iPad - prvi vtisi - čarobni, revolucionarni, umazani in zli

Prejšnjo nedeljo, »first thing in the morning«, sem se naivno odpravil v trgovino po iPad, v Pentagon City Mall. "First thing" s 6 urami časovne razlike pomeni, da je čas tudi za ogled Pentagona. Da hočem iPad, sem vedel 20 sekund po tem, ko sem ga v trgovini vzel v roke. Sem se že videl, da si bom pri govoru namesto s točkami na papirju pomagal kar z iPadom.

Pa ga seveda niso imeli. Da se najbolj splača naročiti po pošti. Čas dobave: 5-7 dni. Preveč, glede na predviden čas obiska v ZDA. 5-7 dni prepozno sem tudi zvedel, da srečanje Evroatlanstkega partnerstva zaradi prahu z Islandije sploh bo.

So pa povedali, da ga lahko naročim v trgovino. Če imam Apple ID. In da me bodo po mailu obvestili, ko pride. Če pride. Na enem od macov sem se vpisal. In imel naslednje dni razlog več, da sem kar naprej preverjal email.

Izložba: "Meet iPad" in ne "Get iPad" ali "Buy iPad". 

Mail je prišel v sredo popoldne, malo pred odhodom na letališče. Seveda sem skočil v Pentagon City. Kjer so me legitimirali, če sem res ta, ki ga je naročil. In plačati sem ga moral s kreditno kartico. Menda na ta način kontrolirajo, da ista oseba ne kupi več kot dveh. Kot sladkor in kavo v stari jugi. Ampak ... kakšen fantastičen dan!

Na letalu ga nisem mogel preskusiti, ker ga je najprej treba "aktivirati", tako, da se ga priključi na iTunes. Ni mi jasno, zakaj. Ampak gotovo obstaja dober razlog. Kot za vse pri Applu. Tako mora bit!

Morda zato, da pomahaš s kreditno kartico. Doma sem uredil tudi to. Upam (upam!) da sem pazljivo poklikal in da se mi zdaj iTunes ne bo zaganjal za predvajanje tega ali onega. Nazadnje, ko sem ga nameščal, se mi je vsedel čez VLC. Ampak nobena cena ni previsoka, nobeno vreme preslabo …

Na iPadu so res zelo osnovne aplikacije.Bistveni sta App Store in iTunes, kjer te molzejo dalje.

Safari je, oprostite, pohabljen. Ne samo, da ne dela Flash (ne da se gledati videa na Delu, Dnevniku, RtvSlo pa se sploh dela pametno in pokaže stran za mobilne naprave). Na delo.si mi ni uspelo odpreti PDF verzije (verjetno flash). Huje je, da na polno ne deluje Gmail. Ne delajo Google docs. Tudi koledar se pokaže v svoji mobilni in ne v polni verziji. Pa za to ni razloga, ker je zaslon dovolj velik, procesor pa dovolj zmogljiv. Edino, kar pade na pamet je, da Apple ubija svetovni splet. Zakaj bi bilo nekaj na spletu zastonj, če se da za podobno reč skozi iTunes and App Store zaračunati.

O ostalih vgrajenih aplikacijah ne kaže zgubljati besed, ker so uporabne samo, če ste se popolnoma predali Apple univerzumu.  

Zabava se začne na App Store. Ki mi je napisal, da iPad ni podprt v "moji državi". Apple se obnaša kot The Soup Nazi. "No soup for you". "No apps for you!" Potem je bilo treba ogoljufati Apple Store in iTunes in se predstaviti kot Američan. Fake name generator je kar uporabna storitev! Kar nekaj programčkov je zastonj, v splošnem se pa na iPadu, tako kot na drugih Applovih zadevah, z nakupom strojčka stroški šele začnejo.

Dobro ...

• Oblika in format, ki ga lahko vzamete na sestanek, ga postavite na mizo na kavi ali na pivu, tudi na poslovnem kosilu. Če boste isto naredili z laptopom ali netbookom, vas bodo imeli za čudaka.
• Lepo oblikovan. Kot smo pri Applu že navajeni.
• Lepo "narisane" aplikacije. Podobno kot na OS X imaš človek občutek, da se nekdo potrudil tudi za obliko, ne le za funkcionalnost.
• Zelo odziven, snappy, posebej kinetično premikanje in obračanje je dodelano in odzivno. Užitek gledati, kako se stvari skrolajo, počasi ustavljajo, kako se vse skupaj obrne, ko napravo obrnemo.
• Virtualna tipkovnica je zelo, zelo dobra. Mislim, da bi na njej lahko tipkal celo hitreje kot na običajne tipkovnice. Verjetno zato, ker itak nimam strojepisnega tečaja. Napisati č,š ali ž je pa razmeroma komplicirano. Pričakujte zapise v "turccici".
• Nekaj aplikacije je preprosto genialnih. Ampak o tem na koncu, da vse skupaj zaključim s pozitivno noto!

