ponedeljek, 08. marec 2010

Med žlahtno in žlehtno levico

Zanimivo, koliko črnila je bilo prelitega o Janševi kolumni na spletni strani SDS »Boga ni. Vse je dovoljeno«. In koliko manj o programu protikriznih ukrepov, ki je po obsegu dvajsetkrat daljši in je bil celo vložen v parlamentarno proceduro. Odzivi kažejo, da smo v Sloveniji še daleč od konca zgodovine, ki bi nam omogočil, da bi se pogovarjali o prihodnosti. Skupna svetla točka nedavnega pisanja Janše, Štrajna, Hribarjeve in še koga je strinjanje, da je očiščenje, katarza, potrebno. Potem ko smo dolgo poslušali, da potrebujemo žlahtno desnico, postaja jasno, da nimamo žlahtne levice in da liberalci to niso. Vsaj klasični ne.

Na poti k žlahtni levici je še nekaj ovinkov. Izgovarjanje, da so ljudje nedolžni, dokler se jim pravnomočno ne dokaže krivda, za politike ne velja. Odstopiti morajo, če ugotovijo, da niso več verodostojni in bo država ali vlada predolgo talka njihovih problemov. To ni priznanje krivde, to je odnos do države. Pred sodiščem seveda velja, da je krivda individualna. Pred javnostjo pa je pač tako, da posameznik meče luč ali senco na celo stranko, skupino, ekipo, razred, vlado … Na splošno in povprek demonizirati velik del političnega prostora ni pošteno do vseh, ki si demoniziranja ne zaslužijo, pa hkrati poziv, da se v zvezi s tem vsaj zamislijo. Na splošno in povprek se SDS očita fašizem in avtoritarnost.

Mnenjski voditelji so namreč v polemiki z Janšo iz ropotarnice zgodovine potegnili najstarejši trik, ki si ga je izmislil še Josif Visarjonovič Stalin: da nalepimo etiketo »fašistično« na vse, kar nam ni všeč, pa sicer nimamo, kot pravi na primer dr. Štrajn, »pametnega odgovora«. Ko zmanjka vseh drugih argumentov, se pomladnim strankam pripiše, da so fašistične, avtoritarne, populistične, domobranske, argentinske, da imajo njihovi voditelji totalitarne težnje, da bi delali državne udare z vojsko in prevrate z ljudstvom. Pri tem skrbno negujejo privid loka od Mahniča prek domobrancev do slovenske »desnice«.

Privid zato, ker med levimi strankami ter komunistično partijo in njenimi trabanti obstaja pravna, kadrovska in premoženjska kontinuiteta. Nič takega ni med pomladno stranjo in fašisti. Demokratična samostojna slovenska država je rezultat demokratov slovenske pomladi. SDS si je v svojem zadnjem mandatu za sodelovanje prek ločnice pomlad-kontinuiteta neprimerno bolj prizadevala kot zdajšnja koalicija. V vlado je povabila vse stranke. Sestavila je partnerstvo za razvoj, da bi podprlo reforme, v katero je vstopila tudi SD. Pred pogajanji s Hrvaško se je posvetovala s parlamentarnimi strankami itd.

Podtikanje fašizma in totalitarizma konservativni in klasično-liberalni politični opciji je največja 'natega', ki je levemu propagandnemu stroju uspela po drugi svetovni vojni in si zasluži še en odstavek, ker ta ričet obilno zajemajo vsi progresivno liberalni in levi komentatorji in bi bil čas, da se s tem neha. To relativiziranje med levico – komunisti in desnico – fašisti je namreč zlagano.

»Če fašizem pravilno razumemo, to sploh ni fenomen desnice, ampak fenomen levice,« piše Goldberg. Že ob površnem branju zgodovine medvojne Nemčije in Italije naletimo na Nacionalsocialistično delavsko stranko Nemčije ter na socialista Mussolinija, ki je rad povedal, da »ima socializem v krvi«. Mimogrede, Mussolinijev program iz leta 1919 je predvideval tudi uvedbo minimalne plače, razlastitev cerkve, odpravo naborništva, sekularizacijo šol in zemljo tistemu, ki jo obdeluje. Mussolini je bil očitno sploh zakladnica progresivnih idej za celo stoletje. Tudi tista o preseganju delitve na levico in desnico ter »tretja pot« sta njegova izuma.

Meščanske konservativne stranke in cerkev sta bili sili, ki sta se nacizmu in fašizmu v njunih državah najdlje upirali, vitalnost ameriškega klasičnega liberalizma pa tista, ki je najprej vojaško strla fašizem in nacizem, potem pa brez boja še komunizem.

Da se slovenskim pomladnim strankam, predvsem SDS, obesi čim več te totalitarne prtljage, je taktika, ki odvrača pozornost od praznine idej na gospodarskem, razvojnem in socialnem področju ter od odsotnosti dejanj. Vseevropsko sprejetje socialnega tržnega gospodarstva nemškega konservativca, krščanskega demokrata Erharta pomeni konec zgodovine v evropskem prostoru. Podlaga v konservativnih vrednotah spoštovanja človeške osebe, solidarnosti in sočutja omogoči kompromis med nihilističnim neoliberalizmom trga in socialno demagogijo razrednega boja.

Žlahtna levica to razume. Naša levica svojo praznino zagovarja s »slabim komuniciranjem z mediji«. Izgovor je toliko bolj absurden, če se spomnimo na prevladujoče simpatije slovenskega medijskega prostora do ene od političnih opcij. To tudi ni problem novega medijskega zakona, ki bi uredil komuniciranje o vladnih uspehih. Ne motijo me simpatije, moti me, da ima nekdo ljudi tako za neumne, da napiše, da vlada dobro dela, samo komunicirati da ne zna. Ob tem, da kazalca po Vinku Hafnerju še nihče ni vihtel bolje od Boruta Pahorja. Dejanja, če so, pa govorijo glasneje od besed.

Če je v pisanju Janeza Janše kak problem, je v tem, da je vase zaverovano koalicijo opomnil, da niso sami in da država ni peskovnik. Tisti, ki bi hoteli, da na levici vse ostane, tako kot je, zatrobijo k orožju v boj proti skupnemu prasovražniku. Medsebojni prepiri se bodo polegli, notranji kritiki bodo utišani. Žlahtna levica lahko še nekaj časa počaka. Včasih je Drnovšek govoril, da bi se brez njega pobili med sabo. Danes to lahko reče Janša.

Objavljeno v Delo Mag, 8.3.2010.

Preberite še