Interpelacijo ste prebrali in vsebino poznate.
Že na samem začetku se jasno kaže izkrivljena raba postopka interpelacije zoper ministra. Predlagatelji namreč potrjujejo to, kar sem napisal v svojem prvem odzivu, da so me namreč izbrali za poskusnega zajca, s katerim preverjajo zaupanje vlade v Državnem zboru.
Gospa Potrata v predstavitvi interpelacije izjavila, da ne opravljajo poskusov na živih živalih. Ampak delajo jih pa na ljudeh. Morda je to za gospo Potrato olajševalna okoliščina, sam pa imam o tem drugačno mnenje.
Da je interpelacija zgolj politično dejanje proti vladi, je potrdil tudi prvak stranke, ki je danes še sestavni del vlade, jutri pa menda ne bo več, ko je na televiziji brezsramno napovedal, da bo glasoval za interpelacijo, čeprav na vladi ni nasprotoval niti enemu od ukrepov, ki sem jih v letu dni v skladu s koalicijsko pogodbo predlagal. Češ, saj ne gre za ministra.
Če ne gre za ministra, obstajajo druga politična sredstva, med drugim ustava dopušča tudi interpelacijo cele vlade, a jih poslanci SD niso hoteli ali si jih niso upali uporabiti. Očitno zato, ker želijo, da vlada ostane, da jo izčrpavajo, obenem pa ji prepuščajo delo za sanacijo stanja, v katerega so v treh letih potratnega in neodgovornega vladanja pahnili državo in državljane.
Začetek interpelacije se nanaša izključno na vlado.
Zapisana je tudi trditev, da "Komisija za preprečevanje korupcije namenja predsedniku vlade in meni enako pozornost". Morda socialni demokrati vedo več od mene, ampak od te komisije sem prejel tri dopise: v dveh primerih je šlo za priporočilo, da pri dveh zaposlenih odpravim okoliščine ki bi lahko privedle do nasprotja interesov, kar sem v najkrajšem možnem času izpolnil, v enem pa samo za sporočilo, da je komisija prejela prijavo v zvezi z nekim razpisom, ki pa ne daje podlage za resen sum kršitve iz pristojnosti KPK. Vse skupaj ni torej nič. Problemi, ki so že dolgo rešeni, nobenega postopka, nobenega poročila, ampak, seveda, lepo se sliši. Gospa Potrata in ostali poslanci bi vendarle morali preveriti, kaj podpisujejo.
Kronski stavek tega uvoda pa je:
Ampak ... v šolah je vse tako, kot je bilo pred letom dni, še največja sprememba je, da so zimske počitnice spet v dveh delih.
Eno leto smo se ukvarjali s stvarmi, na katere minister nima posebnega vpliva. Namesto, da bi si priznali, da denarja ni toliko, kot bi si ga mi vsi želeli in se lotili vsebinskih vprašanj modernizacije slovenskih inštitucij znanja, smo bili potegnjeni v pojasnjevanje nujnih, neizbežnih, včasih tudi izmišljenih zadev.
Da. Minister je, kot mu očitajo, izgubil zaupanje dela zainteresirane javnosti, ker je na tem opozicija sistematično delala. Ne od prvega dne njegovega mandata, ampak od prvega dne, ko se je izvedelo, da bo minister.
Celoten sektor se je postavil na stališče, da je edino, kar jih minister lahko vpraša, ali imajo dovolj denarja, vse ostalo pa je nedopusten poseg v avtonomijo. Obramba samoupravljanja v izobraževanju, znanosti, kulturi in športu je šla tako daleč, da so časopisne stolpce polnile čisto rutinske odločitve ministrstva, kakršne so šle v drugih časih mirno mimo.
Ogromno energije je šlo za pojasnjevanje proračuna in finančnih možnosti države, ministra so zapletali v desetine majhnih sporov, vse zato, da se v našem izobraževanju, znanosti in kulturi le ne bi kaj spremenilo.
In spremeniti bi se moralo.
