ponedeljek, 12. april 2010

Vizija 20+20

Danes opoldne smo Žiga Turk, Drago Jančar, Rado Pezdir, Matej Avbelj, Mihela Hladin, Andrej Rahten, Miro Germ in Andrej Nabergoj predstavili Vizijo 20+20. Nekaj takega sem povedal na predstavitvi:

Zdaj

Osmega aprila je minilo 20 let odkar imamo v Sloveniji formalno demokracijo. Dvajsetletnica bi bila sama po sebi dober trenutek za obračun za nazaj in načrte za naprej. Še bistveno večji motiv pa je finančna, ekonomska, politična, vladna in družbena kriza v kateri se je znašla Slovenija. Subjektivni občutek in objektivne ankete kažejo, da se med gospodarstvenike in ljudi širi pesimizem, malodušje, nezaupanje … Včasih se zdi, da je Slovenija kot čoln, ki ga premetava po brzicah, posadka čolna pa se prepira, kdo ima lepšo neoprensko obleko, namesto da bi veslala hitreje od deroče vode in tako čolnu dajala smer.

Gospodarska kriza je Slovenija relativno zelo prizadela. Nehali smo zmanjševati zaostanek za povprečjem EU. Zadnje leto ga prvič v zgodovini samostojne države povečujemo. Kriza je sprožila različna razmišljanja o razvojnih paradigmah in ciljih. Na Gregorčičevi sta v zadnjih mesecih nastala kar dva dokumenta tega tipa. Zastoj, ki je v izvrševanju razvojnih načrtov nastal tudi zaradi predsedovanja EU, potem zaradi volitev, menjave vlade, gospodarske krize, prepirov v koaliciji … traja že predolgo. Dovolj je tega.

Prvih 20 let

Ocenjujemo, da smo v zadnjih dvajsetih letih naredili veliko, a marsikaj samo na papirju. Tranzicija ni bila prehod iz enega v drug sistem, ampak predvsem izhodna strategija elit, da politično moč iz socializma pretvorijo v ekonomsko, ki je osnova politične moči v karikaturi kapitalizma. Na mnogih področjih smo ostali v prejšnjem sistemu, ki pravic človeške osebe, svobode, demokracije, enakosti in pravne države ni postavljal posebej v ospredje.

Po zmagi demokracije nad komunističnim totalitarizmom in pristankom Kitajske in Indije na tržno gospodarstvo je Fukuyama postavil tezo, da se s tem zgodovina končuje. Pri nas pa se še vedno vrtimo okrog vprašanja ali sta demokracija liberalnega tipa in tržno gospodarstvo tisto pravo. Zato nas konec zgodovine – torej soglasje o tržnem gospodarstvu in pravni državi - še čaka.

Zgodovina se nam namreč vrača vsakič, ko se lotevamo strukturnih reform, zapiramo tovarne, prodajamo državno premoženje, ko bi odpirali novo univerzo ali fakulteto ali ko bi morali prispevati svoj delež k mednarodni varnosti.

Končati zgodovino je velika naloga, ki Slovenijo še čaka. To pomeni, da vzpostavi delovanje socialno-tržnega gospodarstva (Pezdir) in pravne države, ki je nujni pogoj, da tekmovanje v kapitalističnem gospodarstvu teče pošteno in po pravilih (Avbelj).

Drugih 20 let

Po tem popravnem izpitu lahko pride na vrsto prihodnost. Ta je negotova, ker se marsikaj v svetu okrog nas lomi. V naš čas bodo zgodovinarji postavili ločnico med novim vekom, ki ga začenja evropsko odkrivanje sveta, in čemerkoli, kar mu bo pač sledilo. Vzpon tretjega sveta, podnebne spremembe, energetska kriza, demografsko nazadovanje so veliki izzivi. Po drugi pa se obeta nadaljevanje fantastičnega napredka na tehnološkem, kulturnem, socialnem, zdravstvenem, naravovarstvenem in drugih področjih. Ni čas za tarnanje, čas je za optimizem in drznost. Slovenija mora biti pogumno in samozavestno v ospredju teh dogajanj.

Kakšna prihodnost je pred Slovenijo, lahko samo ugibamo. En možen scenarij je, da bomo šli nazaj v smeri »Ljudske republike Slovenije«, drugi da bo to z nacionalnim interesom prežeta »Slovenija moja dežela«, tretji da se bo uklonila ekonomski moči kapitala in postala »Slovenija d.o.o«.