 Zaslon se zdi za blendo svetlejši od MacBook-a in dve blendi od netbooka.

Slabo ...

• Za držati v roki kar težak, v ovitku ga je še posebej nerodno držati. Mislim, da se bo razvila nova verzija karpalnega sindroma. Da bi ga dolgo pestoval za branje knjige ali gledanje filma ... kaj pa vem. Če to delam na laptopu, mi ni treba ničesar držati v roki.
• Razmeroma slaba ločljivost zaslona. Ni OLED. 1024x768 je toliko, kot ima slab netbook. Na tako veliki površini ne da kaj prida gostote pixlov. Zato je dolgotrajno branje besedila utrujajoče. Znaki na spletnih straneh v portretnem načinu so zelo stopničasti. Če imam na telefonu imam OLED z 800x480 bi Apple lahko šel na kakih 1024x1400.

• Velika arhitekturna hiba naprave je, da so namesto normalnega datotečnega sistema aplikacijski silosi. Vsaka aplikacija ima svoje datoteke. Ne kaže, da je možno, da se dva programa ukvarjata z isto datoteko. Razen s tistim, kar je podprto skozi sistem (fotografije). Npr. da jo GoodReader prenese na iPad, Pages jo pa popravlja. BTW, Pages so jetra. Pišejo, da skvarijo Word datoteke in niti slučajno ne bom investiral $9.99.
• Posledica take arhitekture so medijski silosi. Brez posebnega truda imam že jaz štiri knjižne police. iBooks za Applove knjige, Kindle za Amazonove knjige, Marvel za Marvel stripe (ampak ne za ostale stripe), in FreeBooks za zastonjske knjige (ampak ne za zastonjske iz iBooks ali Kindle). Vsak program ima svoj vmesnik, malo drugačen. Pa za božjo voljo, knjiga je knjiga. Isto sranje se bo verjetno dogajalo s časopisi, glasbo … 
• Aplikacije kot paradigma so pogosto korak nazaj. Če je mali telefonski zaslon še lahko izgovor, da se za recimo CNN naredi aplikacija, na iPadu tega izgovora ni. Po novem velja »There is an app for everything«. Včasih je veljalo »there is a web page for everything«. Skozi brskalnik na enak način delamo zaznamke, si zabeležimo v Evernote, delimo vsebino na twitterju, facebooku, pošljemo po mailu ... Te stvari ima vsaka aplikacija urejena po svoje. Če jih sploh ima. Praviloma ne.
• iTunes so jetra. Nikakor ne znam prenesti slik iz iPada na PC. Nikakor. Da se ubijem. Ali sem pa spregledal kak thingy na zaslonu. Sinhronizacija dela samo v drugo smer. Morda zato, ker iPad nima kamere. Ampak da se pa narediti posnetek zaslona!
• Zaslon je svetel ampak za branje zunaj, razen v debeli senci precej naporen. Bleščavost pomeni veliko zrcalnega odboja. Po drugi strani tudi v temnem prostoru ni prav prijeten, ker aktivno sveti. Podobno kot računalniški zasloni. Na sliki levo se vidi, kako tak zaslon vidi fotoaparat. Človeški možgani se znajdejo bolje, lahko berejo, kar piše na zaslonu. Z nekaj nezavednega napenjanja možganov. In se sprašujemo, zakaj ležimo, beremo in smo utrujeni.
• Brez Dropboxa ali podobne rešitve za brezžično sinhronizacijo datotek med osebnimi računalniki za resno rabo ni primeren. Pika. Prenašanje oz. sinhronizacija po USB kablu skozi iTunes je kamenodobno
• Da ni multitaskinga je moteče v le toliko, da se v ozadju ne spremlja, da je prišlo novo instantno sporočilo, tvit ... Copy-paste med urejevalnikom besedila in brskalnikom ni moteč.
• Apple naj bi bil špica za user interface design, ampak za božjo voljo, se res ne bi dalo zapirati aplikacij kako drugače kot s pritiskom na fizični gumb? Tisti črni okrogli, ki je enkrat spodaj, drugič, desno, levo, zgoraj ... Sem spregledal kako gesto s prsti?
• Presenetljivo je tudi, da »nazaj« v številnih aplikacijah ne gre z gesto s prsti, ampak je nekje zgoraj levo, odročna ikona, na katero je treba pritisniti. Res štorasto. Steve, pa saj to ste na Macu že vzeli!
• Večino programčkov je treba kupiti. Cene praviloma niso visoke. Zelo pa moti, da se ne da dobiti preskusne, zastonjske verzije. Ali pa, da zadevo lahko daš nazaj in ti jo refundirajo. Glede na totalitarno naravo iTunesov, bi bilo to tehnično popolnoma izvedljivo. Tako pa človek kupi dve, tri stvari, preden najde nekaj, kar za silo dela. 
• Za iPad ni ne Firefoxa, ne Dropboxa ne solidnega (več identitet) zastonj Twitter klienta. Prvi med raznimi napravami sinhronizira gesla, zaznamke, zgodovino, drugi datoteke. Skratka, ne morem nekam z iPadom in se zanesti, da imam vse potrebno seboj.
• Za $499 bi pa krpico za čiščenje zaslona lahko dodali.

