Z Adrio sem veliko preletel. Konec koncev je imela letališču Jožeta Pučnika praktično monopol in skoraj vsako potovanje se je začelo z Adrio. Tako dolgo sem že na tviterju, da sem tam napisal, da človek na poti v tujino zadnjo dobro kavo spije na Adriji. To so bili časi, ko so še stregli letalske obroke v tistih modrih plastičnih tasah. Kuhan pršut, nekakšna skuta, bombica kruha, kumarica, paradižnik in menda še čokoladni bonbon.
Kava je bila tako dobra zato, ker so skuhali zares gost neskafe. Okus, ki ga praviloma raztopimo v 2-3 deci vode, je bil v skodelici za turško. Potem so začeli šparat in so brezplačno stregli samo še vodo.
Da novi lastnik ne more biti kaj prida, sem prvič pomislil, ko se po spremembi lastništva ni nič spremenilo. Prijaznost osebja lahko samo pohvalim, da so pa pri čezoceanskih cenah letov v Bruselj ljudem zjutraj niso postregli niti kave, pa je neodpustljivo.
Ko bi moral z Adrijo leteti predzadnjič, sem raje kupil karto na Wizzair; za 30€. Za vsak slučaj, če bi stavkali. In ker sem si živalski vrt v Frankfurtu že ogledal. Zadnjič sem z Adrijo letel v soboto 19.9. v Frankfurt. Cel teden sem bil na trnih, ker so gangsterji lete odpovedovali zadnji trenutek in si človek ni mogle brezplačno menjati karte. Da bi npr. v Frankfurt letel iz Trsta ali Zagreba. In ko so lete odpovedovali levo in desno, je bil tisti moj za Frankfurt samo zamujen. Za debelo uro. Spet sem tekel po tistem podzemnem hodniku med terminalom A in B.
30. bi se z Adrio moral iz Frankfurta vračati v Ljubljano. Gangsterji spet niso in niso odpovedali leta, ampak je v računalniških sistemih bilo vse sončno. Malo je manjkalo, pa bi me na letališču dali na fantomski let, ki ga je Adrija napovedovala za zvečer. In bi prišel domov 24 ur kasneje. Če. K sreči Kitajci delajo ob nedeljah in so mi lahko karto menjali v tisto za Trst. Lufthansa je postregla s kavo – slabšo od Adrijine – in velikim piškotom s koščki čokolade. In vodo. Vse brezplačno.
Lufthansa ni letela v Ljubljano. Ker je zanjo v Ljubljano vozila Adrija. Sumim, da tako poceni, da se Lufthansi ne bi splačalo. Konec koncev, zakaj pa bi, velike prevoznike zanima, da jim nekdo v Munchen, Dunaj, Bruselj, Zurich, Franfurt, London, Pariz pripelje potnika za nadaljevanje leta. Naštel sem jih v vrstnem redu prijetnosti prestopanja.
Adrija je bila lahko poceni, ker potniki nismo plačevali polne cene, ampak je k vsaki vozovnici nekaj primaknila država. Pravzaprav ne država, ampak podjetja, ki niso delala izgube. Ali pa zbiralci dobrodelnih zamaškov iz svoje dohodnine.
Nikoli ne bomo prav vedeli, kako bi šlo Sloveniji, če država ne bi sistematično jemala denarja podjetjem, ki jim gre dobro in ga dajala podjetjem, ki jim gre slabo. Kar je bistvo socializma: socializem jemlje uspešnim in daje neuspešnem. V kapitalizmu je ravno obratno, uspešni prevzemajo neuspešne. V kapitalizmu se stvari izboljšujejo, v socializmu slabšajo. Slovenija je nekje vmes. Zato stagniramo. Nevidna roka trga deluje v pravo smer. Ne skrbi, da vsako podjetje posebej obstane, ampak da slabo odmira in dobro cveti. Da je tisto, kar je, boljše od tistega, kar je bilo.
Adria ni bila dobro podjetje. Ves čas je vozila z izgubo in ves čas smo ji to izgubo davkoplačevalci pokrivali. Tako sistematično je država to počela menda samo še z izgubo zdravstvene blagajne.
Zdravje nima cene, letenje je pa očitno takoj za zdravjem. Da ni treba pokrivati stroškov, da gre za neko višje poslanstvo, da je letenje nekaj posebnega, je bilo tako rekoč v Adrijinem DNA. Kot bi bili v 60ih letih v filmu »Catch me if you can« z Leonardom di Capriom. Da je letenje nekaj posebnega, gosposkega, boljšega, je bilo del kulture tega prevoznika. Potnike so streznili plačljiva kava, polomljeni kovčki in živinska razdalja med sedeži. Pa nekatera letališča, ki so bila čedalje bolj podobna avtobusnim postaja.
Adrija je bila »too big to fail«, »prevelika, da bi propadla«. Za Slovenijo. Tudi zadnji lastnik je moralno hazardiral. Gledal je, kako stvarem strežejo v Sloveniji in opazil, da sta tukaj dve poletji in ena zima, če je le za javni interes za to. In je upal, da bo na koncu obveljalo, da Adrije nimamo zato, da dela dobiček, ampak da se ljudje vozimo; in da bo država pokrila izgubo. Pa se – in to je sreča v nesreči – ni izšlo. Lastniki so upali, da bo vlada podlegla pritiskom javnega interesa, pa ni. Kdo ve, kakšen bi bil rezultat, če ne bi imeli Falcona. Ampak vlada ve, da ranjence lahko vozimo tudi brez Adrije. To ji je dalo nujno potrebno samozavest za odločitev, da ne naredi nič. Kar tudi sicer počne najbolje.
Če bi Adrija že kdaj prej bila normalno podjetje, ki mora prinašati dobiček, se vse to ne bi zgodilo. Morda bi kaj več naredili na stroških. Morda bi bile karte držaje. Morda bi se zato še komu splačalo leteti v Ljubljano. Morda ne bi izgube, ki so jo delali po Jugoslaviji, financirali z linijo v Bruselj. Morda bi se za normalno podjetje zanimal normalen kupec. Morda bi si multiplikatorje izmišlali za denar, ki bi ostal ljudem v žepu.
Skratka
Škoda, da je Adrija bankrotirala. Trajalo bo, da bo Ljubljana imela tako dobre povezave s svetom, kot do zdaj. Ampak vsaka šola nekaj stane. Če je ne bomo razumeli, bomo razred ponavljali. Z državnim prevoznikom. In še kar upali, da bomo ukanili naravne zakonitosti, če si bomo to le dovolj želeli. In se bo dvakrat letelo po poletnem voznem redu, ko so letala bolj polna, in samo enkrat po zimskem.
