Na nekaterih ljubljanskih vpadnicah so rumeni pasovi. Avtomobilofobi, ki z neprikritim sadizmom vodijo ljubljansko prometno politiko, so dosegli, da običajna vozila po rumenih pasovih ne smejo voziti niti ob sobotah in nedeljah, ko javnega prometa tam praktično ni. Pogosto se poleg praznega rumenega pasu v koloni vozim iz Šiške proti Centru. Predvsem popoldne in ob vikendih, torej zunaj konic.
Tu pa tam mimo po polžje premikajoče se kolone po rumenem pasu švigne osebno vozilo, ne taxi, kot v posmeh vsem nam, ki se ubogljivo drenjamo tam, kjer je to edino dovoljeno. Prav zanima me, kaj si moji sotrpini ob tem mislijo. Možni sta nekako dve reakciji. Prvo včasih opazim, saj jo spremlja trobljenje, blendanje ali kriljenje z rokami: »Kaj si pa ta misli, da je, če mi vsi lahko čakamo, naj čaka pa še ta.« Bolj polnokrvni Slovenec si ob tem še zaželi, da bi kršitelja rumenega prometnega pravila ustavila policija. Druga reakcija pa gre nekako takole: »Super, da se pelje po rumenem pasu, je manj gneče na našem«.
Sumim, da je več Slovencev v prvi skupini, podatkov o tem pa nimam.
Ampak to so samo trapasti rumeni pasovi.
Nekaj popolnoma podobnega se dogaja v zdravstvu. Zadnjič so bile objavljene povprečne čakalne vrste. Fizioterapija: 110 dni, pregled vida za očala 143 dni, revmatološka ambulanta leto in dva meseca, operacija kile 220 dni, operacija krčnih žil 480 dni, operacija hrbtenice skoraj dve leti, ultrazvok srca skoraj pol leta. Mimogrede, čakalne dobe pri veterinarjih so manj kot deset dni za karkoli.
Logika je jasna: po treh mesecih, kolikor se čaka na fizioterapijo, te menda sam od sebe neha boleti križ ali koleno. Revmo imajo stari ljudje, morda bodo med čakanjem na ambulanto umrli. Ultrazvok srca – če bo človeka infarkt – in to do konca, bo naredil velik plus za pokojninsko blagajno, saj je celo življenje plačeval, potem pa bo šel brez velikih stroškov neposredno na Žale.
Čakalne vrste so glavni mehanizem za zmanjševanje stroškov v slovenskem zdravstvu. Pač upajo, da bodo ljudje čudežno ozdraveli, umrli, ali pa, da si bodo storitev plačali iz lastnega žepa. In za delanje stroškov ostanku države – blagajni za brezposelne, bolniško, socialno pomoč – kot da vir denarja ne bi bil isti. Mar ni škoda, da človek dve leti bolan čaka na operacijo hrbtenice, namesto, da bi bil dve leti zdrav?
Glede teh plačljivih storitev se Slovenci obnašamo podobno, kot tisti šoferji, ki žugajo ponosnim udeležencem v prometu, ki se požvižgajo na barvo pasu. Zasebno zdravstvo je bau-bau, pa čeprav bi tisti, ki bi se zdravili zasebno, razbremenili javni sistem. Vsak ultrazvok srca, ki se opravi samoplačniško, skrajša vrsto tistih, ki čakajo na storitev v sistemu javnega zdravstva.
No, saj s tem, »pa naj si plačajo sami«, bi se tudi kdo od tistih, ki upajo, da bo upornik na rumenem pasu plačal kazen, strinjal. Slovenski ljudje imajo radi, da jim je boljše na tuje stroške. Tudi otroke bi dovolili poslati v samoplačniške zasebne osnovne šole. Ampak ne gre tako. Zakaj bi nekdo najprej plačeval zdravstveni davek (ki mu rečejo zavarovanje) potem pa bi si še sam plačal zdravnika. Iz tistega denarja, ki mu ostane po vseh davkih in prispevkih. To bi bilo podobno, kot če bi nekdo, ki si je plačal kasko zavarovanje avtomobila, iz svojega žepa plačal popravilo. Ker se tiste mehanike, ki imajo pogodbo z zavarovalnico pri kateri je bil sklenjen kasko, pač dolgo čaka? Ne prav verjetno. Saj enkrat so že plačali, zakaj bi dvakrat?
In vendar se to pričakuje od zdravstvenih zavarovancev. Da najprej plačajo zdravstveni davek, potem se pa umaknejo v samoplačniške ambulante. Namesto, da bi si človek lahko izbral, pri kateri zavarovalnici se bo zavaroval, katere dodatne pakete bo plačal, in imel potem vsaj tako kvalitetno storitev, kot jo imajo psi in avtomobili. Ampak to menda ne gre, ker zdravje je naše največje bogastvo.