Skratka ...

Vse kar že kje dela – pošta, splet, predvajanje filmov, glasbe, pisarniške zadeve, tvitanje, celo branje knjig – dela na iPadu slabše, ne boljše. Glasbo se bolje posluša na iPodu, filme se gleda na računalniku ali televiziji, dela se na netbooku. Klasične knjige in časopisi na Kindlu manj utrujajo oči. Prednost je morda ta, da kje daleč od doma te stvari lahko za silo počnete brez računalnika. Ampak za silo gre tudi na pametnem telefonu. Ko bo delal Dropbox tako, da bo sinhroniziral VSE in bom Office datoteke lahko neškodljivo popravljal, bom mnenje spremenil.

Čarobnost in revolucionarnost iPada je v programih, ki jih za druge platforme sploh ni. Kjer naparava odpira nekaj popolnoma novega.

Vedno sem si želel dobro igrico za cestno dirkanje. Enkrat je bila vdelana v sedež na letalu pred mano. Na poti London - SanFrancisco sem toliko šofiral, da sem imel še nekaj tednov (tednov!) omrtvičeno konico kazalca. Na RealRacing se mi to ne bo zgodilo. Edino rama me še vedno malo boli.

In vedno sem si želel igrati kak inštrument. Na MagicPiano ne igram nič slabše kot Lang-Lang. In potem so tu take reči kot zemljevid sveta National Geographic, Star Walk ...

... in to je šele začetek.

Kresnica Zaresa

Zares ob vsaki priliki pove, da prejšnja vlada ni pustila nobenih rezerv, da so bile "kašče prazne" itd. Nazadnje pravkar Zalokar Oražmova v zvezi z interpelacijo proti Katarini Kresal. Ki s tem sicer nima nobene zveze.

V poročilu OECD za Slovenijo, ki je verjetno najbolj kvalificirano in strokovno in katerega prevod je izdala Služba vlade za razvoj in evropske zadeve, predgovor pa napisal minister Gaspari, piše:

Ugoden javnofnančni položaj iz časa pred nastopom krize je omogočil dovolj prostora za fiskalne spodbude.

Pustili smo ugoden položaj za fiskalne spodbude (beri trošenje) za premagovanje krize. Slovenija je bila v proticikličnosti svojih politik v zgornji tretjini članic EU27, njeno zmanjševanje primanjkljaja in zmanjševanje zadolženosti države pa primerljivo, glede na izhodišče, z drugimi državami. To je analizi v Financah utemeljil tudi ekonomist Kovač.

Kaj je v arbitražnem res važno?

Kronski argument vladne strani v zagovoru Arbitražnega sporazuma je, da piše, da bo določil "stik Slovenije z odprtim morjem". Zdi se mi, da gre za veliko natego. Zadeva je brezpredmetna in vlada se tega, kadar se resno pogovarja, ne pa dela PR, zaveda.
 
