Bila je deževna nedelja. In sem moral v trgovino. Kamilični čaj, prepečenec, med drugim. Pa prileti SMS, naj skočim še v lekarno. Lekarna je na drugi strani parkirišča trgovine, kjer praviloma kupujemo. Takoj na vhodu trgovskega centra, približka tega, kar v tujini poznajo pod imenom »shopping mall«. Tudi ob nedeljah lahko tam do treh popoldne kupimo vse – od šivanke do kosilnice.
Ampak lekarna je bila zaprta. Lahko bi kupil pralni stroj, svinjske zarebrnice, planinske čevlje, zaročni prstan, original nemško Nutello, srajco Boss ali vietnamske spodnje hlače, gnojilo za travo, žvečilne gumije za psa, celo trak proti bolham za mačko.
Ampak lekarna je bila pa zaprta. Delajo ob sobotah, ob nedeljah pa ne. Dežurna je sredi mesta, tam pri urgenci. Važno, da ljudje lahko na Gospodov dan kupijo viski, cigarete in mažo za mazanje smuči, po zdravila morajo pa v eno in edino trgovino, kjer niti parkiranje ni udobno.
Zadeva spominja na čase pred 30 leti. Takrat so bile ob nedeljah vse trgovine zaprte. Delo je imelo čast in oblast. In oblast je rekla, da trgovci ob nedeljah ne delajo. Dežurna lekarna je bila najprej na Prešernovem trgu in kasneje na Miklošičevi. Dežurna trgovina je bil tisti supermarket pod stavbo, ki je bila nekoč znana kot Metalka, še prej pa neka trgovina tam pri Filharmoniji. Ena trgovina, kamor si šel po olje, če ga zmanjkalo, in ena lekarna za aspirine.
Imitacija kapitalizma
Potem je imitacijo komunizma zamenjala imitacija kapitalizma. Trgovine so odprte tudi ob nedeljah. Trgovci se trudijo, da imajo odprto takrat, ko bi ljudje kupovali. Zaprto je menda samo na Veliko noč, Božični dan, Novo leto in 1. maj. Razen tistih, ki se jim za kupce ni treba truditi. Prejšnjo soboto sem se naučil, da pošte ob sobotah zapirajo ob 12:00, da imajo zaposleni kaj od vikenda. Da imajo poštarji kaj od dneva, raznašajo pošto dopoldne, ko so vsi v službah. Po priporočene pošiljke hodimo popoldne sami.
Podoben monopol kot nekoč Mercator imajo Lekarne Ljubljane. In so edina trgovina v trgovskem centru, ki je bila v nedeljo zaprta. Edina. Pasjo hrano se jim splača prodajati, zdravil pa ne. Ker zdravje je naše največje bogastvo in za zdravje se pa človek že potrudi do lekarne, ki je edina dežurna. Ker sicer bi mislili, da so zdravila tržno blago. Nekdo bi prišel na idejo, da bi aspirine in vitamine kupovali kar v supermarketih. Na eni polici čajčki, na drugi aspirini in vsa ostala zdravila, ki niso na recept. Zakaj pravzaprav ne morem aspirina sam nesti s police do blagajne, ampak mi ga mora farmacevtka iz podjetja, ki ima monopol.
Zadnje čase nisem videl boljše ilustracije našega polovičarskega sprejemanja kapitalizma oz. tržnega gospodarstva od tistega vhoda v Supernovo. Na eni strani vrvež trgovin, bleščava reklam, kupci, ki z vrečkami tekajo sem in tja. In na drugi strani zatemnjen lokal Lekarn Ljubljana, z napisom »zaprto« in obvestilom, da je dežurna lekarna nekje na drugem koncu mesta. Na eni strani zasebna podjetja, na drugi javno podjetje. Zasebna se trudijo, da bi bila javnosti všeč. Javnega podjetja pa javnost ne zanima niti toliko kot prodajalca hrane za živali.
Da je poslovalnica Lekarn Ljubljana zaprta v nakupovalnem središču, bije še toliko bolj v oči zato, ker je politika takih središč, da imajo vse trgovine enak delovni čas. Da se vse odpira in zapira ob isti uri. Dvomim, da bi se zasebna lekarna lahko izpogajala drugače. V BTCju vztraja zasebna lekarna je bila v nedeljo odprta.
Ampak Lekarne Ljubljana so občinske lekarne tiste občine, na terenu katere se nahaja nakupovalno središče. In nakupovalno središče mora biti v dobrih odnosih z mestom. Kdo ve, koliko časa bi jim sicer popravljali kakšno cesto, ki vodi tja. Da so lekarne v dobrih odnosih z županstvom, vemo iz neke druge zgodbe.
