petek, 18. februar 2011

OECD kritično o Sloveniji

Danes je OECD objavil poročilo o Sloveniji. OECD rad poudarja, da je partner vladam. Poročilo je zato dobronamerno in konstruktivno, pa vendar kritično. Prinaša neprijetno resnico o stanju slovenskih financ, gospodarstva, izobraževanja, inovacij, tujih investicij ...

Priporoča, da Slovenija hitro vzpostavi ravnotežje v svojem gospodarstvu in obnovi konkurenčnost. Pokojninsko reformo ocenjuje kot "prvi korak v pravo smer", opozarja pa na potrebo po celoviti pokojninski reformi. Še od OECD slišimo že večkrat slišana priporočila v zvezi z reformo izobraževalnega sistema, inovacijske politike, fleksibilnosti trga dela in prijaznostjo okolja za tuje investicije.

Ko pravijo, da je treba "planirano zmanjšanje izdatkov izpeljati v celoti" kaže, da razumejo razkorak med obljubami in realizacijo vlade. Opozarjajo na nekonsistentnost fiskalne politike, ko napovedi UMAR niso več edino, kar mora vlada pri pripravah proračuna upoštevati, ampak izbira iz menija napovedi različnih parametrov različnih organizacij.

V medijih najbolj odmeva ugotovitev, da je Slovenija edina članica, ki na študenta vlaga manj kot v osnovnošolca in priporočilo, da se poveča učinkovitost porabe sredstev v osnovnem in srednjem šolstvu in da se visokošolski študij izboljša z več sredstvi, večanjem konkurence in s šolninami.

Sicer bi lahko številna priporočila imeli za prepisana iz Okvirja gospodarskih in socialnih reform iz leta 2005 ali pa iz paketov ukrepov opozicije za preprečevanje in izhod iz krize. Našli bi precej ukrepov vlade, ki so ravno nasprotni predlogom OECD, recimo tisti, da naj univerze ne bi sodelovale z gospodarstvom, ampak samo politehnike, pa tisti, ki zmanjšuje, namesto da bi povečeval konkurenco v viskokošolskem prostoru. Tudi OECD je opazil ukinitev Sveta z konkurenčnost, ki je naslavljal enega od problemov, ki je še vedno aktualen.

In našli bi pozitivno oceno smeri ukrepov vlade (pokojninska reforma, malo delo), kjer opozicija v prvih bojnih vrstah ne pomaga vladi v boju z interesnimi skupinami.

Nekaj ugotovitev je podlaga za resno vprašanje resornim ministrom, recimo pregled, kako je vlada reagirala na priporočila OECD iz leta 2009 v zvezi z izobraževanjem in inovacijami. Pri osmih od desetih zadevah je zapisano "no action taken". In to po tem, ko je OECD osnutek z ministrstvi usklajeval. Poročilo ima tudi nekaj pedagoških vložkov, za katere upajo, da jih bodo v vladi prebrali, recimo tistega, ki argumentira, kako slabo dvig minimalne plače vpliva tudi na formiranje človeškega kapitala. Na OECD volivci nimajo vpliva, ni jim treba svetovati ukrepov, ki so popularni. Super, da smo člani in da nam nastavijo ogledalo.


Danes je bila o tem poročilu na Brdu konferenca, kjer so bile ugotovitve predstavljene in kjer so se lahko predstavniki OECD soočili s pestrostjo mnenj o teh zadevah znotraj vladne koalicije. OECD v poročilu ne opazi temeljnega problema Slovenije, namreč nesposobnost, da bi bili tisti, ki so za državo odgovorni, sposobni najti konsenz o svojih ključnih nalogah. Ne med sabo, kaj šele, da bi bile vlade sposobne nadgraditi tisto, kar je na mizi pustila prejšnja vlada.

Zdaj verjetno bolje razumejo, zakaj se pri nas stvari tako počasi premikajo. S strani predstavnikov vlade ali provladne civilne družbe je bilo namreč slišati cel kup nasprotujočih si mnenj in tudi kako čisto talibansko diskusijo.

Poročilo nas navdaja z optimizmom, da je cel kup stvari, ki jih v Sloveniji lahko izboljšamo, ki so znane, ki po svetu delujejo. Skrbijo pa odzivi, ki gredo nekako v štiri smeri. Nekateri bi radi vse skupaj pometli pod preprogo, češ da gre za samo še eno neoliberlano pridiganje. Drugi konstruktiven in dobronameren ton poročila o "korakih v pravo smer" razumejo kot pohvalo in izgovor, da ni dobro preveč korakati. Tretji bi po poročilu obirali češnje, upoštevali, kar jim paše, zavrgli, kar jim ne. V manjšini pa smo tisti, ki se strinjamo z glavno poanto OECD, da morajo namreč po krizi stopiti v ospredje naštete resne in globoke reforme na vseh področjih.

Reforme so nepopularne, ker napadajo partikularne interese posameznih interesnih skupin. To niso samo sindikati, upokojenci, študentsko servisirani, to so tudi tranzicijski dobičkarji itd. itd. Zaradi moči nasprotnikov reforme terjajo: ali moč argumentov ali pa argumente moči. Tiste, ki so zdaj predlagane, nimajo ne enega ne drugega. Nimajo moči argumenta, ker so praviloma samo majhen, neroden korak. In nimajo argumenta moči, ker je koalicija notranje razdvojena in tudi ni zmogla skoka prek lastne sence v razvojno partnerstvo z opozicijo. Politična pola drug drugega demonizirata, ker je to še vedno najbolj sigurna pot do src in glasov volivcev.

Politika je tekmovanje. Zrelost neke demokracije, volivcev in medijev, določa, v kateri panogi to tekmovanje poteka. Pri nas so tekme še vedno med "protikomunajzerji" in "komunajzerji". Interesnim skupinam to ustreza. Če bi bila tekma med reformisti in protireformisti, bi se vsaj glede reform zmagovalci znali odločiti.

Preberite še