Namesto da bi se ukvarjali s tem, kako našo šolo prilagoditi 21. stoletju, kako spodbujati kreativnost, kako bolj stimulativno nagrajevati učitelje, so deževala poslanska vprašanja, novinarske zgodbe in sindikalni protesti o zadevah, za katere je bilo vnaprej znano, da jih minister ne more spremeniti. Problem osnovne šole ni, ali bo učiteljica uro ali dve več z otroki, ali bomo imeli x ali y zasebnih šol, ali bodo x ali y od teh celo katoliške, ampak modernizacija šole, prilagajanje njene kakovosti potrebam časa, ki se sedaj spreminjajo veliko hitreje kot v preteklosti.
Problem srednjega šolstva ni število vpisnih mest na gimnazijah, ampak padanje vpisa na poklicne in strokovne šole.
Še večji problem pa je, kako iz učiteljev, ki so bili nekoč posredniki vsega znanja, narediti mentorje, ki usmerjajo mlade v vire znanja v njihovi okolici.
Problem univerze ni tista peščica zasebnih fakultet. Njihova konkurenca ni tam. Univerze bodo imele problem z množičnim on-line učenjem in globalizacijo izobraževalnega trga, ki jo bodo vodila velika, prestižna tuja imena. Tega problema ne bo rešilo zatiranje majhnih fakultet. Problem univerz je njihova prilagodljivost, fleksibilnost, odprtost za tujce, za strokovnjake iz gospodarstva, problem je napredovanje mladih...
Slovenska znanost je po znanstvenih rezultatih odlična, vpliv na družbo in gospodarstvo pa je majhen. Rešitev, da za mlade doktorje ni pametnega dela v gospodarstvu ni, da jih pač vzame v službo država.
In da se ne bi lotili teh problemov, kjer minister približno ve, kam se svet vrti, ga je bilo treba potlačiti na teren umazanih političnih in ideoloških igric v katerih je kronski dokaz kakšen čivk ali kolumna na internetu.
Če bi si pravi čas priznali, da je denarja pač manj, da je treba popraviti kak normativ, bi se danes pogovarjali o vsebini, o modernizaciji. Če bi se lani poleti s sindikati dogovorili za nekaj višje normative v šolstvu, bi bil tem normativom prilagojen proračun. Tako pa je ambicija proračuna bistveno večja.
Mimogrede: terja kar dober političen želodec, da interpeliraš ministra, češ da za svoj sektor ni izboril dovolj denarja, si pa nekaj mesecev prej dvignil roko za proračun, ki je temu področju odrezal največ. Minister se je na vladi proračunskim rezom na teh področjih do zadnjega upiral.
Ta interpelacija od že videnega ni nič boljša. Reciklira že znana in že odgovorjena poslanska vprašanja. Nekaj ur se bo parlament ukvarjal z manj bistvenimi aspekti izobraževanja, znanosti, kulture in športa. Pač o stvareh, o katerih naš politični prostor zna razpravljati. Začinjeno z ideološkim odporom do zasebne iniciative in v podtonu z nestrpnostjo do verujočih.
Potem bodo poslanci dvignili roko, ne toliko o tem, kaj si mislijo o teh postranskih zadevah na področju dela ministrstva, ampak kako je bolj oportuno za njihovo preživetje v trenutni politični situaciji.
Seveda bom na vsako točko interpelacije odgovoril. Odgovoril bom natančno, vsebinsko in hitro. Odziv lahko pričakujete v tednu dni, morda celo prej. Jaz ne bom alibi za dvomesečno zavlačevanje.
Podpredsednika državnega zbora bom prosil, da razpravo o interpelaciji uvrsti na dnevni red februarske seje, ki se, kot znano, začne 4. marca.
Stanje v državi je preveč resno, da bi lahko uporabljali interpelacijo za dodatno mešanje megle. Glede tega zagotavljam popolno odgovornost in upam, da bom deležen enake odgovornosti tudi pri poslancih, ko bo šlo za skrajšanje roka za obravnavo mojega odgovora in glasovanje o interpelaciji.
Skratka, želim si, da se o tem odloča čim prej, pripravi odgovora pa bom v prihodnjih dneh namenil vso svojo energijo.
Že na samem začetku se jasno kaže izkrivljena raba postopka interpelacije zoper ministra. Predlagatelji namreč potrjujejo to, kar sem napisal v svojem prvem odzivu, da so me namreč izbrali za poskusnega zajca, s katerim preverjajo zaupanje vlade v Državnem zboru.