Resno npr., ko Ustavno sodišče je vprašala tole:

1. Vlada Republike Slovenije je na Ustavno sodišče vloţila predlog, naj Ustavno sodišče
izreče mnenje o skladnosti točke (a) prvega odstavka 3. člena Arbitraţnega sporazuma
med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške (v nadaljevanju Sporazum)
s 4. členom Ustave v zvezi z II. razdelkom Temeljne ustavne listine o samostojnosti in ...

Samo ena točka jo zanima. Ne cel paket. Ne cel sporazum. Dotična točka se glasi takole:

3. člen: Naloga arbitražnega sodišča
(1) Arbitražno sodišče določi:
(a) potek meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško na kopnem in morju;

Kako?

4. člen: Uporabljeno pravo
Arbitražno sodišče uporablja:
(a) pravila in načela mednarodnega prava za odločitve iz točke (a) prvega odstavka 3. člena; 

Vladi sami je torej jasno, da so ostale točke, tisti "junction", brezpredmetne. Da jih niti ustavnemu sodišču ni dala v pregled. Da je res važno samo to, kar se bo dogajalo s prvo točko. Meja države. Po pravilih mednarodnega prava. Da je vse drugo pesek v oči za ljudstvo, ki bo prinesel neko umetelno zapisano služnostno pravico.

In vsega naveličano ljudstvo bo to sprejelo, samo da bo mir! Za mejo dvorišča ali njive so se pa s svojim sosedom pripravljeni pravdati leta in leta. Kaj pravdati, mejnike bi prekopavali:

Anton Aškerc

MEJNIK

Sejm bil je živ. Prodal i on je Lahom
tam par volov.
Zakasnil se je. V pozni, temni noči
sam gre domov.
 
»Hm, pravijo, da ni baš varno iti
tod obsorej!
Popotnike da včasi rado straši
ob cesti tej.
 
Pa bil je Martin svoje dni vojak vam,
na straži stal,
ponoči čul tam uro biti vsako -
pa bi se bal?!
 
Še pri Custozzi bal se nisem smrti,
zrl ji v oči -
pa tukaj mar ko dete bi trepetal,
če list šušti?!«
 
Dospe do svoje hoste ... Čuj, iz teme:
»Joj! kam bi del?«
»Kaj? - Kdo si božji? - Kam nad deneš, vprašaš?
I, kjer si vzel!«
 
»Vzel sem med svojoj bil in tvojoj lastjo
mejnik le-ta,
presadil ga skrivaj na last sem tvojo
se sežnja dva!
 
Oh, in sedaj, odkar moj duh odplaval
na oni svet,
nazaj ga nosim, kamen ta prekleti,
pač sto že let!
 
Oh, to teži!...« Zabliska se: po cesti
pred njim sopeč
pripognjen stopa sosed Vid, na rami
mejnik noseč! ...
 
Pa bil je Martin svoje dni vojak vam,
in ni se bal ...
Kako nocoj domov je prišel s sejma,
pa le ni znal!
 
A čudno prineso mu vsi novico,
ko sine svit:
»Sinoč umrl je nagle smrti sosed,
mejaš naš - Vid!«

Vizija 20+20

Danes opoldne smo Žiga Turk, Drago Jančar, Rado Pezdir, Matej Avbelj, Mihela Hladin, Andrej Rahten, Miro Germ in Andrej Nabergoj predstavili Vizijo 20+20. Nekaj takega sem povedal na predstavitvi:

Zdaj

Osmega aprila je minilo 20 let odkar imamo v Sloveniji formalno demokracijo. Dvajsetletnica bi bila sama po sebi dober trenutek za obračun za nazaj in načrte za naprej. Še bistveno večji motiv pa je finančna, ekonomska, politična, vladna in družbena kriza v kateri se je znašla Slovenija. Subjektivni občutek in objektivne ankete kažejo, da se med gospodarstvenike in ljudi širi pesimizem, malodušje, nezaupanje … Včasih se zdi, da je Slovenija kot čoln, ki ga premetava po brzicah, posadka čolna pa se prepira, kdo ima lepšo neoprensko obleko, namesto da bi veslala hitreje od deroče vode in tako čolnu dajala smer.

