nedelja, 10. januar 2010

Po krizi v novo paradigmo?

Pred božičem je predsednik vlade Borut Pahor predstavil dokument »Kam po krizi - Prispevek k oblikovanju trajnostne vizije prihodnosti Slovenije«, ki ga je napisala skupina pod vodstvom državnega sekretarja v Pahorjevem kabinetu, Jožefa Školča. Ker ji daje pozornost sam predsednik vlade in ker naj bi bil to prispevek k novi celostni Strategiji razvoja Slovenije, ne sme ostati brez odmeva.

Dokument postavlja mnoge cilje, ki so znani in o katerih se v državi že dolgo strinjamo: blagostanje, skrb za naravo, za ljudi, za manjšine … gospodarstvo osnovano na znanju, pravična delitev ustvarjenega in trajnostni razvoj. Ti cilji so že zapisani v Strategijo razvoja Slovenije, v Okvir reform prejšnje vlade, v strankarske programe in kongresne resolucije strank. Strinjam se z ugotovitvijo, da je naš svet zapadel v nerazumno potrošništvo in da z naravo ravnamo slabo. Prepričan sem, da je avtorje vodila iskrena skrb, tako za planet kot za ljudi, ki na njem živijo in da so imeli najboljše namene.

Kljub temu, da je predsednik Pahor v zadnjih tednih menda večkrat uporabil besedo »konkurenčnost« kot prej v celem letu, skrbi, za kakšne politike bo postal podlaga ta dokument; za kakšno zdravstveno in pokojninsko reformo, za kakšno lastniško prekladanje podjetij v lasti države, za kakšne davke na dohodke in na nepremičnine in za kakšne tako imenovane gospodarske reforme.

Kriza za povratek zgodovine

Gospodarska kriza, ki da jo je povzročil »imperializem finančnega sektorja«, je avtorjem izgovor za ugotovitev »da moramo spremeniti naš pogled na svet« in da so modeli funkcioniranja družbe »dosedanji«. Od sedaj bodo torej drugačni. Da se moramo odločiti za »bistvene in korenite spremembe«, za »drugačen sistem vrednot«.

Jonah Goldberg v knjigi Liberal Fascism odlično argumentira, kako so s podobnimi besedami krizo zlorabljali v dvajsetih in tridesetih letih. Dokument prinaša malo novega, pa veliko tega, kar smo že videli po prvi in po drugi svetovni vojni. Morda se to sliši ideološko, ampak polemiziram z dokumentom, ki je v svojem bistvu globoko ideološki in ki kaže, da Fukuyamova teza o koncu zgodovine za naše kraje ne velja.

Z vračanjem k staremu demonstrirajo idejno praznino slovenske progresivne levice in jo poskušajo pripisati kar vsej družbi. Pišejo, da »Slovenija v preteklosti sicer ni bila brez vizij, a so te izhajale predvsem iz velikih nacionalnih ciljev (osamosvojitev, sprememba političnega sistema, priključitev EU, NATO, OVSE itn.). Ko so bile uresničene, smo ostali brez novih«. Nekateri seveda s(m)o imeli nove vizije: da bi Slovenci spet živeli v podobnem blagostanju, kot naši sosednje na severu in zahodu in da bi po kupni moči ujeli povprečje EU.

Kupna moč kot kriterij se piscem zdi ideološko sporna. Tako se jim zdi vredno zapisati, da bruto domači produkt ni edino merilo razvoja. Kar seveda drži in že zdaj ni. Poročilo o razvoju, ki ga pripravlja UMAR, poroča o merjenju ducatov kazalnikov. Obreganje te vladine skupine ob BDP morda razkriva nezavedne vzorce, zakaj je v Sloveniji tako zelo padel in koliko to našo vlado resnično skrbi.

Enakost osrečuje

Paradigma trajnostnega razvoja konkurenčnega socialno tržnega gospodarstva je zapisana v lizbonsko pogodbo in razrešuje konflikte, zaradi katerih so nekateri delali revolucije, pisci pa bi še zdaj postavljali interes skupnosti pred interes posameznika, ko pišejo »Obstoječi sistem delovanja (države op.avt.) se mora spremeniti tako, da jo bo bolj povezoval z vsemi družbenimi dejavniki v prid celotne družbe ne pa zgolj lastnih političnih ali interesov posameznih skupin«. Lepo se bere tudi, da je slaba »prevlada individualnih ciljev nad družbenimi, zgolj sebičnih koristi nad skupnimi«.

Ampak vsi zločinski sistemi prejšnjega stoletja so nastali zato, ker je nekdo lepo zveneče interese skupnosti postavil pred svobodo posameznika. In za to svobodo v je dokumentu malo skrbi. Ko govorijo o novih vrednotah, omenjajo »strpnost, solidarnost, sodelovanje«. Preambula Lizbonske pogodbe je zelo jasna, ko gre za vrstni red vrednot. Takole se začne tisti odstavek: »Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode …«. Človekovega dostojanstva in svobode v dokumentu ni. Naj bi posameznik svojo svobodo žrtvoval za »skupnost« ali za planet?

Razsvetljenski mislec John Locke je zapisal, da je človekovo iskanje sreče del božjega reda. Svoboda do iskanja sreče je na tej podlagi postala temeljni postulat žlahtne liberalne politike. Svoboda iskanja sreče, ki je lahko, ne pa nujno, tudi svoboda iskanja bogastva. Nič od take svobode ni v dokumentu, pač pa je sreča na silo postavljena kot antipod materialni blaginji in rezultat »soodvisnosti« in »medsebojne povezanosti« ljudi.

