ponedeljek, 13. oktober 2014

Pet poti do gospodarske osamosvojitve Slovenije

Zadnje čase nam prodajajo zgodbo, da gre zdaj za ekonomsko osamosvojitev Slovenije. Narativi oz. zgodbe so učinkovit način pakiranja idej. Posamične vprašljive fragmente lahko na primeren način pojasni širša zgodba. In ta zgodba je naslednja:
Janša je v mandatu 2004-2008 zapravil ekonomsko samostojnost Slovenije. Mi jo bomo zdaj povrnili.
Kdorkoli si je to že spomnil, ni neumen. S tem, ko je za vse skupaj okrivil Janšo, si je kupil slepo zaupanje levice. Menda bodo ja podprli, da se spravijo v red stvari, ki jih je zavozil princ teme in s katerimi Pahor, Križanič, Bratuškova in Čufer nimajo apsolutno nič. Menda ja bodo podprli rešitve, ki nas bodo v najbolj žlahtni tradiciji antiimperialistične fronte osvobodile diktata Bruslja in finančnih trgov.

In kako bi bila lahko proti ekonomski osamosvojitvi desnica? Svoje korenine ima v osamosvojitvi Slovenije, skozi osamosvojitev se definira, samostojna Slovenija je dragulj za katerega bi bili pripravljeni žrtvovati tudi svoja življenja. In kako naj bi bila desnica proti politikam, ki jih ekonomska osamosvojitev terja - zmanjševanje zunanjega dolga - ne zgolj skozi zmanjševanje proračunskega primanjkljaja, ampak celo z ustvarjanjem proračunskega presežka. V primerjavi s to ambicijo je Šušteršič-Janšev ZUJF "a walk in the park".

Ekonomska osamosvojitev je torej zgodba nacionalnega konsenza. Pojavlja pa se v zvezi s tem pet vprašanj:
  1. Ali je res Janša kriv, da smo ekonomsko samostojnost izgubili?
  2. Ali je ekonomska samostojnost sploh nekaj, kar je v gospodarsko in finančno globaliziranem svetu mogoče?
  3. In če ni, ali je potem ekonomska samostojnost samo novo ime za (a) nacionalni interes 
  4. ali (b) za finančno vzdržnost javnih financ? 
  5. In če velja slednje, ali lahko pričakujemo, da bodo odpravljeni vzroki za izgubo ekonomske samostojnosti?
(1) "Janša je kriv"

Ekonomske samostojnosti ni zapravila prva Janševa vlada. Vstop Slovenije v evro je sovpadel z globalno konjunkturo posledica katere je bila, da je bil svet preplavljen s poceni denarjem. Še posebej je bilo kar naenkrat veliko poceni evrov na voljo državam mediteranskega roba EU. Države kot so Portugalska, Španija, Grčija in Slovenija so si prej denar sposojale po obrestnih merah primernim performansam njihovih gospodarstev in trdnosti escuda, pezete, lire, drahme in tolarja. Ob uvedbi evra finančni trgi nekaj let niso vedeli, ali ima grški dolg v evrih trdnost nemškega dolga v markah ali trdnost grškega dolga v drahmah. Podobno je veljalo za Slovenijo. Ampak denarja je bilo veliko. Finančna regulacija je od severnoevropskih komercialnih bank zahtevala plasmaje v popolnoma trdni državni dolg, npr. Grški. Denar pa so z veseljem posojali tudi komercialnim povpraševalcem. V nasprotju s tako čislano regulacijo finančnih trgov, se je pokazalo, da je največje tveganje pravzaprav pri dolgu, ki ga imamo za varnega.

Med tem, ko se je dolg slovenske države, za katerega je skrbela vlada, posebej finančni minister Bajuk, v času 2004-2008 zmanjševal in je Slovenija imela celo proračunski presežek, si je zasebni sektor, tudi banke, obilno sposojal. Vlada je na to imela malo vpliva. Janševa vlada ni postavila Mitje Gasparija za guvernerja narodne banke Slovenije (2001-2007). Janševa vlada ni imela trdne večine v nadzornem svetu Nove Ljubljanske banke. NLB in velike dele finančnega sistema so vodili s strani Drnovškove in Ropove vlade nastavljeni ljudje. Kot je enemu od teh pojasnil Anton Rop "pulitka, pulitlka te je nastaula"!