Gospodarska kriza je Slovenija relativno zelo prizadela. Nehali smo zmanjševati zaostanek za povprečjem EU. Zadnje leto ga prvič v zgodovini samostojne države povečujemo. Kriza je sprožila različna razmišljanja o razvojnih paradigmah in ciljih. Na Gregorčičevi sta v zadnjih mesecih nastala kar dva dokumenta tega tipa. Zastoj, ki je v izvrševanju razvojnih načrtov nastal tudi zaradi predsedovanja EU, potem zaradi volitev, menjave vlade, gospodarske krize, prepirov v koaliciji … traja že predolgo. Dovolj je tega.

Prvih 20 let

Ocenjujemo, da smo v zadnjih dvajsetih letih naredili veliko, a marsikaj samo na papirju. Tranzicija ni bila prehod iz enega v drug sistem, ampak predvsem izhodna strategija elit, da politično moč iz socializma pretvorijo v ekonomsko, ki je osnova politične moči v karikaturi kapitalizma. Na mnogih področjih smo ostali v prejšnjem sistemu, ki pravic človeške osebe, svobode, demokracije, enakosti in pravne države ni postavljal posebej v ospredje.

Po zmagi demokracije nad komunističnim totalitarizmom in pristankom Kitajske in Indije na tržno gospodarstvo je Fukuyama postavil tezo, da se s tem zgodovina končuje. Pri nas pa se še vedno vrtimo okrog vprašanja ali sta demokracija liberalnega tipa in tržno gospodarstvo tisto pravo. Zato nas konec zgodovine – torej soglasje o tržnem gospodarstvu in pravni državi - še čaka.

Zgodovina se nam namreč vrača vsakič, ko se lotevamo strukturnih reform, zapiramo tovarne, prodajamo državno premoženje, ko bi odpirali novo univerzo ali fakulteto ali ko bi morali prispevati svoj delež k mednarodni varnosti.

Končati zgodovino je velika naloga, ki Slovenijo še čaka. To pomeni, da vzpostavi delovanje socialno-tržnega gospodarstva (Pezdir) in pravne države, ki je nujni pogoj, da tekmovanje v kapitalističnem gospodarstvu teče pošteno in po pravilih (Avbelj).

Drugih 20 let

Po tem popravnem izpitu lahko pride na vrsto prihodnost. Ta je negotova, ker se marsikaj v svetu okrog nas lomi. V naš čas bodo zgodovinarji postavili ločnico med novim vekom, ki ga začenja evropsko odkrivanje sveta, in čemerkoli, kar mu bo pač sledilo. Vzpon tretjega sveta, podnebne spremembe, energetska kriza, demografsko nazadovanje so veliki izzivi. Po drugi pa se obeta nadaljevanje fantastičnega napredka na tehnološkem, kulturnem, socialnem, zdravstvenem, naravovarstvenem in drugih področjih. Ni čas za tarnanje, čas je za optimizem in drznost. Slovenija mora biti pogumno in samozavestno v ospredju teh dogajanj.

Kakšna prihodnost je pred Slovenijo, lahko samo ugibamo. En možen scenarij je, da bomo šli nazaj v smeri »Ljudske republike Slovenije«, drugi da bo to z nacionalnim interesom prežeta »Slovenija moja dežela«, tretji da se bo uklonila ekonomski moči kapitala in postala »Slovenija d.o.o«.

Naša vizija je Slovenija priložnosti, utemeljena na evropskih vrednotah in zvesta svoji kulturi. Slovenija, kjer država oz. politika nista alfa in omega. Slovenija, ki bo podjetniška in kreativna oaza sredi Evrope. Cilj je družba svobodnih, uspešnih posameznikov, ki so sočutni in solidarni do soljudi ter odgovorni in občutljivi do narave.

Kje so razvojne priložnosti naše prihodnosti? Na nekaj področjih moramo ustvariti lastne blagovne znamke, ki bodo globalno konkurenčne. To bodo vlečni konji. Povezati morajo tehnično odličnost in presežno smiselnost izdelka ali storitve. Izkoristiti moramo našo geografsko lego in kulturni položaj in pritegniti med nas tako ljudi z idejami in ljudi z denarjem (Nabergoj).

Drugi atribut uspešnih gospodarstev prihodnosti je energetska in snovna učinkovitost, etičnost, moralnost, zdravost, skrbnost. Tudi to so vrednote, zaradi katerih bodo kupci v prihodnje segali globlje v žep. Družbena in okoljska odgovornost ne bo šminka, bo dobra za posel. (Hladinova).