Naša vizija je Slovenija priložnosti, utemeljena na evropskih vrednotah in zvesta svoji kulturi. Slovenija, kjer država oz. politika nista alfa in omega. Slovenija, ki bo podjetniška in kreativna oaza sredi Evrope. Cilj je družba svobodnih, uspešnih posameznikov, ki so sočutni in solidarni do soljudi ter odgovorni in občutljivi do narave.

Kje so razvojne priložnosti naše prihodnosti? Na nekaj področjih moramo ustvariti lastne blagovne znamke, ki bodo globalno konkurenčne. To bodo vlečni konji. Povezati morajo tehnično odličnost in presežno smiselnost izdelka ali storitve. Izkoristiti moramo našo geografsko lego in kulturni položaj in pritegniti med nas tako ljudi z idejami in ljudi z denarjem (Nabergoj).

Drugi atribut uspešnih gospodarstev prihodnosti je energetska in snovna učinkovitost, etičnost, moralnost, zdravost, skrbnost. Tudi to so vrednote, zaradi katerih bodo kupci v prihodnje segali globlje v žep. Družbena in okoljska odgovornost ne bo šminka, bo dobra za posel. (Hladinova).

Veliko rezerve imamo pri kakovosti vodenja in upravljanja, kjer trg oz. kapital doslej nista opravila svoje osnovne naloge (Germ). Smo del Evrope, živimo v času globalizacije in Slovenija mora biti odgovoren član mednarodne skupnosti in svojo zunanjo politiko vpreči v zagovor svojih strateških interesov (g. Rahten).

Kako in kdo?

Vizija 20+20 je vizija. Ni program strukturnih reform ali izhodna strategija iz krize. Na prvi pogled se bolj ukvarja s tem, kaj oz. kam želimo, ne pa, kako se do tja pride.

Na prvi pogled zato, ker se zavestno odrekamo pristopu, ko naj bi država ali politika vsakemu posebej povedala, kaj naj dela, s čem naj se ukvarja. Itak pravijo, da strategiji in vizije na uspeh podjetja vplivajo slabo tretjino. Vse ostalo prinaša zaupanje, sodelovanje. Tega pri nas manjka in na to opozarjamo.

A vendar dokument odgovarja tudi na vprašanja »kako«. Najprej s trdnim temeljem v evropskih vrednotah in slovenski kulturi (Jančar). Te vrednote se v praksi preslikajo
  • v več svobode za ustvarjalnost in podjetnost ljudi,
  • v delujočo pravno državo, da se spoštujejo pravila igre in zmagujejo najboljši in ne tisti, ki se upajo preko roba dovoljenega in
  • v socialno državo, ki spodbuja tveganje in odpušča neuspeh.
Vizija odgovarja tudi na vprašanje »kdo«.

V gospodarstvu 21. stoletja bodo ključni človeški viri, zato skrb zanje postavljamo na prvo mesto. V Sloveniji nas bo malo in prav vsak talent je dragocen, zato odločno zagovarjamo enake možnosti za vse. Posebej šolanja in izobraževanja. Učitelj mora postati eden najbolj zaželenih poklicev za katerega se bodo odločali res najboljši.

Verjamemo, da poleg boljšega ekonomskega trga potrebujemo tudi boljši politični trg. Odločati morajo dejansko tisti, ki nosijo odgovornost in imajo mandat volivcev. Vsaka državna ali javna ustanova mora biti podvržena kontroli ali ekonomskega ali političnega trga.

Večina pametnih in izobraženih je danes zunaj uradniških hodnikov. Veliko jih je, ki vedo več od uradnikov in več od politikov. To zmanjšuje potrebo po tem, za kaj vse mora skrbeti država, po drugi strani pa državo sili, da ustvarja razmere, v katerih lahko ljudje bolje sodelujejo v javnih zadevah; kjer glav in src ljudi ne izkoristimo samo vsake štiri leta in kjer država daje podjetnosti in ustvarjalnosti ljudem krila. Temu bi moji prijatelji iz Interneta rekli Slovenija 2.0.

Zaključek

Nehajmo se torej ukvarjati z neumnostmi, potegnimo črto pod tranzicijo, naredimo popravne izpite na področju tržnega gospodarstva in pravne države, potem pa dajmo ljudem in podjetnikom priložnost, da se spopadejo s prihodnostjo. Ta bo čudovita, če si jo bomo upali videti.

Polno besedilo je objavljeno tukaj.

Preberite še