In seveda, če bi smel še kdo drug po Ljubljani odpirati lekarne, bi morda imel odprto tako, kot vse druge trgovine. Kar bi ogrozilo mestno podjetje. Zato dovoljenja ne dajo kar vsakemu. Celo zunaj Ljubljane Lekarne Ljubljana tekmujejo z zasebno ponudbo in celo z javnimi lekarnami drugih občin. V neenakopravnem boju. Kot bi se lokalni trgovec spopadal z Mercatorjem, ki bi imel za povrh za sabo še gorjačo države. Bilo bi zanimivo analizirati, kdo pobira rento, ki jo ustvarja monopol, javno podjetje, ali zasebni dobavitelji oz. grosisti, ki zdravila kupujejo na svetovnem trgu in jih preprodajajo naprej.
Pravilo, ki ga potrjujejo izjeme
Čisto podobni zgodbi z lekarnami so drugi monopoli. Na gospodarskih področjih se počasi topijo, če ne drugače zaradi evropske zakonodaje. Ostajajo pa na področjih, za katere so nas prepričali, da so v javnem interesu. Kar je absurdno.
Zakaj za popravljanje avtomobilov mehaniki tekmujejo, kdo bo bolj prijazen? In zakaj zdravnikom, ki skrbijo za moje zdravje, tega ni treba? Zakaj me po obisku servisa za avto vsakič nekdo pokliče in povpraša, kako sem bil zadovoljen s storitvijo, po obisku zdravnika pa nihče? Zakaj pri zavarovanju hiše vem, kaj krije polica in kako hitro bo povrnjena škoda, pri zavarovanju zdravja pa ne? Zakaj ima otrok na izbiro množico različno kvalitetnih plačljivih tečajev španščine in karateja, nima pa izbire, kje se bo učil vse ostalo? In še tisto malo konkurence, ki jo predstavljajo zasebni ponudniki javnih šolskih programov država zatira z neenakopravnim, neustavnim financiranjem.
Morda zato, ker sta zdravje in izobraževanje v ustavi, avtomobilov in španščine pa ni? Morda zato, ker v odprtih družbah ustave varujejo zasebno pred državnim, zaprte pa državno pred zasebnim? Morda zato, ker zdravje, znanje, voda, les ipd. ni naše največje bogastvo, ampak največje bogastvo tistih, ki so si to vzeli zase?
Ampak lekarna je bila zaprta. Lahko bi kupil pralni stroj, svinjske zarebrnice, planinske čevlje, zaročni prstan, original nemško Nutello, srajco Boss ali vietnamske spodnje hlače, gnojilo za travo, žvečilne gumije za psa, celo trak proti bolham za mačko.
Ampak lekarna je bila pa zaprta. Delajo ob sobotah, ob nedeljah pa ne. Dežurna je sredi mesta, tam pri urgenci. Važno, da ljudje lahko na Gospodov dan kupijo viski, cigarete in mažo za mazanje smuči, po zdravila morajo pa v eno in edino trgovino, kjer niti parkiranje ni udobno.
Zadeva spominja na čase pred 30 leti. Takrat so bile ob nedeljah vse trgovine zaprte. Delo je imelo čast in oblast. In oblast je rekla, da trgovci ob nedeljah ne delajo. Dežurna lekarna je bila najprej na Prešernovem trgu in kasneje na Miklošičevi. Dežurna trgovina je bil tisti supermarket pod stavbo, ki je bila nekoč znana kot Metalka, še prej pa neka trgovina tam pri Filharmoniji. Ena trgovina, kamor si šel po olje, če ga zmanjkalo, in ena lekarna za aspirine.
Imitacija kapitalizma
Potem je imitacijo komunizma zamenjala imitacija kapitalizma. Trgovine so odprte tudi ob nedeljah. Trgovci se trudijo, da imajo odprto takrat, ko bi ljudje kupovali. Zaprto je menda samo na Veliko noč, Božični dan, Novo leto in 1. maj. Razen tistih, ki se jim za kupce ni treba truditi. Prejšnjo soboto sem se naučil, da pošte ob sobotah zapirajo ob 12:00, da imajo zaposleni kaj od vikenda. Da imajo poštarji kaj od dneva, raznašajo pošto dopoldne, ko so vsi v službah. Po priporočene pošiljke hodimo popoldne sami.