Veliko rezerve imamo pri kakovosti vodenja in upravljanja, kjer trg oz. kapital doslej nista opravila svoje osnovne naloge (Germ). Smo del Evrope, živimo v času globalizacije in Slovenija mora biti odgovoren član mednarodne skupnosti in svojo zunanjo politiko vpreči v zagovor svojih strateških interesov (g. Rahten).

Kako in kdo?

Vizija 20+20 je vizija. Ni program strukturnih reform ali izhodna strategija iz krize. Na prvi pogled se bolj ukvarja s tem, kaj oz. kam želimo, ne pa, kako se do tja pride.

Na prvi pogled zato, ker se zavestno odrekamo pristopu, ko naj bi država ali politika vsakemu posebej povedala, kaj naj dela, s čem naj se ukvarja. Itak pravijo, da strategiji in vizije na uspeh podjetja vplivajo slabo tretjino. Vse ostalo prinaša zaupanje, sodelovanje. Tega pri nas manjka in na to opozarjamo.

A vendar dokument odgovarja tudi na vprašanja »kako«. Najprej s trdnim temeljem v evropskih vrednotah in slovenski kulturi (Jančar). Te vrednote se v praksi preslikajo

• v več svobode za ustvarjalnost in podjetnost ljudi,
• v delujočo pravno državo, da se spoštujejo pravila igre in zmagujejo najboljši in ne tisti, ki se upajo preko roba dovoljenega in
• v socialno državo, ki spodbuja tveganje in odpušča neuspeh.

Vizija odgovarja tudi na vprašanje »kdo«.

V gospodarstvu 21. stoletja bodo ključni človeški viri, zato skrb zanje postavljamo na prvo mesto. V Sloveniji nas bo malo in prav vsak talent je dragocen, zato odločno zagovarjamo enake možnosti za vse. Posebej šolanja in izobraževanja. Učitelj mora postati eden najbolj zaželenih poklicev za katerega se bodo odločali res najboljši.

Verjamemo, da poleg boljšega ekonomskega trga potrebujemo tudi boljši politični trg. Odločati morajo dejansko tisti, ki nosijo odgovornost in imajo mandat volivcev. Vsaka državna ali javna ustanova mora biti podvržena kontroli ali ekonomskega ali političnega trga.

Večina pametnih in izobraženih je danes zunaj uradniških hodnikov. Veliko jih je, ki vedo več od uradnikov in več od politikov. To zmanjšuje potrebo po tem, za kaj vse mora skrbeti država, po drugi strani pa državo sili, da ustvarja razmere, v katerih lahko ljudje bolje sodelujejo v javnih zadevah; kjer glav in src ljudi ne izkoristimo samo vsake štiri leta in kjer država daje podjetnosti in ustvarjalnosti ljudem krila. Temu bi moji prijatelji iz Interneta rekli Slovenija 2.0.

Zaključek

Nehajmo se torej ukvarjati z neumnostmi, potegnimo črto pod tranzicijo, naredimo popravne izpite na področju tržnega gospodarstva in pravne države, potem pa dajmo ljudem in podjetnikom priložnost, da se spopadejo s prihodnostjo. Ta bo čudovita, če si jo bomo upali videti.

Polno besedilo je objavljeno tukaj.

Omnia drugič

Na posodo sem dobil Omnio 2. O enki sem že pisal. Saj sem bil kar zadovoljen, edino tipkati se ni dalo udobno nanjo in ko se mi je z njo zgodila nesreča, sem prav z veseljem presedlal nazaj na BlackJack.

Optimalen hardver

Omnia 2 ima impresiven hardware. Zaslon z 800x480 pixli pomeni, da se da praktično gledati iste spletne strani kot na osebnem računalniku. Tehnologija zaslona je AMOLED. Njeno bistvo je v tem, da v ozadju ni ves čas prižgan bolj ali manj močan vir svetlobe (backlight) ampak pixli aktivno svetijo. Tisti, ki niso črni. To pomeni, da temen zaslon pokuri bistveno manj dragocene baterije od svetlega. Črna je res črna, vse barve so bistveno globje kot na iPhone ali MacBooku. Bistveno! Na soncu se vse dobro vidi. Vgrajen je zelo soliden fotoaparat s 5 megapixli in (kar je v resnici pomembno) avtofokusom. Kamera snema videe do 720x480 in jih sproti zelo dobro stiska. Piše, da imam prostora še za osem ur najbolj kakovostnega videa! Vgrajen je tudi GPS, ki te skupaj z Google Maps pripelje kamorkoli. Seveda ima WiFi in Bluetooth. Baterija zdrži dva do tri dni normalne rabe oz. en dan smučanja s stalnim sledenjem po GPSu. 8GB je vgrajenih, pa še slot za microSD kartico ima. Spomina torej neomejeno. Zaslon je dovolj širok in tipkanje po zaslonu je zelo učinkovito. Praktično brez napak. Upal bi si trditi, da Omnio 2 poganja optimalen telefonski hardware, kar jih je ta hip na trgu, na prav vsaki točki boljši od iPhone.

