sobota, 24. november 2012

Praznujemo znanost

Slavnostni govor na podelitvi Zoisove nagrade, Zoisovih priznanj, Priznanja ambasador znanosti in Puhovega priznanja, Nova Gorica, 23. novembra 2012



Spoštovani!

Danes praznujemo znanost.

Praznujemo človeško radovednost, praznujemo dvom, praznujemo razum, praznujemo ustvarjalnost, praznujemo iskanje resnice, praznujemo ogenj, ki ga je prinesel Prometej in razsvetlil temo vraževerja in neznanja. To ni samo praznik za znanstvenike, to je praznik za vse. To je praznik človeškega duha.

Ko je Niall Ferguson analiziral, zakaj med civilizacijami za zdaj zmaguje Zahodna, je znanost navedel kot drugega izmed šestih adutov naše civilizacije.

In znanost je adut Slovenije.

Rezultati slovenske znanosti so izjemni tako v odličnosti, kjer je v objavah v najboljših revijah v desetih letih napredovala iz 60% na 125% povprečja EU, kot v prenosu znanja, kjer je v evropskem inovacijskem indeksu v petih letih napredovala s 80% na 96% povprečja EU. Slovenski znanstveniki objavijo preko 1.200 člankov na milijon prebivalcev. To je več kot v Avstriji, Nemčiji, Franciji ali v ZDA. Malo je kazalnikov, kjer bi Slovenija prekašala povprečje EU. Znanost daje mnoge od teh.

Tista znanost, ki jo merimo z objavljenimi članki in citati, torej deluje odlično. Ampak Charles II. ni dal graditi observatorija na Greenwichu zato, ker bi je bila znanost kar tako na splošno v nacionalnem interesu, ampak, ker je bilo točno merjenje planeta zemlje in časa v interesu angleškega gospodarstva in njihove trgovske mornarice.

Slovenski znanstveni in visokošolski prostor je med najbolj zaprtimi za zunanje študente in raziskovalce, razmeroma malo denarja pridobimo iz mednarodnih virov, delež vlaganja tveganega kapitala je četrti najmanjši v OECD. Rezultat vsega tega je, da je delež visokotehnološkega izvoza v Sloveniji manjši kot na Madžarskem, Češkem, Slovaškem in na Kitajskem. Kitajska ima v svojem izvozu višji delež visoke tehnologije kot Slovenija.

Ni sprejemljivo, da se nekaterim znanstvenikom zdi škoda, da bi učili, ali da samo 20% novih doktorjev znanosti najde delo v gospodarstvu. Ni sprejemljivo, da je v novih visokotehnoloških podjetjih našlo delo manj ljudi, kot je bilo novih zaposlitev v znanstvenih inštitutih.

Znanost je naš adut, ampak kot da ne bi vedeli, kako bi ta adut odigrali.

Odkar se spomnim, govorimo, da je treba izboljšati povezanosti znanosti in gospodarstva. Trudimo se z različnimi mehanizmi. Ampak dokler znanje ne bo v poslovnem interesu gospodarstva in dokler delo za gospodarstvo ne bo avtentičen interes znanstvenikov, je vse zaman. Potrebujemo gospodarsko okolje, v katerem se bo splačalo znanje. Znanje, ne zvitost, zveze in poznanstva, privatizacija in podobne malverzacije.
Vse se ne začne in konča pri denarju, ampak sredstva za znanost so pomembna.

Ne samo višina, tudi način, kako vlagamo v znanje. O slednjem je dr. Žekš večkrat povedal, da mi denarja v znanost ne vlagamo, ampak ga razdeljujemo. Tako, da pač vsak dobi nekaj. V dobrih časih je to pomenilo, da so dobri dobili dovolj, slabi pa preveč. V slabih časih dobri dobijo premalo.

Znanost ne daje rezultatov takoj. Če bi jih, bi nas rast vlaganj v znanost v zadnjih letih rešila pred krizo, pa nas ni. Znanost daje rezultate na dolgi rok in še to samo, če je znanju tudi splošno gospodarsko okolje prijazno. In naše ni. Znanost potrebuje stabilne razmere. Znanstvenika lahko hitro izgubimo, traja pa leta, da ga vzgojimo.

Zato je varčevanje nevarno, znanstvene politike v tem času pa zahtevnejše kot v dobrih časih. Gre za to, na katerem področju naredi racionalizacija več škode in na katerem manj. Kje je odličnost, ki se je racionalizacija ne sme dotakniti, in kje povprečnost, ki se jo mora.

Brez besede »varčevanje« tudi na takem slavnostnem dogodku kot je današnji, torej ne gre. A se sprašujem, zakaj ne. V koalicijski pogodbi ne piše samo to, da se bodo pokojnine usklajevale z rastjo plač, ampak, da je cilj tudi:
povečanje javnih sredstev za financiranje znanstveno- raziskovalnega dela v skladu z barcelonskimi cilji do konca mandata.
Od tega cilja se oddaljujemo. Jaz kot minister težko razumem, da se za usklajevanje pokojnin, skladno s koalicijsko pogodbo, takoj najdejo milijoni. Isti milijoni bi tudi znanosti in visokemu šolstvu omogočili, da bi najboljši krizo prevedrili brez hujših posledic.

Vsi razumni ljudje se zavedamo, da moramo, če se želimo vrniti na pot zdrave rasti, najprej finančno urediti državo. Ampak veljajo za vse vsaj enaka merila.

Spoštovani,

Danes praznujemo slovensko znanost. Z nekoliko grenkim priokusom, ker ni dovolj posluha niti za to, da bi upoštevali specifike ustvarjalnega dela javnega sektorja in zavodom omogočili, da v večji meri sami iščejo rešitve, dodatne vire in se z omejenimi viri racionalno obnašajo.

Vendar na ministrstvu ne obupujemo in prepričan sem, da ne obupujete niti vi. Žene vas tista radovednost, na katero nas spomni ta praznik, radovednost, zaradi katere je Prometej človeštvu prinesel ogenj in vztrajnost, s katero je Atlas na svojih ramenih nosil nebesni svod.

Čestitam vsem za kvaliteten prispevek k slovenski znanosti, čestitam vsem letošnjim nagrajencem in se zahvaljujem komisiji za opravljeno delo.

Dovolite mi, da zaključim z mislijo Alexisa de Tocquevilla*.
Odkar so dela človeškega duha postala vir moči in bogastva, je potrebno vsak napredek znanosti, vsako novo spoznanje, vsako novo idejo obravnavati kot zametek moči, ki je na dosegu ljudstva. Pesništvo, zgovornost, spomin, milina duha, žar domišljije, globina misli, vsi ti darovi, ki jih nebo deli na slepo srečo, so demokraciji koristili, in celo kadar so se znašli v posesti njenih nasprotnikov, so še vedno delali njej v prid, ker so poudarjali naravno veličino človeka.
Zato danes praznujemo dela človeškega duha, radovednost, dvom, razum, iskanje resnice, praznujemo naravno veličino človeka, praznujemo znanost!

*'Tocqueville: Demokracija v Ameriki', prevod Simona Križaj,Založba Krt, 1996.

Preberite še