09. februar 2020

Recept za napredek: več podjetništva


Trideset let po padcu berlinskega zidu, štirideset let po tem, ko je Milton Friedman napisal Free to Choose, osemdeset let po tem, ko je Hayek pisal Pot v Hlapčevstvo, in skoraj dvesto petdeset let po tem, ko je Adam Smith napisal Bogastvo narodov, se v Sloveniji še kar naprej obotavljamo glede podjetništva. 

Leta 2020 se nek spletni portal ukvarja s tem, da bi promoviral podjetništvo. Ki ga imajo po svetu v krvi, če pa že ne v krvi, pa v šolskih programih. V drugih nekdaj socialističnih državah podjetniki niso bili razredni sovražniki in zato jim nikoli niso očitali kolaboracije z okupatorjem. Dandanes podjetnikov na Poljskem, Češkem ali v Estoniji ni treba gledati postrani, da bi bilo plenjenje in pobijanje tega sloja v letih 1942-1945 videti bolj opravičljivo.

V Sloveniji pa še kar ne vemo, ali ne bi v celoti pritrdili Prešernu, češ, »lani je slepar starino še prodajal, nosil škatle, meril platno, trak na vatle, letos kupi si graščino«. Celo menda desne stranke so ujetnice krščanske socialne misli, ki je pred drugi svetovno vojno verjela, da brez socializma »ne more biti pravega, zares krščanskega družbenega reda«.

V vrednostnem temelju naše države je sicer zapisano (33. člen Ustave), da je zagotovljena »pravica do zasebne lastnine in dedovanja«. 67. člen pa to pravico relativizira, češ, »Zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija«. Vsak govornik, od Kulturnega praznika februarja, do dražgoške proslave naslednjega januarja, in vse kar bo javnih dogodkov vmes, bo povedal, da ni pravično, da so eni nekaj spravili skupaj, drugi pa ne. In da je karkoli, kar že kdo ima, posledica izkoriščanja. Razen seveda, če gre za privilegij, ki mu ga je podelila država; zaradi njegovih državljanskih zaslug v boju proti podjetništvu, kapitalizmu in neoliberalizmu.

In potem se ne moremo čuditi, da Levica v svoj program (2017) zapiše, da bodo za vsa velika podjetja vpeljali »demokratične oblike javnega lastništva«, beri, podržavili bi jih, srednja in manjša podjetja pa »bodo v prehodnem obdobju lahko v zasebni lasti«.

To je mnenje stranke, ki je ključna za oblikovanje ne-Janša koalicije – pa naj bo to pred ali po naslednjih volitvah. Slovenija je med Scilo in Karibdo, med Janševo vlado in recidivi socializma venezuelskega tipa. Da v Levici niso navijali za ukinitev zasebne lastnine že lani, ko so podpirali Šarčevo vlado, je verjetno zgolj zato, ker smo v prehodnem obdobju. Ko zasebno lastnino tiho plenimo z visokimi davki.

Podjetnikom naklonjeno se tupatam oglasi Gospodarska zbornica – kadar vlado le zanese predaleč v socializem. In potem naprednim silam ni jasno, kako lahko predsednica zbornice, ki so jo imeli za napredno, lahko zagovarja stališča, ki so na napačni strani razrednega boja. Plašno se kakšne drobtinice iz zakonodajalčeve mize nadeja Združenje podjetnikov, ki povezuje tiste podjetnike, ki jim podjetje ni padlo v naročje kot nekdanjemu socialističnemu direktorju, ampak je dejansko rezultat njihove oz. družinske podjetnosti. Seveda ponižno, da se ne bi komu zamerili, ker ima država veliko drvarnico polen, ki jim jih lahko zmeče pod noge v obliki inšpekcij, davkov in raznih dovoljenj.

V Sloveniji podjetnike trpimo. Ker jih zaradi vpetosti v evropsko okolje nekako moramo. V pozitivni luči so predstavljeni, če naredijo kaj družbeno odgovornega. In ne, če imajo dobiček, če investirajo, če zaposlujejo. Ker rezultatov da niso naredili oni, ampak je plod dela delavcev, ki jih izkoriščajo.

Ravnokar smo praznovali Kulturni praznik, kjer poslušamo dvoje: da za kulturo ni dovolj denarja in da so kulturniki postavili temelje slovenske države. Da bi kdaj slišali o tem, da so temelje polagali tudi slovenski kmetje, obrtniki, podjetniki in kapitalisti, ki so se po izgradnji Južne železnice odprli v svet, da so slovensko samozavest in blagostanje gradili slovenski podjetniki kot npr. Slavec, Curk, Vošnjak, Stermecki, Sirc, Lajovic, Kozina, Benko in mnogi drugi, tega ne bomo niti praznovali, niti se o tem otroci ne bodo učili v šoli. Zakaj so idoli današnje mladine športniki, ne pa tudi podjetniki tipa Batagelj, Boscarol, Štrancar, Akrapovič, Logina …

Skratka

Recept za napredek je že več sto let jasen – varna lastnina, fair tekma in predvidljive ovire s strani države. Če je to zagotovljeno, bodo ljudje pripravljeni vlagati svoj čas in denar v podjetje. Premoženje, ki bi ga lahko potrošili danes, bodo vložili v podjetje, da bo več vredno jutri. Podjetje bo ustvarjalo novo vrednost in bomo vsi bogatejši.

Zato sta pred novo vlado dve nalogi: prva: spraviti v red storitve, za katere ima monopol država – predvsem zdravstvo in vojsko. In druga, ustvariti normalne razmere za podjetnike – poenostaviti, deregulirati in poceniti gospodarsko okolje.

Objavljeno na portalu Domovina februarja 2020.