Gospa Potrata v predstavitvi interpelacije izjavila, da ne opravljajo poskusov na živih živalih. Ampak delajo jih pa na ljudeh. Morda je to za gospo Potrato olajševalna okoliščina, sam pa imam o tem drugačno mnenje.
Da je interpelacija zgolj politično dejanje proti vladi, je potrdil tudi prvak stranke, ki je danes še sestavni del vlade, jutri pa menda ne bo več, ko je na televiziji brezsramno napovedal, da bo glasoval za interpelacijo, čeprav na vladi ni nasprotoval niti enemu od ukrepov, ki sem jih v letu dni v skladu s koalicijsko pogodbo predlagal. Češ, saj ne gre za ministra.
Če ne gre za ministra, obstajajo druga politična sredstva, med drugim ustava dopušča tudi interpelacijo cele vlade, a jih poslanci SD niso hoteli ali si jih niso upali uporabiti. Očitno zato, ker želijo, da vlada ostane, da jo izčrpavajo, obenem pa ji prepuščajo delo za sanacijo stanja, v katerega so v treh letih potratnega in neodgovornega vladanja pahnili državo in državljane.
Začetek interpelacije se nanaša izključno na vlado.
Zapisana je tudi trditev, da "Komisija za preprečevanje korupcije namenja predsedniku vlade in meni enako pozornost". Morda socialni demokrati vedo več od mene, ampak od te komisije sem prejel tri dopise: v dveh primerih je šlo za priporočilo, da pri dveh zaposlenih odpravim okoliščine ki bi lahko privedle do nasprotja interesov, kar sem v najkrajšem možnem času izpolnil, v enem pa samo za sporočilo, da je komisija prejela prijavo v zvezi z nekim razpisom, ki pa ne daje podlage za resen sum kršitve iz pristojnosti KPK. Vse skupaj ni torej nič. Problemi, ki so že dolgo rešeni, nobenega postopka, nobenega poročila, ampak, seveda, lepo se sliši. Gospa Potrata in ostali poslanci bi vendarle morali preveriti, kaj podpisujejo.
Kronski stavek tega uvoda pa je:
Retorika je prišla onkraj razuma, sovražni govor je dobil novo, nedopustno politično dimenzijo.S tem stavkom soglašam, ne od danes, že več kot leto dni. Kulturniki so me opsovali, še preden sem nastopil mandat, šolniki so stavkali, preden se je spremenil en sam normativ, obe univerzi, ki ju vodita rektorja z levo politično preteklostjo, nista zamudili nobene prilike, da ne bi ministra potegnili v kakšen spor. Sindikati so stavkali na zalogo.
Ampak ... v šolah je vse tako, kot je bilo pred letom dni, še največja sprememba je, da so zimske počitnice spet v dveh delih.
Eno leto smo se ukvarjali s stvarmi, na katere minister nima posebnega vpliva. Namesto, da bi si priznali, da denarja ni toliko, kot bi si ga mi vsi želeli in se lotili vsebinskih vprašanj modernizacije slovenskih inštitucij znanja, smo bili potegnjeni v pojasnjevanje nujnih, neizbežnih, včasih tudi izmišljenih zadev.
Da. Minister je, kot mu očitajo, izgubil zaupanje dela zainteresirane javnosti, ker je na tem opozicija sistematično delala. Ne od prvega dne njegovega mandata, ampak od prvega dne, ko se je izvedelo, da bo minister.
Celoten sektor se je postavil na stališče, da je edino, kar jih minister lahko vpraša, ali imajo dovolj denarja, vse ostalo pa je nedopusten poseg v avtonomijo. Obramba samoupravljanja v izobraževanju, znanosti, kulturi in športu je šla tako daleč, da so časopisne stolpce polnile čisto rutinske odločitve ministrstva, kakršne so šle v drugih časih mirno mimo.
Ogromno energije je šlo za pojasnjevanje proračuna in finančnih možnosti države, ministra so zapletali v desetine majhnih sporov, vse zato, da se v našem izobraževanju, znanosti in kulturi le ne bi kaj spremenilo.
In spremeniti bi se moralo.
