadar so se znašli v posesti njenih nasprotnikov, so še vedno delali njej v prid, ker so poudarjali naravno veličino človeka.
Za temi besedami stojim tudi sam.

V marsičem se ne strinjamo, v marsičem smo bili nasprotniki. In verjetno še bomo. Ampak tudi nasprotovanje, če je kulturno, če je resnicoljubno, če je civilizirano, koristi demokraciji in poudarja naravno veličino človeka.

Ta veličina pa je tisto, kar bi morala kultura praznovati, slaviti, opevati in to bomo na ministrstvu podpirali. Nekateri slovenski umetniki to znajo. Nekateri pa kot da nimajo več pravega navdiha, pa se ukvarjajo bolj s politiko. Kar je tudi njihova pravica.

Vsem želim prijazen kulturni praznik.




Preberite še