Dva dni po tistem, ko sem dobil iPada, sem na njem bral New York Times, Wall Street Journal in Financial Times. Takrat, prve dni maja, sem na iPadu bral tudi zagrebški Vjesnik in beograjsko Politiko.Pol leta kasneje lahko na iPadu berem Delo.
Na Delu smo delali že pred časom, ko je Robert Klinc napisal prav spodoben vmesnik do njihovih PDFjev. Delo rešitve ni maralo in se je posebej potrudilo, da je storitev preprečilo. Te PDFje bi se dalo zložiti v iBook in rezultat bi bil podoben temu, kar Delo App ponuja zdaj.
Med uporabniki interneta je prišlo Delo na slab glas tudi zato, ker je bila spletna stran Dela med vsemi slovenskimi časopisi verjetno najslabša. Blogerje in tviterate je jezilo predvsem to, da se praviloma ne morejo sklicevati na članke iz Dela, ker nimajo URI-ja.
Med tem smo papirne izvode odpovedali in se navadili na druge medije. Zakaj je časopis vendarle oblika, ki lahko preživi internet, sem opisal v članku Končnost časopisov. Še vedno sem mnenja, da je na internetu prostor za nekaj, kar ima prvo in zadnjo stran. In želim brati isto, kar berejo tisti, ki Delo berejo na papirju. Pa ne zato, ker bi bila vsebina tako kakovostna, ampak pač zato, da vem, kaj so drugi prebrali.
Programček Delo - glorified PDF without the glory
Zato sem vesel, da Delo je na iPadu. Zavedam se, da imamo pred seboj prvo verzijo. Tudi prve verzije drugih časopisov niso bile ne vem kaj. Čestitke torej Delu za odločitev, da v to gre, in avtorjem, ki so zadevo sprogramirali. Izgleda res lepo, ideja, da je časopis prepognjen na pol je vizualno odlična, programček je lepo narisan. Prebrati je mogoče natanko to, kar je natisnjeno. In to je najpomembnejše.Kratka ocena, ki sem jo tudi tvitnil, je naslednja. Prvi vtis "super". Drugi vtis: "glorified PDF without the glory". Super smo amortizirali v prejšnjem odstavku.
Vse kar dobimo, je ogledovalnik PDFa (verjetno niti ne gre za PDF ampak za TIF slike) in nič, prav nič drugega. Nobene "slave". Niti besedila članka se ne da ogledati kot besedilo, ga poslati po malu, tvitniti ... Časopis se odpira z double tapom (halo?). Proti pričakovanjem naslovi vodilnih člankov na naslovnici niso nikamor zvezani.
Domaaaače!
Pred tridesetimi leti se je Rade Končar (ali pa je bil EI Niš) odločil, da bo naredil jugoslovanski hišni računalnik, da bo spodrinil spektrume in komodorje ter prihranil devize. Danes kake posebne potrebe za to, da z domačimi glavami ponavljamo to, kar so drugi že naredili, ni. Delo tudi ni ne NYT ne Le Monde. Ne more si privoščiti enakih stroškov razvoja programčka.
Naj bo domač podalpski app v še tako prepričljivem nacionalnem interesu, če zadeva ne zna vsaj tega, kar zna PressReader, potem za samostojen razvoj ne vidim ekonomskega smisla.
Press Reader
In kaj zna PressReader, Delo pa ne?
- Časopise spravi na vse, dobesedno na vse, naprave. Na iPhone, Berry, WinMobile, PCje, Maca, Androida, Galaxy tab ...
- Vsi naslovi člankov so povezani na berljivo obliko članka, na besedilo, ki se pač oblikuje napravi primerno. Bralec lahko bere obliko, kot je na papirju, ali pa si da članek preliti v obliko, ki se bere tudi na telefonu. Podobno rešitev ima tudi Zinio.
- Ker obstaja besedilo, ne samo slika, so na voljo tudi iskalniki, kazala, novice je mogoče zložiti drugače ...
- Deluje v portretnem in krajinskem načinu.
- Omogoča branje časopisa med nalaganjem.
Programerji imajo še kar nekaj dela, da bo Delo doseglo nivo, ki ga na iPadu, iPhonu, Androidu že imajo vsi albanski dnevniki, pa International Herald Tribune tudi. Morda bodo tile, ki programirajo Delo, naredili platformo in bodo štancali programčke še za druge časopise. Predvsem tuje. Samo to je smiselno. Nekateri to že delajo.
Za konec
še nasvet Dnevniku in Večeru. Če vas kaj pekli zavist, da niste na iPadu, porinite svoje PDFe v PressReader, pa vas bomo brali tudi na telefonih in na novih Samsungovih tablicah. Vsaj ne bomo edina država, v kateri imamo urejeno kanalizacijo, nimamo pa časopisov v standardnem bralniku.