Namesto da bi se ukvarjali s tem, kako našo šolo prilagoditi 21. stoletju, kako spodbujati kreativnost, kako bolj stimulativno nagrajevati učitelje, so deževala poslanska vprašanja, novinarske zgodbe in sindikalni protesti o zadevah, za katere je bilo vnaprej znano, da jih minister ne more spremeniti. Problem osnovne šole ni, ali bo učiteljica uro ali dve več z otroki, ali bomo imeli x ali y zasebnih šol, ali bodo x ali y od teh celo katoliške, ampak modernizacija šole, prilagajanje njene kakovosti potrebam časa, ki se sedaj spreminjajo veliko hitreje kot v preteklosti.
Problem srednjega šolstva ni število vpisnih mest na gimnazijah, ampak padanje vpisa na poklicne in strokovne šole.
Še večji problem pa je, kako iz učiteljev, ki so bili nekoč posredniki vsega znanja, narediti mentorje, ki usmerjajo mlade v vire znanja v njihovi okolici.
Problem univerze ni tista peščica zasebnih fakultet. Njihova konkurenca ni tam. Univerze bodo imele problem z množičnim on-line učenjem in globalizacijo izobraževalnega trga, ki jo bodo vodila velika, prestižna tuja imena. Tega problema ne bo rešilo zatiranje majhnih fakultet. Problem univerz je njihova prilagodljivost, fleksibilnost, odprtost za tujce, za strokovnjake iz gospodarstva, problem je napredovanje mladih...
Slovenska znanost je po znanstvenih rezultatih odlična, vpliv na družbo in gospodarstvo pa je majhen. Rešitev, da za mlade doktorje ni pametnega dela v gospodarstvu ni, da jih pač vzame v službo država.
In da se ne bi lotili teh problemov, kjer minister približno ve, kam se svet vrti, ga je bilo treba potlačiti na teren umazanih političnih in ideoloških igric v katerih je kronski dokaz kakšen čivk ali kolumna na internetu.
Če bi si pravi čas priznali, da je denarja pač manj, da je treba popraviti kak normativ, bi se danes pogovarjali o vsebini, o modernizaciji. Če bi se lani poleti s sindikati dogovorili za nekaj višje normative v šolstvu, bi bil tem normativom prilagojen proračun. Tako pa je ambicija proračuna bistveno večja.
Mimogrede: terja kar dober političen želodec, da interpeliraš ministra, češ da za svoj sektor ni izboril dovolj denarja, si pa nekaj mesecev prej dvignil roko za proračun, ki je temu področju odrezal največ. Minister se je na vladi proračunskim rezom na teh področjih do zadnjega upiral.
Ta interpelacija od že videnega ni nič boljša. Reciklira že znana in že odgovorjena poslanska vprašanja. Nekaj ur se bo parlament ukvarjal z manj bistvenimi aspekti izobraževanja, znanosti, kulture in športa. Pač o stvareh, o katerih naš politični prostor zna razpravljati. Začinjeno z ideološkim odporom do zasebne iniciative in v podtonu z nestrpnostjo do verujočih.
Potem bodo poslanci dvignili roko, ne toliko o tem, kaj si mislijo o teh postranskih zadevah na področju dela ministrstva, ampak kako je bolj oportuno za njihovo preživetje v trenutni politični situaciji.
Seveda bom na vsako točko interpelacije odgovoril. Odgovoril bom natančno, vsebinsko in hitro. Odziv lahko pričakujete v tednu dni, morda celo prej. Jaz ne bom alibi za dvomesečno zavlačevanje.
Podpredsednika državnega zbora bom prosil, da razpravo o interpelaciji uvrsti na dnevni red februarske seje, ki se, kot znano, začne 4. marca.
Stanje v državi je preveč resno, da bi lahko uporabljali interpelacijo za dodatno mešanje megle. Glede tega zagotavljam popolno odgovornost in upam, da bom deležen enake odgovornosti tudi pri poslancih, ko bo šlo za skrajšanje roka za obravnavo mojega odgovora in glasovanje o interpelaciji.
Skratka, želim si, da se o tem odloča čim prej, pripravi odgovora pa bom v prihodnjih dneh namenil vso svojo energijo.