Od LDS-ovih vlad je Janševa podedovala tujim investicijam sovražen gospodarski sistem, zato svež kapital v Slovenijo ni prihajal skozi tuje investicije, ampak skozi posojila bankam. V koaliciji sta bili jeziček na tehtnici dve stranki nacionalnega interesa (Desus in SLS), ki ste ovirali liberalizacijo na tem področju.

Predvsem pa desna vlada ni prevzela neformalnih vzvodov ekonomske oblasti v državi in si je zgolj megleno predstavljala, kako finančno-poslovna omrežja pravzaprav poslujejo. Velikansko večino slabih dolgov so v tistem času naredila omrežja, povezana ali celo včlanjena v tranzicijsko levico. Poskusi, da bi tudi desnica igrala neko igro, so bili naivni in amaterski. Mislim na Zvonove ter sodelovanje s Šroti (SD), Bavčarji (LDS) in podobnimi.

Iz povedanega sledi, da ekonomske samostojnosti ni zapravil Janša, ampak je bilo njena zapravljenost programirana z gradualizmom skoraj petnajstih let vladanja LDSa in nepripravljenosti, da bi se Slovenija gospodarsko odprla. Če bi se gospodarsko odprla, slovenskega gospodarstva ne bi privatizirala retencijska omrežja s sposojenim denarjem iz prijateljskih bank, ampak tujci, ki bi prišli s svežim kapitalom, znanjem in novimi trgi. Tvegali bi oni, ne slovenske banke v večinski lasti slovenskih davkoplačevalcev. To pa seveda ni bilo v interesu tistih, ki so se leta 1991 znašli na vodilnih položajih slovenskega gospodarstva in kamor jih je postavil prejšnji režim.

Še bolj jasno povedano: Slovenija je tako imenovano ekonomsko samostojnost izgubila zaradi težnje po gospodarski samostojnosti retencijskih elit, ki so jo imenovali tudi "nacionalni interes".

(2) Je ekonomska samostojnost sploh mogoča?

Kot je bilo utemeljeno nekaj odstavkov nazaj, tanka meja loči pojem ekonomske samostojnosti od zaplankanosti, protekcionizma, provincialnosti in nepripravljenosti vključiti se v svetovne in evropske gospodarske in miselne tokove. Severna Koreja in Kuba bi verjetno tudi ustrezali neki definiciji ekonomske samostojnosti, ki bi bil delu pro-vladnih političnih sil celo všeč.

S članstvom v EU in prevzemom evra smo nekaj ekonomske samostojnosti izgubili. Tiskati svoj denar je znak take ekonomske samostojnosti. In pristali smo, da v času evropskega semestra ocenjujejo naše gospodarske politike. Kot članica evra smo se zavezali maastrichtskim kriterijem in zlatemu pravilu.

Tudi te zadeve so primerna tarča slovenske politike, namreč, da si s trdo retoriko do Bruslja, prelaganjem odgovornosti in izgovarjanjem krepi popularnost doma, med latentno evroskeptičnimi in protiimperialističnimi volivci.

Če pristanemo na tako razmišljanje o ekonomski samostojnosti, potem smo tudi že "rešili" problem. Narekovaji so seveda veliki.

(3) Preobleka za nacionalni interes?

Kako primeren izgovor za nadaljevanje politike nacionalnega interesa je "ekonomska samostojnost", je bilo zgoraj že povedano. Ekonomska samostojnost je korak od domačega lastništva in "nacionalnih šampionov". Ti "šampioni" si bodo potem svoj šampionski sloves kupovali skozi primerno sponzoriranje kulturnih in športnih prireditev ter si z oglaševanjem kupovali naklonjenost medijev. In seveda ne bodo kupovali samo naklonjenosti sebi ampak (in predvsem) svojim političnim pokroviteljem. Da ni zastonj kosil, Miltonu Friedmanu pritrjujejo tudi najbolj domoljubni anti-neoliberalci.

(4) Evfemizem za finančno konsolidacijo?