Podoben monopol kot nekoč Mercator imajo Lekarne Ljubljane. In so edina trgovina v trgovskem centru, ki je bila v nedeljo zaprta. Edina. Pasjo hrano se jim splača prodajati, zdravil pa ne. Ker zdravje je naše največje bogastvo in za zdravje se pa človek že potrudi do lekarne, ki je edina dežurna. Ker sicer bi mislili, da so zdravila tržno blago. Nekdo bi prišel na idejo, da bi aspirine in vitamine kupovali kar v supermarketih. Na eni polici čajčki, na drugi aspirini in vsa ostala zdravila, ki niso na recept. Zakaj pravzaprav ne morem aspirina sam nesti s police do blagajne, ampak mi ga mora farmacevtka iz podjetja, ki ima monopol.
Zadnje čase nisem videl boljše ilustracije našega polovičarskega sprejemanja kapitalizma oz. tržnega gospodarstva od tistega vhoda v Supernovo. Na eni strani vrvež trgovin, bleščava reklam, kupci, ki z vrečkami tekajo sem in tja. In na drugi strani zatemnjen lokal Lekarn Ljubljana, z napisom »zaprto« in obvestilom, da je dežurna lekarna nekje na drugem koncu mesta. Na eni strani zasebna podjetja, na drugi javno podjetje. Zasebna se trudijo, da bi bila javnosti všeč. Javnega podjetja pa javnost ne zanima niti toliko kot prodajalca hrane za živali.
Da je poslovalnica Lekarn Ljubljana zaprta v nakupovalnem središču, bije še toliko bolj v oči zato, ker je politika takih središč, da imajo vse trgovine enak delovni čas. Da se vse odpira in zapira ob isti uri. Dvomim, da bi se zasebna lekarna lahko izpogajala drugače. V BTCju vztraja zasebna lekarna je bila v nedeljo odprta.
Ampak Lekarne Ljubljana so občinske lekarne tiste občine, na terenu katere se nahaja nakupovalno središče. In nakupovalno središče mora biti v dobrih odnosih z mestom. Kdo ve, koliko časa bi jim sicer popravljali kakšno cesto, ki vodi tja. Da so lekarne v dobrih odnosih z županstvom, vemo iz neke druge zgodbe.
In seveda, če bi smel še kdo drug po Ljubljani odpirati lekarne, bi morda imel odprto tako, kot vse druge trgovine. Kar bi ogrozilo mestno podjetje. Zato dovoljenja ne dajo kar vsakemu. Celo zunaj Ljubljane Lekarne Ljubljana tekmujejo z zasebno ponudbo in celo z javnimi lekarnami drugih občin. V neenakopravnem boju. Kot bi se lokalni trgovec spopadal z Mercatorjem, ki bi imel za povrh za sabo še gorjačo države. Bilo bi zanimivo analizirati, kdo pobira rento, ki jo ustvarja monopol, javno podjetje, ali zasebni dobavitelji oz. grosisti, ki zdravila kupujejo na svetovnem trgu in jih preprodajajo naprej.
Pravilo, ki ga potrjujejo izjeme
Čisto podobni zgodbi z lekarnami so drugi monopoli. Na gospodarskih področjih se počasi topijo, če ne drugače zaradi evropske zakonodaje. Ostajajo pa na področjih, za katere so nas prepričali, da so v javnem interesu. Kar je absurdno.
Zakaj za popravljanje avtomobilov mehaniki tekmujejo, kdo bo bolj prijazen? In zakaj zdravnikom, ki skrbijo za moje zdravje, tega ni treba? Zakaj me po obisku servisa za avto vsakič nekdo pokliče in povpraša, kako sem bil zadovoljen s storitvijo, po obisku zdravnika pa nihče? Zakaj pri zavarovanju hiše vem, kaj krije polica in kako hitro bo povrnjena škoda, pri zavarovanju zdravja pa ne? Zakaj ima otrok na izbiro množico različno kvalitetnih plačljivih tečajev španščine in karateja, nima pa izbire, kje se bo učil vse ostalo? In še tisto malo konkurence, ki jo predstavljajo zasebni ponudniki javnih šolskih programov država zatira z neenakopravnim, neustavnim financiranjem.
Morda zato, ker sta zdravje in izobraževanje v ustavi, avtomobilov in španščine pa ni? Morda zato, ker v odprtih družbah ustave varujejo zasebno pred državnim, zaprte pa državno pred zasebnim? Morda zato, ker zdravje, znanje, voda, les ipd. ni naše največje bogastvo, ampak največje bogastvo tistih, ki so si to vzeli zase?
Najprej objavljeno v Časniku 3.5.2016.