Na kratko bi glavno idejo programa Kam po krizi lahko povzeli takole: Cilj razvojne vizije so srečni ljudje. Srečni so, če med njimi ni razlik. Naloga države je, da poskrbi, da ni razlik. In sicer tako, da prerazporeja zaslužek in premoženje, da obilno zaposluje v javnem sektorju, da podržavlja podjetja in zemljo.

Hitro bi se našli ljudje, ki bi šli za take bližnjice do sreče na ulice. In vedno so se našli tudi politiki, ki bi v takih nalogah videli priložnost, da bi komandirali. Zato dokument ni zgolj intelektualna provokacija, kot se mu nekateri poskušajo hkrati odrekati. Problem tega dokumenta za levico je kvečjemu ta, da preveč naravnost zapiše tisto, o čemer politika na glas, zaradi zgodovinskih hipotek, ne upa več govoriti.

Utopične regresije: nacionalizacija, samoupravljanje in neuvrščenost

Dokument je poln idej, ki bi jim kak moderen zahodnoevropski socialist rekel »utopične regresije«. Ekonomijo še kar razlagajo kot konflikt med delom in kapitalom. Pišejo, da je »človek postal le še sredstvo za povečanje dobička in materialne blaginje«. Govori se o »družbeno sprejemljivi stopnji dohodkovne neenakosti« … beri umetnemu vzpostavljanju enakosti dohodkov ljudi. Na glas razmišljajo o nacionalizaciji »tistih podjetji, storitev, naravnih virov itn., ki so potrebni za osnovno človekovo eksistenco in niso več v državni lasti? Kako celostno in enakopravno določiti prioritete nacionalizacije«.

Morda bi ljudem spet pobrali gozdove, saj je ena od idej »nova ureditev lastništva in ravnanja z neodtujljivimi naravnimi viri (voda, zrak, nacionalni parki, zaščitena območja itn.)« In naprej »se moramo kolektivno odločiti, kateri družbeni sektorji in naravni viri bi morali postati skupnostni (vodni viri, mokrišča, gozdovi)«. Kolektiv da bi nekatere stvari naredil za skupne? Napoveduje se »prerazdelitev bogastva«, vračanje nazaj »od nadzorništva k samoupravljanju« in kaznovanje »politične neodgovornosti vlade, ministra, poslanca«. Ali ni dovolj, da so za politično delo politiki kaznovani na volitvah, za kazenske zadeve pa pred sodišči?

Čim številnejši javni sektor da je nekaj pozitivnega, saj naj bi bil » javni sektor »pomemben vir delovnih mest v Sloveniji« (skupaj s podržavljenimi slabimi podjetij!). Funkcijo javnega sektorja vidijo v tem, da je »vir plačne enakosti in zaposlovanja«.

Na zunanjepolitičnem področju se obuja neuvrščenostno zanimanje za tretji svet. Evropska unija, v resnici največji donator mednarodne razvojne pomoči, je predstavljena skorajda kot zločinska organizacija: »Te procese povečevanja neenakosti in revščine, zmanjševanja vloge socialne države … ter ropanja naravnih virov, so v veliki meri upravljale mednarodne organizacije … v veliki meri pa tudi Evropska unija«. Slovenija naj se ne bi ustavila samo pri »kritikah in nelojalnosti« (do NATA in EU ?!), ampak naj bi iskala pot, kako »preiti v politiko poguma, drznih iniciativ in humanističnih intervencij«.

Brez zavor

Ko beremo, kako hitro so se v kabinetih neke enobarvne slovenske vlade sposobni odmakniti od temeljev Evropske unije – vrednot dostojanstva in svobode, modela socialno tržnega gospodarstva, in kako bi celo mala Slovenija na zunanjepolitičnem področju solirala s svojim glaskom – začnemo ceniti dvoje. Najprej daljnovidnost Pučnika, Drnovška, Bučarja, Rupla, Janše, Peterleta in drugih - da Slovenijo čim prej in za vsako ceno vpnejo v evroatlantske povezave. To so varovalke, ki od zunaj skrbijo, da nas nikoli več ne bi zaneslo k prevelikim čudaštvom.

In drugič, cenimo napore Peterleta, Drnovška in Janše, da so oblikovali vlade ali partnerstva preko ideoloških prelomnic. To je od znotraj preprečevalo, da bi istomišljenike zaneslo do preveč ekstremnih idej.

Še rekomunizacija ekonomije?

V kontekstu tega dokumenta se zdaj zdi, da je v prvem letu vladanja levica komunistično preteklost rehabilitirala na simbolni ravni: s poimenovanji vpadnic po diktatorju, z ignoranco obeleževanja spomina na žrtve totalitarizma, z ignoranco 20 letnice padca Berlinskega zidu, z potiskanjem Hude jame med drugorazredne teme in z visokim državnim odlikovanjem šefu represivnega aparata. V neki kolumni je Marko Crnkovič to poimenoval "rekomunizacija republike".

To se zdaj kaže kot ideološka priprava za rekomunizacijo ekonomije: da se v ekonomsko sedanjost in v razvojne načrte za prihodnost vrnejo utopije, za katere smo upali, da so bile v prejšnjem stoletju poražene. Zdaj ne gre več »samo« za preteklost in simbole, ampak za prihodnost države, njenega gospodarstva in njenih državljanov. V tej luči besede predsednika vlade o ambicioznih reformah in izhodni strategiji ne vzbujajo končno optimističnega pričakovanja ampak dodatno skrb.

Besedilo objavljeno v Sobotni prilogi Dela 9.1.2010.

PS. Bonus track:



Preberite še