Pokrpan softver

Na omnii 2 tečejo Windows Mobile 6.5, ki so sami po sebi verjetno čisto OK, so pa v osnovi razviti za naprave, ki jih upravljamo s paličico in ne s prsti. In Samsungu se je verjetno zdelo, da goli Windows Mobile niso dovolj vizualno atraktivni, pa so nekaj zadev naštrikali čez. Slabo.

• Telefon ima tri ali štiri lupine iz katerih se zaganja programe. Ena, pa tista dobro delujoča, bi bila popolnoma dovolj. Slike so spodaj.
• Odzivnost preprostih a pogostih operacij je slaba. Debele sekunde tečejo med tem, kot SMS prejmeš, ga prikažeš, odpreš, se lotiš odgovora. Sploh prikazovanje SMSov v fancy obliko z oblački ni vredno časa, ki ga telefon za to porabi.
• Nekaj operacij terja dosti preveč klikanja. Recimo, ko dobiš SMS pa bi osebo poklical. In obratno. Bližnjice bi morale to omogočati v eni, dveh potezah.
• Sem in tja izgine funkcionalnost levega in desnega gumba oz. leve in desne izbire na dnu ekrana. Verjetno zato, ker zanju skrbi Windows 6.5, za vse ostalo pa neka Samsungova nadgradnja.
• Sem in tja crkne akcelerometer in zaslon telefon ne reagira več, če ga postaviš postrani.
• Sem in tja postane gumb za nastavljanje glasnosti telefona neodziven in je telefon treba prestaviti npr. v brnenje na zapleten način skozi menije.
• Fotoaparata se nikakor ne da utišati. Kamere tudi ne. Zadnjič sem posnel nekaj v glasbeni šoli, in vedno, ko sem začel in končal ... biiiip ... biiiip. Moteče, ker ni bil ravno rock koncert.
• Pol-pritisk na sprožilec fotoaparata, tipke za glasnost telefona ipd. ne delujejo, dokler ni izbrana "samsung tipkovnica" za tipkanje SMSov. Ki s fotoaparatom nima nobene zveze. Kaže pa, kako obupno shekan je operacijski sistem.
• Ni snappy in to je za telefon vsaj tako nerodno kot če v McDonaldsu čakaš na hamburger.

Zadevo rešijo dobre spletne storitve. Brskalnik je soliden, prostora na zaslonu veliko. IE mi je dosti bolj všeč od Opere. Gmail teče. PockeTwit je boljši od marsikaterega desktop klienta. Življenje rešujejo tudi storitve, ki kontakte ipd. sinhronizirajo s spletom. Povezava telefona s PCjem deluje tako, da telefon vidim kot še en disk. Office datoteke se da lepo pregledovati, pomanjkljiv pa je vmesnik s prsti. Cenovno je Omnia 2 na okrog 2/3 iPhona, kar se zdi kar primerno.

Skratka

Pametni mobilni telefoni so danes nekje tam, kjer so bili osebni in hišni računalniki pred 20,30 leti. Ogromno proizvajalcev, kjer vsak dela nekaj po svoje. Program za Atari ST ni delal na Amigi, Macu, PCju, Sinclair QLu. Nujno bo moralo priti do konsolidacije, ki jo s svojimi nepreglednimi akcijami sicer preprečujejo mobilni operaterji. Če bo šla ta v smer tesne povezanosti med izdelovalcem naprave in softvera, bomo še videli. Nekaj znakov - Apple, Google, RIM - kaže na to in Omnia II daje dober argument za to smer. Tudi pri igralnih konzolah je bil vzorec podoben. Po drugi strani so vsi prej našteti high-end hišni računalniki imeli svoj sistem. Razen PCja. Od njih je ostala samo izjema za potrjevanje pravila.

PS. Nekaj fotk in video posnet z Omnia 2. Fotke solidne, video slab.