Počasi, počasi se prebijamo proti svetlejšim pomenom ekonomske osamosvojitve. Na našo kmečko pamet trkajo z besedami, da če si zadolžen, potem nisi ekonomsko samostojen. Ampak, dokler ti na trgu posojajo, je še vse v redu. In trgi bodo posojali, če drugi ne politično dirigirani trg evropske centralne banke. Če bodo namreč Franciji bodo pa še Sloveniji. Tudi tista država je namreč finančno konsolidacijo zavozila in nič ne kaže, da se bodo splazili pod letvico postavljeno na 3% bruto domačega dohodka. Bruselj mrzlično išče izgovor, da bi trošenje juga lahko, zaradi ljubega miru, še nekaj časa vzdrževali nad 3%. Morda tako, da bi izvzeli investicije v prihodnost.

Ali pa bomo spet slišali argumente, ki jih je, neuspešno, zagovarjala že druga Janševa vlada. Da je pač treba živeti v okviru svojih zmožnosti. Da si pač ne moremo privoščiti, da za obresti dajemo več kot za šolstvo. Da ne gre za varčevanje, da ničesar ne dajemo na stran za slabe čase, ampak zgolj usklajujemo želje in možnosti.

Le kaj na to porečejo vstajniki? Koliko rezanja v javnem sektorju kupijo rdeče petokrake na državnih proslavah? Bi člani Štrukljevih sindikatov en dan na mesec delal zastonj v zameno za brezplačno udeležbo na kakšni ideološko zadrti proslavi v Stožicah? Kmalu bo jasno.

(5) Odpravljanje vzrokov

Primanjkljaj v državni blagajni - da torej več trošimo kot ustvarimo - je simptom neke globlje bolezni. Zgoraj sem pisal o različnih oblikah obravnavanja simptoma: od tega, da pač krivdo zanj nekomu pripišemo (1), prek šamanskih receptov, kako bi simptom izginil iz naše zavesti (2,3), do tega, da začnemo lajšati simptome bolezni (4). Kot vam bo povedal vsak zdravnik, z lekadolom morda zbijete vročino, pav nič pa to ne pomaga pri boju z mikroorganizmi, ki so povzročili bolezen.

Bolezen pa je, da je Slovenija omagala v tranziciji in da je vzpostavila sistem, v katerega je pobrala najslabše iz demokratičnega socializma in divjega kapitalizma. Iz prvega močno državo, ki je prvi gospodarstvenik ter varuška ljudi od zibke do groba; kjer ljudje demokratično glasujejo za to, da jim mora država dajati več, kot oni dajejo državi. Od drugega so povzeli divjo privatizacijo, pajdaške poslovne prakse, neplačevanje davkov državi, plač in prispevkov delavcem, storitev dobaviteljem ...

Edino, kar nas dolgoročno osamosvaja oz. nas enakopravno vpenja v svetovne gospodarske tokove je v svet odprto in konkurenčno gospodarstvo, ki nagrajuje poštene, pridne in inovativne; pravna država, ki preprečuje, da bi bila lumparija uspešnejša od sposobnosti; kvalitetne javne storitve, ki so v smislu ustvarjanja enakih priložnosti pravično dostopne vsem, ne glede na to, ali jih nudi javna ali zasebna ustanova; in, konec koncev, politično-medijski sistem, ki omogoča enakopraven spopad idej ter ima za rezultat profesionalno in kvalitetno politiko. Velik del krivde za stanje, v katerem smo, lahko pripišemo ohranjanju političnega amaterizma.

Strukturne reforme

Temu zgoraj se skupaj reče strukturne reforme. Te besede se v Sloveniji od leta 2006 ne sme uporabljati, ker se jih je lotila Janševa vlada, uprli pa Semoličevi sindikati. Narativ strukturnih reform je mrtev, naj živi ekonomska samostojnost. Če je to to.

Strukturnih reform v koalicijski pogodbi ni. Strukturnih reform ni v programih koalicijskih strank, tudi pod kakšnim drugim imenom ne. So pa edino kar nas dolgoročno ekonomsko osamosvaja. Če ministra Mramorja beremo med vrsticami, kaže, da se tega zaveda. Če se bo tega zavedla tudi kritična masa sil, ki obvladujejo vlado, pa ta hip še ni jasno.

Objavljeno v Časniku 13.10.2014.


Preberite še