In nazaj k rumenim pasovom. Kateri voznik ste vi, tisti, ki se veseli, da nekdo na lastne stroške razbremeni običajni pas ali tisti, ki je na te borce z rumenega pasu jezen, ker je nepravično, da gredo eni hitro, drugi pa počasi?
Tu pa tam mimo po polžje premikajoče se kolone po rumenem pasu švigne osebno vozilo, ne taxi, kot v posmeh vsem nam, ki se ubogljivo drenjamo tam, kjer je to edino dovoljeno. Prav zanima me, kaj si moji sotrpini ob tem mislijo. Možni sta nekako dve reakciji. Prvo včasih opazim, saj jo spremlja trobljenje, blendanje ali kriljenje z rokami: »Kaj si pa ta misli, da je, če mi vsi lahko čakamo, naj čaka pa še ta.« Bolj polnokrvni Slovenec si ob tem še zaželi, da bi kršitelja rumenega prometnega pravila ustavila policija. Druga reakcija pa gre nekako takole: »Super, da se pelje po rumenem pasu, je manj gneče na našem«.
Sumim, da je več Slovencev v prvi skupini, podatkov o tem pa nimam.
Ampak to so samo trapasti rumeni pasovi.
Nekaj popolnoma podobnega se dogaja v zdravstvu. Zadnjič so bile objavljene povprečne čakalne vrste. Fizioterapija: 110 dni, pregled vida za očala 143 dni, revmatološka ambulanta leto in dva meseca, operacija kile 220 dni, operacija krčnih žil 480 dni, operacija hrbtenice skoraj dve leti, ultrazvok srca skoraj pol leta. Mimogrede, čakalne dobe pri veterinarjih so manj kot deset dni za karkoli.
Logika je jasna: po treh mesecih, kolikor se čaka na fizioterapijo, te menda sam od sebe neha boleti križ ali koleno. Revmo imajo stari ljudje, morda bodo med čakanjem na ambulanto umrli. Ultrazvok srca – če bo človeka infarkt – in to do konca, bo naredil velik plus za pokojninsko blagajno, saj je celo življenje plačeval, potem pa bo šel brez velikih stroškov neposredno na Žale.
Čakalne vrste so glavni mehanizem za zmanjševanje stroškov v slovenskem zdravstvu. Pač upajo, da bodo ljudje čudežno ozdraveli, umrli, ali pa, da si bodo storitev plačali iz lastnega žepa. In za delanje stroškov ostanku države – blagajni za brezposelne, bolniško, socialno pomoč – kot da vir denarja ne bi bil isti. Mar ni škoda, da človek dve leti bolan čaka na operacijo hrbtenice, namesto, da bi bil dve leti zdrav?
Glede teh plačljivih storitev se Slovenci obnašamo podobno, kot tisti šoferji, ki žugajo ponosnim udeležencem v prometu, ki se požvižgajo na barvo pasu. Zasebno zdravstvo je bau-bau, pa čeprav bi tisti, ki bi se zdravili zasebno, razbremenili javni sistem. Vsak ultrazvok srca, ki se opravi samoplačniško, skrajša vrsto tistih, ki čakajo na storitev v sistemu javnega zdravstva.
No, saj s tem, »pa naj si plačajo sami«, bi se tudi kdo od tistih, ki upajo, da bo upornik na rumenem pasu plačal kazen, strinjal. Slovenski ljudje imajo radi, da jim je boljše na tuje stroške. Tudi otroke bi dovolili poslati v samoplačniške zasebne osnovne šole. Ampak ne gre tako. Zakaj bi nekdo najprej plačeval zdravstveni davek (ki mu rečejo zavarovanje) potem pa bi si še sam plačal zdravnika. Iz tistega denarja, ki mu ostane po vseh davkih in prispevkih. To bi bilo podobno, kot če bi nekdo, ki si je plačal kasko zavarovanje avtomobila, iz svojega žepa plačal popravilo. Ker se tiste mehanike, ki imajo pogodbo z zavarovalnico pri kateri je bil sklenjen kasko, pač dolgo čaka? Ne prav verjetno. Saj enkrat so že plačali, zakaj bi dvakrat?
In vendar se to pričakuje od zdravstvenih zavarovancev. Da najprej plačajo zdravstveni davek, potem se pa umaknejo v samoplačniške ambulante. Namesto, da bi si človek lahko izbral, pri kateri zavarovalnici se bo zavaroval, katere dodatne pakete bo plačal, in imel potem vsaj tako kvalitetno storitev, kot jo imajo psi in avtomobili. Ampak to menda ne gre, ker zdravje je naše največje bogastvo.
In nazaj k rumenim pasovom. Kateri voznik ste vi, tisti, ki se veseli, da nekdo na lastne stroške razbremeni običajni pas ali tisti, ki je na te borce z rumenega pasu jezen, ker je nepravično, da gredo eni hitro, drugi pa počasi?
Najprej objavljeno v Časniku 1.6.2016.
